Pred obdobjem razuma, preden je človeštvo izumilo znanost, pred gravitacijsko in relativnostno teorijo – in dolgo časa pred idejo o razlagah eksistence v izmerljivih besedah – so profeti, poeti in filozofi po svetu iskali besedo, princip, koncept, resnico, teorijo, ki bi utelešala vse besede, vse koncepte, vse fenomene, vse resnice in vse resničnosti. Iskali so besedo, ki bi zaobjela vidno in nevidno, oprijemljivo in neoprijemljivo, fizično in nefizično, materialno in nematerialno.

Iskali so neko univerzalno besedo, močno in vseobsegajočo besedo. Po neumornem iskanju so jo našli, in beseda je bila Bog. Nekateri ga imenujejo Alah, spet drugi Brahma. Eni so ga poimenovali Dao, drugi Misterij, ali celo Sanjski Čas. Ampak bistvenega pomena je, da so vsi mislili na isto stvar. Odkrili so besedo za neopisljivo in to jim je odprlo pot smiselnosti sveta. Vsi so bili veseli.

Plesali so Šivin ples, peli himne Bogu. Častili so Boga Sonca, Boga Dežja, Boga Stvarnika, Boga Uničevalca, Boga Branilca, Osebnega Boga, Neosebnega Boga, Imanentnega Boga, Transcedentnega Boga, edinega Boga in Boga mnogih Bogov. Prav tako so peli hvalnice Boginji Zemlje in Boginji Bogastva in Modrosti, Boginji Lune, Glasbe, Rojstva in Smrti. Za nekatere je Bog bil mož z dolgo belo brado na nebu, ki je imel vse niti v svojih rokah. Za druge Bog ni bil oseba, ampak vsepodpirajoči princip.

Niso videli razlike med univerzumom in Bogom. Nobenega dualizma med materijo in duhom. Nobene ločitve med Bogom in svetom. Ne glede na vero, vsi so gradili templje, svetišča, mošeje, cerkve in katedrale kot slavospev Bogovom in Boginjam. Izdelovali so slike, freske, tapeserije in skulpture. Pisali pesmi in zgodbe. Častili so znanega in nepoznanega Boga s kulturo, ustvarjalnostjo, domišljijo, rituali in festivali. Ideja o Bogu je postala izvor veselja in navdušenja, ampak tudi izvor dogem, prevar in prepirov. 

Vneli so se boji med mojim in tvojim Bogom, pravim in napačnim, enim in edinim ter večimi Bogovi. Da bi po mnogih letih vojne in sporov dosegli mir in harmonijo, je mnogo razumskih in pametnih ljudi prišlo do zaključka, da se je potrebno osvoboditi same ideje o Bogu in najti nov način, kako razložiti realnosti eksistence. Torej se je začela era razuma in znanosti. V tem svetovnem merilu ni bilo mesta za čarovnijo in misterije. Torej se je svet ločil na vernike in nevernike. Ta polarizacija se nadaljuje. Nova knjiga Richarda Dawkinsa »The God Delusion« govori o predstavi sveta brez Boga.

Za Dawkinsa je Bog nepotrebno breme, za Deepaka Chopro je Bog kvaliteteta zavesti. Ali Bog obstaja ali ne, pomembno vprašanje je: »Ali Boga potrebujemo?« Odgovor je pritrdilen, potrebujemo ga, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker ideja o Bogu drži človeško aroganco v vajetih. Tisti, ki se želijo znebiti Boga, želijo sami postati Bog. Med človeštvom in Bogom poteka borba. Po Dawkinovi teoriji je človek nad vsemi živimi bitji na Zemlji.

Najbolj napreden in priviligiran med bitji. Glede na to teorijo lahko ljudje postanejo Bog in delajo karkoli se jim zahoče. Med človeškimi bitji in Bogom poteka boj. Brezbožja znanost, posvetna sociologija in politika in neposvečena tehnologija so nam dali globalno segrevanje, jedrsko orožje, eksplozivno naraščanje prebivalstva in številne okoljske, psihološke in geopolitične probleme. Kljub temu, da smo se znebili Boga, svet ni postal boljši. Bog, v rokah različnih ver, je prinesel težave; ampak svet znanstvenega racionalizma brez Boga jih je prinesel še več.

Ali obstaja še kakšen drugačen svet? Svet brez maščevalnega in obsojajočega Boga v nebesih ali svet brez znanstvenikov in ekonomistov, ki so prevzeli njegov položaj na Zemlji? Svet brez sektaškega dogmatizma ali znanstvenega racionalizma? Svet brez avtoritativnih religij ali tržne ekonomije? Še vedno ga iščemo......

Vir: Satish Kumar: www.resurgence.org/