V šamanski kulturi so bili ljudje in drevesa neločljivi aspekti kozmične resničnosti

Pred 2000 leti, preden so posekali gozdove zavoljo kmetijstva in gradnje, so zemeljsko površino pokrivala nepregledne površine gozdov, ki so jih presekali edinole goljave, vrhi gora. Med vso to divjino so nekaj sto tisoč let nazaj živeli naši »izvirni« predniki v majhnih plemenskih skupnostih, ki so obsegale od 500 do nekaj tisoč ljudi z njihovimi poglavarji, vrači, šamani, vojaki, lovci in kmeti vred; torej z vsemi »dodatki«, ki jih še dandanes lahko opazujemo v plemenskih kulturah avtohtonih prebivalcev. Ta prizor se je ponavljal vse od zahodne in severne Evrope do Skandinavije.

Avtohtoni Evropejci so mogli spoštovati imperative naravnih sil. Živeli so naravna, svobodna, sveža življenja, a so tudi umrli zavoljo lakote in podhladitve, ki so ju prinesle dolge zime.Tak intimen prepletajoč odnos usod, kjer je imelo okolje zelo direkten vpliv na dobro počutje človeka, je zagotovo pomenilo, da so plemenska ljudstva opazovala, se uglasila in dodobro spoznala svojo pokrajino, njene nianse, razpoloženje.

Njihova življenja so bila odvisna od tega ali so bili sposobni vstopiti v psiho okolja. Iz potrebe in globokega zavedanja povezave med ljudmi in okoljem, so naši predniki ustvarili kozmologijo, mite, zgodbe modrosti in šamanske običaje Wyrd. Danes beseda »weird« pomeni nenavaden, nerazložljiv, čuden. Nekaj, kar je nenavadno je onstran meja normalnega razumevanja. Ampak v starodavnih evropskih kulturah je beseda imela dva različna pomena.

Izvorna, arhaična oblika je v anglosaškem območju pomenila »usodo« (destiny), ampak tudi »moč« (power) ali »čaroven, magičen« (magic) ali »preroško znanje ali videnje«. »Wyrd« je še vedno pomenilo tisto, kar je »nerazložljivo« (unexplainable), ampak to Nerazložljivo je bilo Sveto, osnova obstoja, sila, ki ji je podvrženo življenje. Manifestiralo se je v drevesih, ki so jih ljudje stare Evrope obravnavali kot sveta.

Eden izmed načinov, kako so se ohranile praktike in znanje »izvirnih« Evropejcev je bil verski konflikt. V petem stoletju, ko so se vojaške sile umaknile iz Velike Britanije, je zgodnji krščanski vpliv uplahnil in prvotno prebivalstvo ni pomislilo na opustitev svoje kompleksne in sofisticirane izvirne duhovnosti. Nakar so v 7. stoletju rimski misijonarji zopet prinesli krščanstvo. Ironično, tisti, ki so prinesli »novo vero« gozdnatim površinam severne Evrope, spadajo med najpomembnejše vire informacij o prvobitnih naseljencih in njihovem načinu življenja.

Krščanske avtoritete, ki so spreobrnile nekatere plemenske poglavarje so pridigale proti in včasih izobčile prvobitne duhovne praktike. Zapisi zakonov in ceremonij so brezčasna dokumentacija  obsežnih aktivnosti naših prednikov, ki jih je privlačila narava, katere del so bili tudi oni. Zgodnje-krščanski pogled je bil drugačen, celo konec prvega tisočletja, odseval je idejo človeške prevlade nad naravo. Komuniciranje z življenjsko silo pokrajin, čarovništvo je cerkev prepovedala.

Prvobitna ljudstva so verjela, da je voda sveta, da so divja področja  svetišča za ceremonilane obrede, da drevesa vsebujejo svete moči. Narava na splošno in drevesa prav posebej so bila mesta spoštovanja in zdravilne življenjske sile. Sveti proces je bil  okvirjen znotraj materialnega sveta. Šamanska inspiracija je sakralizacija zaupnosti, to ni beg v »drugo« resničnost. Videti poznano z novim očesom je darilo šamanskega potovanja.

Tako je šaman splezal na »resnično« drevo, da je izkusil potovanje. Drevo je simboliziralo lestev v druge svetove, druge resničnosti, druge države in fizično plezanje je bilo metafora za potovanje iz ene resničnosti v drugo. Seveda, vsi arhetipi, vštevši s Svetovnim Drevesom, prikličejo globlje sloje resničnosti. Ne stojijo »za nečim«, kot logotip podjetja. Njihov pomen nosi podoba sama.

V šamanskih kulturah se fizična pokrajina transformira v duhovno pokrajino. Mit o Odinu govori o tem, da je Odin splezal na sveto drevo in na njem ostal brez hrane in vode devet dni in devet noči. Pod temi pogoji intenzivnega fokusiranja je vstopil v stanje zavesti, v katerem se je drevo spremenilo v ogromega, belega konja z osmimi nogami, na katerem je Odin odjahal v nebo. Odinove vizije ustvarjajo, predstavljajo, ilustrirajo, odsevajo strukturo kozmosa.  

V eni izmed Odinovih vizij se je drevo prikazalo kot gigantski jesen, tako širok, da so se njegove veje razširile preko celega sveta in dosegle nebesa. Ta masivna konstrukcija je služila kot os kozmosa in vse je bilo zgrajeno okoli njega. Prostor okoli drevesa je bil univerzum, tricentrična struktura, kot trije gigantski diski položeni en na drugega in z vmesnim prostorom med njimi. Zgornji disk se je imenoval Gornji svet, sredinski Srednji svet in tisti na dnu Nižji svet. Med temi tremi domenami je bilo strukturiranih devet svetov, devet domen znanja, vsaka z določenim prostorom in energijo. To je bila osupljiva vizija, ki jo je doživel Odin med njegovo iniciacijo.

Jasno, stran od zakonov in ceremonij krščanskih avtoritet, lahko vidimo, da so se s pomočjo drevesa starodavni Evropejci uglasili s svojim okoljem. Iz Odinovega doživetja lahko vidimo, da je podoba tega drevesa bila šablona znotraj katere so se lahko vsi sveti svetovi povezali. Drevo je bilo okvir znotraj katerega je nekdo lahko »poletel« v Druge svetove. Drevo je bilo naraven model naše najgloblje modrosti, naših najvišjih prizadevanj.

Stvari dandanes seveda zahtevajo bolj sofisticirane analize kot zgolj preprostega romanticiziranja šarmantnega »naravnega« okolja. A odgovore moramo poiskati znotraj naših notranjih svetov kot tudi zunanjih. Kar se lahko naučimo od Modrosti Wyrd-a je esenca globljih aspektov povezave med ljudmi in naravo, ki so jo doživeli naši predniki. Njihova povezava z naravnim svetom ni bila ločenost in iskanje pomiritve; bila je brezšivno prijetje »zunanjega« okolja, ki je bilo hkrati »notranje«.  Človeška bitja in drevesa so bila nerazdružljiva aspekta Wyrd-a.

Vir: www.resurgence.org/