Duhovnost in filozofija
Z vprašanji bivanja in z vizijo celotne resničnosti, ki zadeva tudi duhovno plat človeka, se je skozi vso zgodovino veliko ukvarjala filozofija . Descartesova teza o razdelitvi sveta na dve entiteti – na duha in materijo, subjekt in objekt, opazovalca in opazovano (»kartezijanskem dualizem«), je civilizaciji dala neizbrisen pečat in postala sestavni del človekovega pogleda na svet.

Še danes to prepričanje marsikje prevladuje. Ta genialni filozof je omogočil nekaj odličnih prebojev v človeški misli, vendar ni znal ponuditi odgovora na preprosto vprašanje: če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, iz snovi in duha, kako je potem mogoče, da duh giblje snov po prostoru? Odgovor sta kasneje ponudila Spinoza in Schopenhauer.

Spinoza, ki je ena najbolj cenjenih osebnosti v zahodni kulturi nasploh, je zavrnil omenjeno delitev (dualizem) a povzel Descartesovo misel, da Bog biva in je neskončno in popolno bitje. Toda, če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo. Boj je vse, kar obstaja.

Schopenhauer, eden največjih filozofov zadnjih stoletij, pa je ugotovil, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. V zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se nekatera filozofska spoznanja neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma in z vzhodno filozofijo. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Glej /53/

Pravzaprav v zvezi z duhovno dimenzijo pojavnosti v zahodni filozofiji po Schopenhauerju ni bilo zaznati kakega pomembnega premika naprej. V 20. stoletju je nastopilo obdobje moderne logike in analitične filozofije, kar pomeni, da sodobni človek poudarja miselno razčlenjevanje stvarnosti. Spoznanje, da nas čaka še veliko dela in resen preboj na duhovnem področju, kot kaže, še ni prodrlo v zavest filozofov. Po svoje pa je to razumljivo, saj je duhovno spoznanje nekaj, česar tudi filozofi ne morejo izraziti z besedami, naj z njimi še tako vešče ravnajo, saj je beseda preprosto preokoren instrument za popis duhovnih pojavov. Ni druge prave poti kot usmerjanje v svojo notranjost, doživljanje in spoznavanje bistva skozi osebno izkustvo. Ali najboljši filozof zmore popisati, kako je občutiti notranji mir, blaženost ali lepoto vrtnice?

Sodobna znanost, predvsem fizika snovi, v zadnjem času namiguje, da v končni fazi najbolj bazičnih raziskav fizične pojavnosti hočeš nočeš zaidemo v filozofijo oz. na področje nematerialnih kategorij. To pomeni, da razum ne more priti do konca najtemeljnejšim spoznanjem, saj je, tako kot jezik, preokorno orodje, ki ima le omejen domet. A človek ima še kaj drugega poleg razuma… Čustva in občutki so največkrat mnogo bliže resnici kot razum.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si