Ne samo, da beremo, prevajamo in besedičimo o globalnem segrevanju, le temu smo tudi priča. Čeprav je potrebno omeniti, da nas »ledeni možje« navkljub vsemu niso pustili na cedilu in smo jih lahko opazovali, kako so z vso vnemo garali, da so znižali temperaturo in tako ubranili svojo čast.

Pravijo, da ko minejo njih godovi, to je 12., 13. in 14. maja, je namreč nevarnost pozebe mimo. Torej god Sv. Pankracija, Sv. Servacija in Sv. Bonifacija je mimo. Ta prvega so komaj štirinajstletnega obglavili, ta drugi je dočakal starost kot škof v Maastrichtu in govori se, da njegovega groba pozimi ni nikoli prekril sneg, ta tretji je umrl mučeniške smrti.

In sedaj, po 15. maju je čas, da zasadimo paradižnike, bučke in ostale občutljive rastlinice, ki nam s svojimi barvami in okusom seveda, razveseljujejo brbončice. Ampak, ker nas je doletel pretopel april in sorazmerno topel maj, so to nalogo mnogi že opravili. In sedaj vsi potihem upajo in vrtijo palce, da bo Bog Vremenar ugodno zavrtel svojo čarovniško palico in bo na njihov vrtiček sijalo zadosti sonca in padalo zadosti dežja. A na vrtičkih se že šušlja in ne samo tam, tudi v dvigalih se potihoma rodijo besede, da bodo zaradi aprilske suše aprila spet visoke cene zelenjave.

Pa naj bodo. Jaz kupujem v ekoloških trgovinah in si šivam bankovce na notranji žep, da mi ne zletijo vsi naenkrat v roke blagajničarke. In pri tem se spomnim pesmi Šivala je deklica zvezdo, oj zvezdo rdečo kot kri....Da ne bo pomote, nisem noben jugo-nostalgik, niti ne vem, kaj bi naj to natančno pomenilo, kot tudi ne vem, zakaj se vedno znova spomnim te žalostne pesmi. Mogoče zategadelj, ker je z njo povezana tista partizanska bratskost, tisti občutek pomembnosti, ko sem dobila tisto modro čepico kot poslednja pionirka naše generacije in smo najverjetneje zapeli taisto pesem, ki mi sedaj odzvanja v glavi.

Včasih se mi privija topla kača na prsi in mi sesa misli, da bi pobegnila nekam na lepše. Ampak kam. Časi so mimo, ko si lahko šel v daljne dežele, kjer te je pričakala narava, pristno veselje in nasmehi iz srca. Danes te v raju pričakajo cunamiji, pobesneli morski psi in nasedajoči kiti, vsaj tako lahko prebereš v raznoraznih medijih. A obstaja država z imenom Marmar, kjer časa še ni ujel kapitalizem in elektrika. Zvečer se prižgejo sveče in vse zažari v sovzvočju nebeške glasbe.

Nakar je potrebno svečke pridno ugasnit, da ne zažgeš nezavarovano stanovanje in se spomniš, da ni mogoče ubežati globalnemu razvoju, ker Veliki brat čaka naté, da te pojé. Torej moraš ostati, kjer si in upati na izpolnitev starševskega pregovora, da bo nam enkrat bolje. Hm, da nam bo bolje. Najprej moramo popraviti in urediti stvari, ki so njim ušle izpod rok. Saj nobenega ne krivim. Po drugi svetovni vojni so bili vsi samo srečni, da je morjenja konec. Prišla je blaginja in z njo izobilje hrane, belega sladkorja, bele moke....In moj dedek še vedno z veseljem zvečer poje žličko belega sladkorja, za živce kot pravi.

Kaksna ironija. Beli sladkor, ki jih uničuje in ne neguje. Pravijo, da si zmišljujemo mi »častilci zdravja in zdrave prehrane«, da preveč hočemo. Nočemo preveč, hočemo ravno dovolj. Želimo si nešpricane zelenjave in nešpricanega sadja, mleka brez antibiotikov (za vse tiste, ki ga še pijejo), svežega zraka, ko odpremo okno in ne dime smoga, ki se valijo kot piščanci pod umetnimi lučmi. Jaz si želim, da se ne bi razburjala, ko poslušam ljudi, da tako je, tako bo in tudi ti boš to enkrat spoznala.

Treba je budistično potrpeti, potrebno se je vključiti v kapitalistični svet, dobiti redno zaposlitev, si zagotoviti pokojnino in to pri 26-ih. Joj, ljudje božji, kam smo to prišli in predvsem, kam gremo!? Upam, da na stara pota in to mislim v čisto romantičnem smislu. Hiška z verando, jaz v gugalniku s knjigo v roki, otroci, veselje, radost, spročenost, spoštovanje, in predvsem mir in tišina. In ko že stotič obupam nad vsem, še vedno pridejo jutra, ko se zavem, da bo vse dobro.

Hvala Servaciju, Bonifaciju in Pankraciju!

Avtorica: Valerija Hozjan