Pogledi vseh ezoterično(notranje) in mistično naravnanih ljudi se stikajo v pomembni točki: vsi iščejo duhovno osvoboditev. Kljub motebitnim različnim - pogosto celo nasprotujočim potem in načinom je njihov cilj isti.

Odkar na Zemlji obstaja človeško življenje, živi v nas ljudeh nek pranagon, ki nas žene k iskanju duhovne svobode Cilj tega hrepenenja lahko sicer poimenujemo vstajenje, rasvetlenje, samadhi, ponovno rojstvo, spreobrnitev, osvoboditev ali iniciacija, a med temi imenovanju ni nikakršnih razlik.

En sam studenec je, ki v isti nalogi povezuje vse duše in ki ga vsi iščemo: luč, popolna osvoboditev, Bog, modrost, sila, lepota...z vsem tem želi Stvarnik nahraniti naše duše. Toda vsi ljudje ne iščejo v tej smeri in njihovi sadovi nimajo iste vrednosti. Toda izvir, iz katerega črpamo, je vsem skupen.

Globoko v sebi, v svojem bistvu ni nihče od nas ljudi zadovoljen s tem svetom, z njegovo ljubeznijo in njegovo bridkostjo, z dobroto in hudobijo, z njegovo omledno veselostjo in temnimi noči, polnimi bede in žalosti. Povsod in v vsakem človeku klije želja po osvoboditvi.

Vsi časi poznajo blage, pobožne ljudi. Da bi si izprosili ali izsilili božanski blagoslov, upogibajo kolena in sklepajo roke. Vsi časi poznajo pornike in poslušneže. Nekateri obiskuje ašrame, cerkve, templje, drugi se umikajo v samoto, vse pa prežema želja, da bi svojo povdignili k Absolutu vsega življenja.

Duhovni in psihični razvoj sta dve povsem različni stvari. Psihični razvoj je nižje spoznanje, duhovni je tisto najvišje. Psihični razvoj je razvoj moči in obvladovanje , v glavnem astralnih-onostranih in eteričnih. Duhovni razvoj je razvoj višjih principov Duha, modrosti, intuicije in univerzalne ljubezni.

Vedimo, da psihični razvoj ne razvija duhovni razvoj. Z razvojem moči ne postajamo modrejši. Obratno, ja. Seveda pa bomo z duhovnim razvojem pridobili tudi moči, vendar le takrat, ko nam bo to resnično potrebno.

Oglejmo si kateri so to osnovni principi duhovnega razvoja. Kot prvo vedimo, da je naša prava narava - božanska in s tem v osnovi že duhovno popolna, čista. Vendar pa to velja le za centralni najsubtilnejši del našega bitja. Okoli njega imamo cel sklop mask, ki nam blokirajo notranjo svetlobo, da bi prišlo do razvoja, tako na nižjem, snovnem nivoju naše pravo bitje postane nevidno.

Naše pravo bitje je skrito izza spleta kosti, kože in mesa, izza mnogih predsodkov, tradicij, vsiljenih vrednot, ki to niso, raznih fobij, izza celotne zmešnjave pogojnih misli in čustev, stresov, omejitev materialnega. Glogoko izpod vsega živi naš pravi Jaz - Sebstvo, ki je že popolen Naslednji korak storimo, ko začnemo vse stvari opazovati z te notranje točke gledanja. Da se indentificiramo z bistvom - ne s svojo masko (osebnost). Da bi dosegli spoznati svoje maske in seveda svojo notranjo bit.

Ne smemo s poistoveteti s svojim telesom, niti mislimi ali željami, ampak gledati na stvari od znotraj, se zavedati da smo v tem telesu samo začasni gostje. To prepoznanje in razlikovanje sebe od svojih mask - iluzij, se imenuje razločevanje. Z poistovetenjem s notranjim Bitjem- Absolutom, bomo naravno dosegli raven zavesti, ko si bomo vse bolj želeli le tisto, kar si želi naš pravi Jaz in vse manj bomo vezani na nebistvene stvari življenja. S tem se doseže drugi nujni predpogoj duhovnega razvoja: brezželjnost.

Na tej točki je potrebna dobršna mera treznosti, da ne pretiravamo. Prava brezželjnost ne pomeni to da želje potlačimo. Tu gre za preraščanje. To je tako kot da dozorevamo iz otroka v mladostno obdobje, ko človek izgubi interes po igrači, ki ga je še do nedavnega popolnoma prevzemala. Napačno bi bilo otroku odvzeti igračo še preden se je ne zasiti, kajti to bi povzročilo samo solze in ne kaj dosti pripomoglo da jo preraste - svojo željo po njej. Vsaka stvar ima svoje mesto in svoj čas.

Če recimo rečete človeku, da naj izkorenini vse ljubezni - do tistih, ki so mu blizu, ki so zgrajene na interesu in posesivnost, se bo zmedel ter prestrašil. Zato bo vaš nasvet ignoriral ali pa nadaljeval v malodušju in brez volje , v to smer. Zato se mora pred človeka postaviti pozitivni cilj, da napore vloži v smer nujne toda nevdihnjene naloge razvijanja predanosti Stvarniku in sočloveku.

Ko bo sonce božanske ljubezni pričelo žareti v srcu človeka se bo svetloba naravno in avtomatično absorbirala v Svetlobo božanskega sonca. Po drugi strani pa , če ugasnemo to malo svetlobe preden se pojavi to centralno duhovno sonce se prav gotovo vržemo v temo življenja brez ljubezni. Ko se nam duhovna ljubezen pojavi v srcu tedaj ljubimo, vse ljudi veliko bolj in resnično kot pa samo v naših čisto osebnih odnosih. Zato nam je potreben osnovni faktor: naravnanost na višji ideal.

Danes ko se vse tako hitro odvija bi bilo nespametno, da bi izgubljali čas z nižjimi fenomeni, psihičnih in mentalnih ravneh življenja. Moramo razvijati višje kvalitete: ljubezen, modrost, intuicijo in voljo. Vedno moramo ravijati najvišje in najplemenitejše. Naš onostrani- astralni nivo, je mogoče dostopnejši, razumljivejši in otipljivejši, vendar je to samo vmesna zrcalna sfera- samo odvsem tustranstva in ima svoje pasti. Gospa H. P. Blavatsky je za to sfero dejala:" Da se tam pod vsako rožo skriva kača". Zato je mnogo bolje zaobiti to sfero in nižjo mentalno sfero pokojnikov.

Potrebno je znova vzpostaviti kontakt z našim božanskim Jazom, ga prepoznati in mu nato zaupati vodstvo.

Če to dobro doumemo nam ta notranji občutek lahko postane najsigurnejši vodič življenja. To je intuicija. Da bi se lahko prepustili in zaupali temu notranjemu vodstvo je potrebno imeti vero in pozitivno naravnanost: "Moraš imeti vero v sebe. Pravite, da se dobro poznate? Če je temu tako, pomeni, da se ne poznate: poznate samo svojo slabo lupino, katera je pogosto padala v blato. Toda ti - prav- ti si iskra božanskega ognja in Bog, ki je vsemogoč, je v tebi in zaradi tega ne obstaja ničesar kar bi mogel narediti, če to želiš". (Krišnamurti).

"Tole želim, da si zapomnite... to kar izgleda najmanjše - najbolj slabotno in najbolj šokantno v vas, je najmočnejše in nezlomljivo". Kahlil Gibran (Prerok).

Na duhovni poti se moramo naučiti da smo samostojni, da se zanesemo na sebe, na to najsubtilnejše in najgloblje v nas. Moramo najti zatočišče v sebi. Odvržti vsak zunajni vpliv. Nikoli se ne prepustiit nezavednemu transu, ravno nasprotno: vedno biti zavesten- buden, vedno tudiv najgolblji meditaciji - zadržati zavestno kontrolo. Ne prepuščati se volji drugih, razen volji samega življenja.

Ali kot je dejal Swami Vivekanda: Odvrže vse
kar vas slabi...izpolnite sebe zdravim in močnim. Kadar smo izpolnjeni samo s pozitivnimi mislimi in kadar gojimo pozitivna čustva, ne more v nas prodreti nobena negativnost. Problem ima samo tisti, ki ne zna kontrolirati svoj um". Kontrola je bistvo vseh duhovnih poti.
Patandali pravi:" Yoga se doseganje popolne umirjenosti mentalnih valov". Torej, doseči Mir.

Predvsem je potrebno vedno ohranjati ravnotežje. Ne hiteti - forsirati, kajti tedaj smo v nevarnosti da se poškodujemo, snovno, mentalno ali pa da zaidemo v fanatizem. Moramo se izogibati vsem ekstremom. Kdor je uravnotežen ima modrost in pravi uvid v stvari. Hoja po poti na silo bo povzročila telesnaobolenja in v nekaterih primerih lahko abnormalnost in tudi smrt. Prava duhovna pot je " kot ostrina britvice". Človek lahko, a da pri tem niti ne sluti, zelo hitro lahko pade na eno ali drugo stran in tako zaide s poti.

V tem smislu nam pomaga moč volje, kajti to kar večina ljudi imenuje - volja je veliko bolj slabotnejše kot si mislijo. Največ nam pomaga duhovni ideal, jasen cilj, ljubezen in naravnanost k cilju. Visoki duhovni ideal nam služi kot zvezda vodnica, katera nam stalno osvetljuje pot, nas opogumlja in navdihuje stalno z novo energijo.

To in k temu moramo težiti, k združitvi s tem visokim idealom. To je pot ljubezni in predanosti ter iniciacije (notranje) vseh naši del, kot vseh rezultatov naših del. To je pot nesebičnega delovanja. V kolikor je predanost večja, je potem večja inspiracija. Postopoma vse bolj spoznavamo svoj ideal in dobili bomo določene direktne izkušnje, katere nam bodo potrdile in utrdile pravo smer.

S pridobivanjem lastnih izkušenj avtomatično raste naša predanost, zaupanje in s tem je napredek hitrejši. Bistvo napredka je v preseganju naše sebične osebnosti. Zato je velika resnica, da najhitreje napredujemo kadar najmanj mislimo o sebi in svojem napredku.

Toda prav tu na nas čaka past. Postati popolnoma nesebičen še ne pomeni biti dober človek, ki se "žrtvuje" in drugim podarja denar in razno lastnino. Čim človek žrtvuje, oziroma smatra neko svoje delovanje za "žrtev" in "odrekanje" to pomeni, da je še vedno vezan na svojo lastnino in osebnost. Vse dokler on smatra da nekaj počne ali daje še s tem ni osvobojen sebičnosti.

Do prave nesebičnosti pride le takrat, ko nismo čustveno vezani, niti na denar ( v tem trenutku se to resda malo čudno sliši), niti na imetje, niti na svoj ugled, kariero, čast, slavo... v družbi. Ko bomo spoznali kdo smo in kaj smo, ko uvidimo da nismo nič, a obenem smo to kar smo...smo vse. Takrat bomo uspeli.

Torej moramo priti do spoznanja, preseči svoj ego. In rezultat tega je:" Spoznanje Absoluta, ki je prav v tej neosebnosti, do te mere, da več niti pomisli na sebe, na ego, ko je on ekrat mrtev". Ta duh najdemo v določeni meri tudi pri običajnem zaljubenemu paru, ko ena oseba ljubi drugo iz globine srca.

Tisti, k pravi:" Ljubim te, vendar samo toliko: ljubim te, dajem ti to ali ono, a kar rabim zadržim za sebe, ljubim te vendar te držim naq distanci, nikoli se ne približam čisto blizu...Taka ljubezen je tako pomešana s sebičnostjo. Vse dokler to obstaja, pomeni, da ljubezen ni opravila svoje. Ko pa razširi svoja krila in prekrije človeški ego, da ga skrije pred lastnim pogledom, je v tem trenutku ljubezen izpolnjena.

Tako je to v življenju svetih ljudi, ki so ljubili Boga ne samo s svojim javnim prepričanjem ali prikazovanjem te ljubezni, ampak do te mere, da so pozabili, na sebe. To stanje spoznanja bi lahko poimenovali pot križa. Toda te duše imajo križ povsod, vsak korak, ki ga naredijo predstavlja križ, razpetje. Kot prvo živijo v svetu polno laži, izdaj, prevar in sebičnosti, vsak korak, ki ga naredijo, vsa njihova dela in postopki vse kar rečejo in pomislijo...Dokazuje, da so jim srca in oči odprte k nečem drugačnem od tistega kar vidi svet.

To je neprekinjena borba. To je življenje v svetu, življenje med ljudmi tega sveta in vendar gledajo v drug svet, ki je drugačen od nam poznanega. Celo če bi poskušali o tem govoriti ne bi mogli. Besede ne morejo izraziti resnice, jezik je preveč neustrezen, da bi lahko dal končni pravi pojem o končni resnici. Univerzalni nauk uči, da je svet maya - iluzija, slepilo. Maya pomeni nekaj nerealnega, tem dušam svet postane zelo nestvaren, čim se jim "odprejo oči" in vidijo drugo stvarnost, ki je ločena od naše.

Vedimo, da Bog govori , ne samo učiteljem, gurijem , prerokom. On govori vsem ušesom, vsakega smrtnika, srcu vsakega srca, vendar pa ga vsako srce ne sliši. Da bi lahko človek slišal in videl mora odstraniti "zid" (" Pridi duša sveta - podri zid med teboj in menoj".). Duhovna pot ni asketizem. Res da od nas zahteva določeno žrtev. Toda istočasno nam prinaša mnogo, mnogo radosti.

Seveda se nam bodo neizbežno pojavili dvomi o duhovni poti, razočaranja, jaz - osebnost si je drugače zamišljala duhovno pot. Na vseh ravneh se pojavijo razočaranja in nova upanja. To dobro ve vsaka duša, ki je že določeno obdobje na duhovni poti.

Največ se kar lahko doseže je, da postane 1/2 materialnega telesa nesmrtneda (celice v telesu). Realizirane duše iz božanskega kraljestva se pokažejo samo duhovno primerno razvitim osebam, tu na zemlji. Univerzalno Brastvo drugega kraljestva le za nujne nujne primere in redko pošlje na zemljo takšne poslance, ki prevzamejo za določen čas tudi telesno obliko in so lahko vidni in zopet nevidni kot Jezus Kristus.

Jezusovo telo bi kot sicer mogoče ostalo; pa ga je Kristus dematerializiral. Jezusova sila deluje na eterični ravni in nam v nadaljevanju omogoča dostop do Kristusove sile. Jezus kot Jezus in Kristus - materija in energija sta eno. Dve osebnosti v enem mikrokozmosu.

Mi vsi trpimo karmo prednikov v svojem mikrokozmosu in svojo karmo od rojstva. Jezus se je je preoblikoval tudi materialnem telesu in prišel na zemljo z drugačnim mikrokozmosom kot so to naši in je bil rojen in deloval s takšnim načinom, da lahko mi bolje razumemo božanski nauk.

Rojen iz materije spočet od Svetega duha. Pri nas doseže vstajenje duša v Kristusu, telo pa razpade. Duša s svojim nesmrtnim telesem doseže oba svtajenja in se tako izogne obema smrtima. S tem se oživi Kristusovo telo s Svetim duhom. Smrtno se odene v nesmrtno.

Duhvno pot lahko pajačamo v svojem razvoju, vendar pa enormnega preskoka ni mogoče narediti na obstoječem telesnem stanju. V določenem trenutku nastopi v nas mir s pomočjo Spoznanja, ki v nas ukroti nagone - ogenj. Vse zgoraj omogoča ljubezen za vse v srcu. In nam v nadaljevanju omogi razlikovanje med dobrim in zlim.

Miran