Kdo še ni slišal za “ čuvarja praga?” To elemental, ki ga ima dobro razpoznavnega vsak človek v svoji avrični sferi; ustvarjen je bil v sosledju zemeljskih življenj. Torej ga je naša bit ohranjala in ga še dalje ohranja.

Ta elemental je zbir vsega zla, ki ga je storil človek. Sam sebe ohranja tako, da svojega stvaritelja spodbuja k slabim dejanjem; avrični tokovi, ki jih prikliče zlo, omogočajo njegovo preživetje. Zgodbe o čuvarju praga nadalje govorijo o tem, da začne človek, čim stopi na pot, čistiti svojo avrično sfero in poskuša uglasiti tokove z božjimi zakoni gradnje. Seveda povzroči to krizo v njegovem telesnem sistemu. V tej krizi pride do srečanja, do telesnega soočanja z elementalom zla. Z vsemi močmi kajti njegov obstoj je ogrožen poskuša svojega hranitelja prisiliti, da se vrne k starem življenju.

Stara sporočila pravijo, da izbojuje ta čuvar v devetih od desetih primerov bleščečo zmago. To lahko razumemo, da je tak elemental dejansko nasprotnik, ki v svoji življenjski stiski zaradi naravne samoohranitve zapre dohod v drugačno življenje. Kakor hitro pa ga človek uniči in naredi neškodljivega, lahko vstopi skozi vrata v drugo kraljestvo.

Toliko o zgodbah in sporočilih. Če njihovi resničnosti že v osnovi ne oporekamo, odkrijemo kot je to pogosto v ezoterični literaturi tudi tu nepopolno, večino polovično in zato nevarno resnici. Čuvarja praga je ustvarila mentalna dejavnost materialne jaz narave. Ohranjajo pa ga ravnanja, ki izhajajo iz te zavesti. Zato mora iskalec na poti odrešitve pozorno spremljati, kako ta elemental proizvaja zlo. Kajti njegovo razodevanje je posledica naših ravnanj!

Zelo površen, neznanstven in neinteligenten je način, kako se človek poskuša na splošno izogniti posledicam svojih lastnih napak. Kdor se hoče dvigniti nad vse trpljenje, bolečino in uničenje, mora odstraniti njihove vzroke. Zato mora jasno spoznati zmote, izražene b omenjenih zgodbah in sporočilih.

Predstavljajte si človeka, ki ga žene lastni ego in poskuša uiti posledicam dejavnosti lastne zavesti, da bi nato očiščen z blaženim nasmehom vstopil v višje življenje. To se ni posrečilo še nobenem morda le na videz, v resnici pa ne. Tak navidezni učenec lahko morda zelo dolgo ohranja svoje špekulacije. Lahko vara samega sebe in druge, morebiti z najboljšim namenom, vendar ne more biti deležen novega življenja. Lahko celo začne z “ drugo vrsto življenja” , kajti zemeljsko jedro zavesti ima kot rimska Janusova glava, dva obraza: razvija lahko dve aktivnosti zavesti, ki sta v enakem medsebojnem odnosu kot plus in minus. Če nas posledice zla preveč motijo, lahko to vedno spremenimo in preidemo k družbenemu dobremu in poštenemu.

To imenujemo “ spreobrnitev”. Z načinom in okoliščinami take spreobrnitve je določeno splošno družbeno ravnanje. Nešteti religiozne in okultne skupnosti ponosno kažejo na svoje na tak način spreobrnjene njene pripadnike. Vendar v vseh teh primerih ni govora o temeljni spremembi. Tako spreobrnitev, pa če je še tako razumljiva, moramo imeti za poskus ljudi v zemeljskih mejah. To so le različni vidiki samouveljavljanja, ki se vedno znova pojavljajo.

V valovanju življenjskega vala se nenehno pojavljajo nove težave, ki jih sami ustvarjamo. Čim premagamo eno oviro, takoj ustvarimo novo težavo. Naše življenje je polno skrbi in napetosti; pojavi se strah, ki nas vznemirja in iz tega izvirajo napake, ki se nam grozljivo maščujejo. Rezultat je fantom, ki prebiva v naši avrični sferi. Ali ne bi bilo prav poiskati temeljne vzroke trplenja in jih odstraniti? Edini izhod je, da vse predamo božji volji.

Vse do danes pa ti prijemi niso mogli spremeniti ničesar v stanju današnjega človeka. Vedno znova, tisočkrat, ravnamo napačno, padli smo skoraj brezupno globoko razen če pripadamo sorazmerno majhni skupnosti, ki mrzlično išče izhod. Razpoznavno hrepenenje mnogih po odrešitvi, povezano z dinamičnim prizadevanjem Boga, da bi ponovno pomagal, kjer je možno, nas opogumlja, da vam predstavimo prastaro po prenove, kot smo to že mnogokrat storili.

To pot bi radi usmerili pozornost na nevarnost, izhajajočo iz fantoma, ki smo ga spoznali kot čuvarja praga. V ezoterični znanosti je govora o višjem in nižjem človeku o prvotnem človeku nebeškemu drugemu in o zemeljskem. Tako je tudi razumljivo, da so stari govorili o dvojni zavesti: o zavesti nebeškega drugega in o zavesti običajnega človeka.

Ti dve bitji nimata ničesar skupnega. Medsebojno se ne zrcalita, kot to razlagajo stare magične podobe, ki prikazujejo grobo, živalsko obličje in njegovo očitno podobnost z oplemenititim, poduhovljenim obličjem istega tipa. Nebeški prvotni človek je resnični človek, ki ga je opredelil Bog. Drugi, ki ga tako dobro poznamo, pa je navidezni človek, bitje, ki se je v zapletenem mikrokozmosu zaradi usodnih razmer razvilo na mestu resničnega človeka. Tako kot resnični človek božja.

Tako kot je resnični božja stvaritev, je navidezni človek stvaritev resničnega človeka v dramatičnem obdobju človeške zgodovine je bil ustvarjen eksperimentalno. Lahko torej rečemo, da je navidezni človek, ki ga lahko filozofsko označimo tudi kot zemeljskega človeka- čuvar praga, ki je postavljen nasproti božjemu.

Jasno je torej, da navidezno bitje v duši izredno ovira razodetje in razvoj prvotnega človeka. Zakoni vseh področij snovi in duha je, da je stvarnik vedno povezan s svojim stvarjenjem. Tako človeški stvarnik tega navideznega bitja ne more ne more opustiti dela svojih rok.

Če so ta dela slaba, če torej niso v soglasju z načrtom Logosa, bodo svojega stvarnika zaprla v ječo. V neštetih mitih, simbolih, legendah in čisto konkretno v Svetem pismu je opisano, kako je resnični človek priklenjen na svojo grešno stvarjenje.

Če hoče resnični človek živeti, slediti svoji naravni opredelitvi, mora navideznega človeka uničiti do zadnjega vlakna. Čuvar praga je tako fantom fantoma. V brezupnem položaju lahko rečemo naslednje: če nebeški človek ne pokaže več zanimanja za navidezno bitje, ki ga je ustvaril in usmeri vse svoje zanimanje spet na božjo nalogo, se bo navidezno bitje počasi , a gotovo razblinilo.

Toda tako preprosto to ne gre! Kajti, ko je pračloveški stvarnik oblikoval to navidezno bitje, torej zemeljskega človeka, je le-to prejelo tudi nekaj njegove sposobnosti in lastnosti. Z njuno pomočjo je po enem dolgem kulturnem razvoju doseglo popolnoma samostojen obstoj z vsemi odgovarjajočimi posledicami.

Posledice so položaj tako zelo otežile, da je celotno razodetje človeštva postalo nerazrešljiv klobčič videza in resničnosti. Videz je tako dalekosežen in prepričljiv, da resničnost zdrsne mimo človeka večinoma nepoznana. Če pride do poskusa, da bi razkrinkali videz in pokazali pot prenove, so ljudje vedno zelo presenečeni, nato neprijetno prizadeti in postanejo končno sovražni.

Taka prizadevanja za rešitev sveta in človeštva so bila vedno izredno nevarna za tistega, ki se je jih lotil! To nevarnost morate razumeti. Ne mislimo na nešteta trplenja in bolečine, ki so jih morali ti ljudje pretrpeti in tudi na dejstvo, da so tisoče pobili. Vse to trplenje in smrt sta bila povezana le z navideznim bitjem in nista torej nikoli delovala uničujoče.

Nevarnost pa je vedno obstojala in še obstaja v dejstvu, da se dela ne da pripeljati do konca, da ga je treba vsiljevati in je ovirano.

Zemeljski človek , avrični elemental prvotnega človeka, živi samostojno življenje. Postal je neodvisen od svojega stvarnika. S tem je nebeški človek zašel v zelo zaskrbljujoče stanje. Ustvaril je nekaj, kar se je izmaknilo njegovemu nadzoru. In zato so ga v stari modrosti imenovali vklenjeni, ali pa obešen z glavo navzdol (v Tarotu to prikazuje karta XII- Obešenec). Opisali so ga kot tistega, ki so izgnali iz raja, kot Prometeja, priklenjenega na trde skale navidezne resničnosti, ki jo je ustvaril sam.

Zemeljski fantom nadaljuje z igranjem človeškega paradiža. To zmore, ker ga je njegov stvarnik zato usposobil. Vendar je ta paradiž umor, kri in solze. Je zelo žgoča bolečina, kajti manjka mu božji pečat. Včasi se prikaže nekaj lepote in miru. To bi lahko imeli za resničnost, vendar se kmalu pojavi razočaranje.

Ta zemeljski fantom je ustvarjalen in porajajoč. Napolnjuje ves svet, eterično sfero, področje sveta želja in predvsem lastno aurično sfero s pošastmi iz lastnega bistva. Tako kot izhajajo iskre iz Očeta univerzuma in se razmnožujejo, ponazarja to božansko stvariteljsko razmnoževanje grozljivo parodijo. Navidezni človek se ne ustavi pred ničemur. Tudi on postane stvarnik v duhu in snovi; na tak način postane zemeljska obla žareč pekel, nastanjen s hudiči.

Tudi stvaritve navideznega človeka dosežejo neodvisno življenje. Pomislite na mnoga klasična pričevanja. Navidezni ljudje, ljudje-sence, kot pravi stara modrost, skupaj opravljajo svoje stvariteljske aktivnosti, kot to terjajo njihove zahteve in njihova potreba po uvelavljanju. Tako ustvarjajo tudi kolektivne fantome, ki so pogosto po krvici opisani kot oživljene „ miselne podobe“. Pomislite pri tem na lutke madame Mandalipp in na Golema iz praškega geta. Spomnite se tudi mnogih bogov in malikov, ki jih ohranjamo in zaradi katerih pade toliko žrtev.

To „ padanje žrtev“ kot tako sploh ne bi bilo tako slabo. Nasprotno; bilo bi celo zaželeno, če bi pomenilo konec človeka-sence. Vendar temu ni tako, ker je privezan na kolo rojstva in smrti in v telesu ali brez njega blodi skozi vsa področja duha in snovi. Sedaj vam je jasno, zakaj Kristus pravi:” Moje kraljestvo ni od tega sveta”? In zakaj vsi svetovni učitelji govorijo o prenovi?

Kaj lahko torej pričakujemo od grotesknega nasprotja med resničnostjo in videzom, da bi naredili konec vsemu trplenju? Da bi zase in za druge odstranili bolečine in omejitve? Kaj je potrebno, da bi lahko znova vzpostavili prvotni božanski načrt za svet in človeštvo?

Cilj je: razklenitev verig priklenjenega prvotnega človeka in njegov povratek božje kraljestvo. Sredstvo je: onesposobljenje, popolna razdružitev navideznega človeka do atomov. Kajti dokler to navidezno bitje še obstaja, ne glede na to, na kakšni stopnji podlosti ali kulture je, ostane njegov stvarnik vezan nanj.

Do tega onesposobljenja, do tega uničenja ne more priti od zgoraj, vsekakor zdaj ne več, ker je navidezni človek medtem postal neodvisen. Izvesti ga je treba od spodaj s pomočjo navideznega bitja samega v Kristusu, ki mu da moč za to. To je bistvo krščanskega samožrtvovanja, to je tisto, kar razumemo z „ uničenjem jaza-ega“.

Za mnoge je žrtvovanje samega sebe kvečjemu samo izkazovanje, dejanje ljubezni, dejanje humanosti. Samo pred maloštevilnimi žarči bistvo Janezovega samožrtvovanja s svojo veliko modrostjo. Le oni lahko rečejo, da je oko usmerjeno na prvotnega človeka:“ On mora rasti, jaz pa se moram manjšati“. ( Janez: 3, 30) To je proces, ki ga Mojster naznačuje z besedami:“ Kdor hoče svoje življenje izgubiti zaradi mene, ga bo našel.“ ( Matej: 10, 39).

Do sedaj jih je le nekaj, ki lahko vidijo to pot obnavljajočega razvoja. Pri njih je prvotni človek le s tanko nitjo navezan na človeka-senco. Jasno lahko uvidijo razumno, znanstveno nujnost uničenja navideznega človeka in z veseljem doprinesejo žrtev, da bi obnovili bistvo, iz katerega so izšli. To postane njihovo resnično veselje, veselje, ki presega razum, blaženost, ki ne upošteva več nadaljnega trpljenja in bolečin, ker vedo, da se lahko njihova gola duhovna iskra zopet združi z nebeškim drugim, s čimer se preneha blodenje.

Zemeljski človek je torej usodna stvaritev človeka, ki je obstajal v prazgodovinskem obdobju. V tem oziru ga lahko imenujemo čuvarja praga našega nebeškega obstoja. S tem povezano duhovno znanje lahko razjasni naš uvid v stvari, pojme in stanja, ki so bila do sedaj še nerazjasnjena.

Najprej morate dobro razumeti, da je človek še vedno stvarnik v pravem pomenu besede. Ne govorimo o običajnem človeškem procesu ohranjanja; človekovo stvariteljsko delovanje razumemo v mnogo obsežnejšem smislu. Vsak učenec ezoterične modrosti ve, da celotna razodeta narava, vse življenje, ki se izraža v eni ali drugi grobi ali fini obliki, nastane s pomočjo etrov. Vsaka misel, ki izhaja iz človeka, uma ustvarjalno sposobnost. Zato je posledica vsake misli delovanje etrov, s čimer postane vpliv misli viden in zaznaven v vseh običajnih človekovih delovanjih.

Če so naše misli npr. Spekulativne, bodo take tudi njihove oblike, ki so v naše avrični sferi, vendar brez pametnega in pravega ozadja. S tem človeka seveda ovirajo, vendar svojega stvarnika še ne vežejo ali pa nanj ne vplivajo premočno. Če pa se misli porajajo z veliko močjo in na osnovi človekovega običajnega razuma, postanejo tako v življenje priklicane oblike mnogo močnejše in s tem tudi mnogo pomembnejše za svojega stvarnika.

Ta ustvarjalna človekova zmožnost je nekaj čudovitega, vendar se tega v naravo vključeni človek sploh ne zaveda. Zelo bi pa bili začudeni, če bi lahko ugledali svoje aurično polje in v njem stvaritve, ki so se sčasoma v njem nabrale, premešale, združile in zopet ločile. Ker so vse te stvaritve močno navezane na zemljo, ni potreben dokaz, kakšne škodljive posledice lahko temu sledijo. Ne da bi se jih človek jasno zavedal, začne stvariteljsko delovati z ogromno porabo energije. Prej ali slej občuti delovanja zaradi dejstva, da se v auričnem polju razvije elemental, povezan z svojim stvarnikom in da je njegov avtor izmerjen z isto mero, s katero je poklical elemental v življenje. Vse pripovedke in legende o čarobnih palicah ter podobnih predmetih kažejo na neomejeno ustvarjalno človekovo zmožnost.

Morda vam je sedaj jasno, da je posledica vsake misli in tudi delovanja ter čutnih delovanj ustvarjalni eterični rezultat. V večini primerov pa stvaritve, ki izhajajo iz misli, po določenem obdobju, po določenim času delovanja zopet izpuhtijo in se razvežejo v atome. Če temu ne bi bilo tako, bi človek hitro končal v oceanu bitnosti, ki jih je ustvaril sam. Rezultat pa ostane in sicer jedro take eterične oblike. Ostanejo principi takih stvaritev, ki se združijo v neke vrste elemental. Na tak način ohranja človek v svojem panteonu stalne tokove časovnih eteričnih oblik.

V vsakem življenju obvladujeta človeka dva elementala.

Obstajata pravzaprav dva elementala, ki ju hranijo ti tokovi: dva elementa, ki v naši aurični sferi izražata dva vidika zemeljskega življenja, namreč rezultata dobri in slabih misli. En elemental je znan kot čuvar praga, drugi pa kot zaščitniški elemental v aurični sferi, t.i. angel varuh.

Tudi o tem elementalu dobrega obstaja mnogo pravljic, ki pripovedujejo, da ima vsak človek angela varuha. Dobro pa je treba razumeti, da močno pretiravajo in da je zaščita s pomočjo tega elementala zelo omejena. Že samo dejstvo, da oba elementala hranijo in ohranjajo tokovi časovnih eteričnih oblik, vam mora razjasniti, da sta med seboj na bojni nogi. Sta glede na človekovo ravnanje v stanju lakote ali zasičenosti.

Elemental zla je pri naravnem bitju nenehno lačen. Ko postane močan, poskuša vedno močneje vplivati na svojega stvarnika. Spodbuja ga, da producira eterične oblike, ki so v soglasju z njegovim bistvom, tako da njegova nenasitna asimilacijska sposobnost stalno dobiva novo gorivo od svojega stvarnika zemeljskega človeka.

Veliko lažje je nasiti elemental dobrega. Njegova moč vsrkavanja še zdaleč ni tako velika. Ta elemental živi popolnoma v soglasju s svojim stvarnikom, kajti le-ta zelo hitro verjame, da se lahko z oziroma na soljudi sonči v svoji utvari. Domišljavo in zaverovan sam vase gre svojo pot.

Rekli smo že, da je zaščita, ki jo lahko človek morebiti dobi od svojega naravnega elementala dobrega, zelo omejena. Naravni elemental zla ima svoj sedež v auričnem polju vsakega človeka, kar je posledica njegovih napačnih misli in dejanj. Ravno tako ima vsak človek elemental dobrega kot samoumevno posledico vsega tistega, kar je naredil dobrega v zemeljski sferi. Raven, na kateri delujejo te misli, bistveno določa človekov način življenja. Ravno tako predstavljajo njegove misli ne preveč cenjen činitelj njegovega vsakodnevnega življenja. Lahko si torej predstavljamo, kako izgleda človek, pri katerem igra ta ali ona moč glavno vlogo.

Tako vidimo po eni strani zelo slab, zločinski tip, po drugi strani pa human, dober tip. Toda tudi dobri človek te narave ni novi človek. Nasprotno; tako živijo ljudje v izredni omejenosti in zablodi, kajti njihov elemental dobrega potrebuje eterične moči smrtne narave in po njih hrepeni. Zato boste pri takih ljudeh če jih pobliže poznate videli, da poteka vse na zelo značilen način, kajti njihovo življenje ima čisto posebno težnjo in je povsem usmerjeno na zemljo, na kulturo dobrega umrljivih ljudi z vsem, kar k temu spada.

Kot mnogi klasični liki v svetovni zgodovini poskušajo osnovati božje kraljestvo na tem svetu. To poskušajo z vsemi svojimi močmi, z vso dobroto in duševno kvaliteto, z vsem svojim bistvom in z elementalom v svojem auričnem življenjskem polju. Poskušajo v tej naravi, ne da bi dosegli pozitiven rezultat.

Če vam je ta položaj jasen, ga boste lahko sprejeli. Verjetno je celo, da pride slab človek, ki čuti veliko bolečino zaradi svojih grehov, prej do spoznanja kot dober, ujet v zablodo dobrote. „ Lažje pride kamela skoz šivankino uho, kot bogataš v božje kraljestvo ( Matej, 19, 24).

O tem morate dobro razmisliti. Logično je, da vsi po naravi čutimo odpor do zla. Toda ali ste ugotovili, kako nekoristno je dobro, humano, naravno religiozno s svojim neskončnim številom poskusov in stalnim i dvigi ter padci? Zato je naša naloga iskati izhod iz tega satanskega kroga. Zagotovimo lahko, da zavračamo le zlo. Spoznati pa moramo tudi nekoristnost dobrega, narejenega iz navade. Preudarimo, če je drugačen razvoj dejansko možen. Zato je nujno, da dobro razumete, kaj meni Pavel, ko reče: „ Kar je iz te narave, ne more „ pritegniti“ druge narave.

Tudi on nam s temi besedami pojasni, da se iz te smrtne narave ne more kar tako dvigniti neka druga resničnost. V enem od svojih pisem Korinčanom zelo jasno razlaga: kot je zemeljsko telo neke določene vrste, je tudi nebeško ali novo telo čisto posebne vrste. Zemeljsko telo nikakor ne more postati nebeško, ker je odvisno od energije smrtne narave.

Zato moramo uvideti, da lahko zemlja, ki prinaša odrešitev, človeštvo, ki mu ta odrešitev velja in lepota ter dobrota, ki nikoli ne mineta, izhajajo samo iz novega, duhovnega eteričnega delovanja. Izključeno je, da bi nas naše stanje biti in naš elemental dobrega in elemental dobrega z vso svojo kulturo privedla do takega rezultata.

Sveta znanost prenove nas uči, da se zemlji odrešenih, človeštvu osvobojenih in večnima lepoti ter dobroti ni treba šele roditi, ampak da že obstajajo. Le deležni jih nismo zaradi svoje narave. Zato moramo to naravo in njena dela opustiti in „ pritegniti “ drugo naravo. Mogoče bi vam morali ob koncu še pokazati zanesljivo metodo, s pomočjo katere bi lahko v popolni samo avtoriteti, neodvisno od vplivov, prišlo do spoznanja, da je možna drugačna pot, ki vodi k odrešitvi človeštva od običajne, mnogokrat prehojene poti, polne razočaranj.

Če se sami sebi zdite ujeti v zmedo razočaranj, vam predlagamo, da igri prevladujočih moči na tem svetu za nekaj časa odtegnete svoj interes. Domnevamo, da zavračate zlo in slabo. Odtegnite svoje interese tudi vsem prizadevanjem dobrote, na katera bi vas radi napeljali na mnogih področjih. Ponujene so vam neštete religiozne smeri. Končno pa je vaš lastni elemental dobrega tisti, ki vas žene v krvi in z njeno pomočjo v določeno smer. Prelomite zato za neko obdobje z vsemi vrednotami in močmi, ki vam ne morejo dati nikakršne osvoboditve. Ne poslušajte množice glasov v sebi in okoli sebe. Naj vam to, kar ste imeli do sedaj za dobro, naenkrat ne bo več dobro. Rezultat: našli boste mir v sebi!

S tem menimo: poskusite vse opustiti vse probleme in najdi mir v sebi. Če vi to resnično želite, ste prepričani o tem, da boste našli mir in da bo prišlo v vas do velike spremembe. In kaj se v resnici zgodi, če odtegnete svoj interes vsemu, kar premika svet, če ne pokažete več intenzivnega zanimanja za to, kar vas žene v eno ali drugo smer in če opustite svoje aktivnosti, ki so običajno s tem povezane?

Vsi naravni elementali v vas tako zli kot tudi dobri bodo zaradi pomanjkanje hrane v vašem auričnem polju umrli. In ravno za to gre! Obstajali so tudi ljudje, ki so verjeli, da to lahko storiš samo, če vodiš ločeno življenje v koči ali votlini; višje življenje so iskali v globokih gozdovih ali na visokih gorah, v umazaniji, lakoti in bedi.

Samota , ki jo imamo v mislih, je v metodi, ki smo jo tu na kratko opisali. Je bolj ali manj dolgi zavestni odmaknjenosti od vsega hrupa in gibanj znotraj ali zunaj tega sveta. To vsekakor zmore vsak normalen človek, če le vidi osvobajajočo perspektivo življenja. Tudi vi lahko postanete tak samotar, medtem ko živite običajno vsakdanje življenje.

Da bi lahko tako živeli se vam ni treba odmakniti ali izločiti iz družbe. Če ste lahko v svojem božanskem hrepenenju po višjem življenju za nekaj časa samotar, boste spoznali zemeljsko življenje z vsemi njegovimi vrednotami in omejitvami.. Po tem odmiku boste pot zaslutili teoretično, jo okrepili v sebi s pomočjo spomina na izgubljeno domovino in jo končno uresničili s pomočjo božje sile.

Konec

Miran Zupančič