Danes lahko z gotovostjo trdimo, da je človeštvo v svojem razvoju doseglo najglobljo točko materializacije. Človekova fizična osebnost ne more še močneje otrditi , ampak postaja pod vplivom žarčenj Vodnarja postopoma bolj finosnovna, celotna struktura človeka se rahlja.

Preden je bilo doseženo današnje stanje, je bilo nekaj mogočnih sunkov, ki so pospešili razvoj prodiranja človeka v materijo in omogočili izkušnje v tem naravnem redu. Od teh težišč sunkov vsekakor najdemo sredi 19. stoletja.

V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na zelo visoka ravni. Seveda govorimo tu o idealizmu, ki so ga takrat ustvarili veliki misleci in pesniki kot so to Kant, Schiller, Goethe, Humbold, Hegel, Schelling in Fichte. Borba za odnos vere do razuma, za moralo človeka in za vprašanje njegovega svobodnega odločanja o sebi je ustvarila » vročo« kulturno duhovno atmosfero. V njej je zrasel Karl Marx, vsrkala ga je.

Molitev obupanca: Bog mi je vzel vse.

V ohranjenih zgodnjih dokumentih Karla Marxa zasledimo nekaj zelo visokih idealov, ki so ga močno poduhovljali, a tudi notranje boje, ki jih je pri tem preživljal. V maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklica, pravi:« Vsak ima pred očmi cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo.« Nadalje še piše:« Glavni usmerjevalec , ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe.«

Nasproti tem mislim, ki se zaupajo božjemu vodstvu, stoji močan konflikt z božjim. V eni od njegovih pesnitev iz istega časa ( » Molitev obupanca) piše:

» Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu je še!«

Leta 1837 opiše Karl Marx v pismu svojemu očetu na razgiban način notranjo borbo in hkrati tudi smer, ki naj bi v prihodnje zaposlovala njegove misli in pravi:« Zastor je padel, raztrgal je moje najsvetejše in treba je postaviti nove bogove! Od idealizma... sem prišel do tega, da sam iščem idejo v resničnem. Če so bogovi prej prebivali nad zemljo, so sedaj postali center ta-iste.«

Marx se je boril za združitev božjih idej z zemeljsko resničnostjo. Pri tem ga je do dna duše zaznamoval spopad s Heglovo filozofijo. Zanj je bila to borba z vsezajemajočim filozofskim sistemom , ki so ga v takratnem času imela za zaključek in krono filozofije. Zato je bila borba za Markxa skoraj samouničevalna.

Z orjaško energijo se je boril za to, da bi obrnil pole bistvenih značilnosti te filozofije. Hegel govori o » Absolutnem duhu«, ki se je podal navzdol v zemeljsko resničnost. Osnova vse biti je zanj » ideja«, ki je najvišja in prava resničnost, iz katere se razgrinja vse. V naravi je ideja zunanja, v duhu pa se vrne k sebi Hegel pojasnjuje vse pojave iz gibanja duha. Razvoj vse biti se dogaja po njegovem umevanju dialektično. Z igro nasprotij se razvija vse dalje, dokler nekoč ne doseže najvišje oblike in se absolutni duh, ideja, vrne nazaj k sebi.

Med filozofijo in stvarnostjo.

V omenjenem pismu očeta piše Marx :« Bral sem fragmente Heglove filozofije, katere groteksna skalna melodija mi ni bila všeč.« Marx je videl kot prepad globoko protislovje med harmonijo in zaprtostjo filozofskega sistema ter resničnostjo življenja v državi in družbi. Zaradi tega protislovja je trpel, to razhajanje med idealom in zemeljsko resničnostjo je ustvarilo v njem napeto oddaljenost njegovega celotnega življenjskega dela. » Svet je... raztrgan, sooča se s celotno filozofijo.«

Ravno potem, ko je filozofija dosegla svoj višek, ko se je predstavila kot podoba popolnega, se je še bolj nepomirljivo sooča z realnostjo sveta. Zato se je zdelo Marxu nesmiselno filozofijo še dalje izboljševati. Zanj se je s svojo doseženo popolnostjo, z najvišjim oblikovanjem razodela kot » laž principa.« Kajti problemi človeštva so ostajali kljub filozofiji, ki jih ni razrešila, pripadali so tako rekoč drugi realnosti, ki je bila za Marxa prava realnost. Prizadeval se je filozofijo » dvigniti« s tem, da jo je hotel uresničiti na zemeljski ravni. Njegov še danes pogosto citirani stavek: » Filozofi se vedno razlagali svet različno, bistveno pa je spremeniti ga«, je bila vodilna misel njegovega celotnega dela.

Človek še ni popoln.

Filozofija naj bi se udejanila. V protislovju med stvarnim življenjem in visokimi ideali filozofije je videl vzrok samoodtujitve človeka. Po Marxu človek ne živi v svojem » pravem stanju«, ni še dosegel samouresničitve. Ob takem izražanju postane jasneje, kako zelo je nanj delovala ideja o pravem človeku, kako zelo je nanj vplivala podoba duševnega človeka. Silno prizadevanje, da bi posredoval podobo popolnega človeka, kaže, da je sprejel pobude iz prvotnega sveta, da se ga je dotaknil praspomin na prvotno božansko stanje.

Vendar pa se ni spraševal, od kot prepričanje, da obstoja pravo človeštvo, kar bi bilo primerno, saj naš naravni res ni še nikoli proizvedel takega človeškega stanja. Marx ne gleda v notranjost svojega bistva, ne gleda duhovnega jedra, izvora čiste podobe, ampak poveže idej, ki ga poduhovlja, izključno z zemeljskim človekom iz mesa in krvi.

Na ta način želi ponovno postaviti na noge » na glavo stoječega Hegla«. Resničnost je zanj samo konkretna, » stvarna resničnost, zemeljski človek ima zanj predispozicijo za » pravo« človeštvo. V dialektičnem razvoju pa mora svoje pravo bistvo seveda še oblikovati.

Pravi človek in prava država

V Marxovi predstavi se je sočasno razgrinjala tudi podoba » prave države«, v kateri je državljan sam, » skupnost«, občestvo, » socializirani človek«. Ločitev od zasebnih in splošnih priložnosti skupnosti je odpravljena, posameznik bo splošno bitje, pomeni, postal bo lastno splošno bitje. Človek postane pravo rodovno bitje. Tako skupnost imenuje Marx » prava demokracija«. Njena ureditev je istovetna s » samoodločanjem naroda«. Na tak način postane posameznik eno z vsemi ostalimi.

Resničnost se je po Marxu spremenila v popoln razum. Torej ni več razlike med državo in individuumom. Posameznik se s svojo posebnostjo zlije s skupnostjo. Marx ima vizijo » brezrazredne družbe«, v kateri ni več razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo. » Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah«, tako se glasi vladajoči princip take družbene ureditve. V njej se lahko človek popolnoma uresniči s svojim lastnim delom.

V zgodovinskem procesu se je po Marxovem naziranju oblikovala človeška svoboda. » Razum je bil od nekdaj, vendar ne vedno v razumski obliki.« Iz » oblik obstoječe resničnosti« se bo » razvila prava resničnost«. Naloga zgodovine je utrditi » resničnost tostranstva«. Marx govori o » filozofskem nastajanju« sveta.

Pripognjen na vodoravno raven.

Te ideje so nadalje oblikovale kasnejše komunistične partije. Približno predstavo tega, kako naj izgleda komunizem in kakšen tip človeka naj ga oblikuje, nam posreduje stavek iz statuta nekdanje KP SZ:« Komunizem je visoko organizirana družba ljudi z visoko zavestjo, ki delajo svobodno, v kateri bo obstajalo družbeno samoupravljanje; v njem bo postalo delo za dobro družbe življenjska potreba, zavestna nujnost in vsak bo uporabil svoje sposobnosti v korist naroda.«

Je lahko še jasneje, kako zelo so si te vizije in predstave izposodile univerzalni nauk? Je stanje zavesti človeštva, ki je bil pogoj marksistov za komunizem, kaj drugega kot do materije pripognjen hermetični princip , » ki sprejme vse, vse odda in s tem vse prenovi«?

Poznamo proces samouresničitve človeka, pot, po kateri mora iti proti svobodi. Pot preoblikovanja človeka, ki jo opisuje duhovna znanost, bi lahko označili kot » filozofsko nastajanje« substance človeka. Do podrobnosti lahko sledimo temu, kako je Marx v materialni svet prestavil uresničitev ideala , do česar pa po univerzalnem nauku lahko pride le s prehodom b božanski svet. To je storil tako, da je zanikal izvirni greh in je videl izključno človekovo domovino v svetu materije, tustranstvu.

Beda in prodor.

Marxa sta močno preganjali stiska in beda njegovega časa. Začetek industrializacije v Veliki Britaniji je ustvaril nov razred ljudi, proletariat, razred ljudi brez imetja. Na obzorju je bilo moč slutiti izkoriščanje in skrajno obubožanje človeških množic. Sočasno pa je šlo za drugačen razvoj. Porajajoča se znanost je vse bolj raziskovala naravo in odkrivala njene skrivnosti ter zakonitosti.

Vedno več ljudi se je odvračalo od usmerjenosti na onostranstvo ; z vso energijo in iznajditeljskim duhom so se lotili preoblikovanja zemeljskega življenja. Posledica je bil vsakovrsten tehnični in industrijski razvoj. To je bil čas industrijske revolucije, čas silovite prodora. Misel na raj, ki neuničljivo živi v človekovem srcu, se je na zemeljskem svetu skoraj sama od sebe preusmerila v prihodnost. Pomembno je bilo le narediti uporabne še neodkrite zaklade, skrite možnosti in energije v naravi in človeku za življenje v tostranstvu.

Bistvo krščanstva.

Človek si je ustvaril novo podobo samega sebe. Leta 1842 je izšla knjiga , ki je na nepredstavljiv način razgibala evropske duhove. To je bilo delo Ludwiga Feurbacha:« Bistvo krščanstva«. V tem delu avtor briljantno razlaga, da je religija samo projekcija hrepenenje človeka v atmosferi, da sta Bog in Kristus lastnosti človeka, ki projicira navzen. Feuerbach usmeri človeka na samega sebe in ga poziva, naj spozna in razgrne svojo lastno pravo bistvo.

Vsi ideali religije po Feurbachu niso nič drugega kot pravo bistvo človeka. Toda kot » človeka« pozna Feuerbach samo materialnega človeka, ki ga zaznavamo s čutili. Friedrich Engels, tovariš Karla Marxa , je kasneje pisal o Feuerbachovi publikaciji:« Osvobajajoče delovanje te knjige moraš doživeti sam, da bi si lahko o tem ustvaril predstavo. Navdušenje je bilo vsesplošno: v tistem trenutku smo bili vsi feuerbachovci.«

Podreditev sveta.

Raziskovanje in osvajanje novih dežel po vsem svetu je še naprej netilo silno usmeritev v prodor. Tako je povsem razumljivo , da je vizija popolnosti zasidrana v podobo zemeljskega življenja in sveta. » Podredite si svet.« Vizija se je povezala s humanizmom. Protislovje, ki je v tem , da je bilo z novim prodorom najtesneje povezano ububožanje in nastanek proletariata, je na dialektičen način postalo uporabno : ravno proletariat naj bi bil v prihpdnosti razred osvobojenih . Humanizem, emancipacija človeka v zemeljskem , se je končno zdela blizu uresničitve.

Pesnik Heinrich Heine, sodobnik Karla Marxa, je umeritev v prodor pojasnil z naslednjimi verzi:

» Novo pesem, boljšo pesem,
o prijatelji, vam hočem zapeti!
Že tu na zemlji hočemo
kraljestvo neba zgraditi.«

In česa še niso vedeli.

Tedaj še niso mogli vedeti, da bi borba človeka, postati pravi človek na naši življenjski ravni, naletela na neprehodno mejo in bi prizadevanje to mejo prekoračiti, privedlo do samouničenja. Karl Marx in njegovi nasledniki so predpostavljali , da bi človek lahko iz sebe samega razvil še velika psihična bogastva in si podredil iz naravnega kraljestva silne vire. Da bi prizadevanje, povsem izkoristiti naravni potencial, nazadnje preobremenilo človeka in naravo ter ju pripeljalo do » obubožanja« , tedaj borci za to idejo še niso poznali.

In še mnogo drugega niso mogli vedeti. Metoda razvoja pravega človeka je po Marxu metoda kritike, merjenje zemeljske resničnosti z idejo tistega, kar naj bi bilo in borba proti vsem oviram, vsem oblikam zatiranja, ki so v nasprotju s pravim človekom. To borbo so vodile kasnejše komunistične partije. Le kdo bi lahko sredi prejšnjega stoletja vedel, da se bo boj za osvoboditev končal z zastiranjem naroda v imenu komunizma?

Marx in Engels sta hotela premagati zakon dialektike. Izhajala sta iz tega, da bi se v komunistični družbi porazgubila » antagonistična protislovja«. Vendar bodo vsi načrti, vsa delovanja v lastni svojkosti končno razodeta na tem svetu. Svet, v katerem živimo, pokaže v nekem trenutku človeku svoj pravi obraz.

Po intenzivnem in bolečem prizadevanju za popolnost na tem svetu lahko človek pogleda v njegovo notranjost: bil je, je in bo svet dialektike, svet vzpona, razcveta in zatona, svet borbe in smrti. Zakona dialektike komunizem ni mogel in ga ne more premagati. Temeljni zakon našega naravnega reda je, da se najbridkeje uresničuje na tistih, ki ga hočejo premagati na tem svetu. Komunizem je s svojim prizadevanjem prinesel na svet neskončno trpljenje , a tudi globoko segajočo izkušnjo.

Konec

Miran Zupančič