Nič koliko duhovnih avtoritet in nič koliko poti do sreče obstaja, ki nam jih le ti servirajo, a je človek še zmeraj nesrečno, zmedeno in izgubljeno bitje.
S prebiranjem opisov o sreči, ki jo je »morebiti« dosegel nekdo drugi zagotovo ne postaneš srečen, saj opis ni dejstvo.

Šteje le kakšen si ti z vsemi svojimi strahovi, zbranimi podedovanimi vzorci in vsem notranjim obupom, ne pa kar bi želel postati ali kar si predstavljaš, da je sreča.

Veliko je ponudnikov sreče, ki ni trajna in je skoraj praviloma bolj nekakšno trenutno zadovoljstvo.
Ko to zadovoljstvo in izvor le tega preneha, se pojavi obup in nezadovoljstvo, razočaranje in smo spet na začetku.
To pomeni, da z energijo tega zadovoljstva zagotovo nekaj ni bilo v redu.
Prava sreča se ne more izroditi ker ni odvisna od zunanjih spodbujevalcev in stimulansov, od ničesar.
Odvisnost in sreča namreč ne gresta skupaj.

Toda ali obstaja kaj takega kot je trajna sreča, ki ni odvisna od nikogar in ničesar?
Hipnotično sledenje tistim, ki pravijo, da so tako srečo našli ne prinaša sreče, saj slediti komurkoli ali čemurkoli ni nič drugega, kot gola odvisnost od tega čemur se sledi.
Mislimo da bomo na koncu sledenja našli to svobodo, ki je sreča, a svobode ne more biti na koncu, temveč le v začetku.
Želeti srečo je ravno tako neplodno, saj želja sama po sebi ustvarja konfliktno in razdvojeno stanje, notranji razkol na to kar sem in kar bi želel postati, doseči.

Trditi, da obstaja pot do sreče pomeni ne zavedati se ujetosti v lastne okvirje in vzorce samoprevare, ki jo v sebi nosi faktor časa.
Namreč pot in čas sta povezana in sta del omejenega, starega.
V omejenosti pa ne more biti trajne in prave sreče, saj bo zmeraj obstajala potreba po preseganju tega omejenega.
Tak proces ne prinaša nobene trajne kvalitete, temveč le navidezne trenutne občutke napredovanja, ki se posledično prej ko slej izrodijo v razočaranje.

Novo pride le ko staro popolnoma preneha, to pa se zgodi le trenutno, brez časovno ali pa sploh ne.
Le novo lahko preobrazi in le v novem je možna sreča, saj nas tone starega le držijo v oklepih preteklosti in tisočletnih vzorcev v katerih so tudi vzorci sovraštva, nevoščljivosti, napuha, strahu, konfliktov in vojn.

Sreča je stanje zavesti, je stanje popolne zaceljenosti in svobode, v kateri ni ločenosti na mene in srečo.
Zaradi tega do take sreče ni nobene poti, ki bi ji lahko sledili, saj bi nekaj takega pomenilo golo ponavljanje, a v ponavljanju ni nobene originalnosti, ter zato tudi sreče ne.
V sami trditvi, da do sreče obstaja pot, leži ločevanje na mene in srečo, ter zato sledenje lažnemu procesu, ki ga sledenje le krepi.

Ko se zavem vsega tega in to lažno opustim, je sreča sama od sebe tukaj ali pa je sploh ni.

Srečno…

Mirko