Piše: Bernarda Pavko Prava

Človek začne svojega duha spoznavat običajno na neki nižji ravni zavedanja; spremembo bi rad, ker želi lažje ali boljše človeško življenje, novo in izpopolnjeno tretjo dimenzijo. Pod krinko duhovnega razvoja v resnici želi več zdravja, bogastva, boljše osebne odnose, mogoče ugled, enostavno boljše človeško življenje. Potem pa se mu v večih življenjih začnejo odpirati vrata, skozi katera slej ko prej stopi in se znajde pred možno izbiro spremembe na ravni duše oz. duha svojega bitja. Tu pomaga Saint Germain. Ne bodi boljši v sistemu - zapusti ga 100%; ne 90% - popolnoma izstopi iz hipnoze, nam pravi.

Vsaka energija se mora slej ko prej osvoboditi svoje strukture, vsaka energija mora poleteti, se razširiti. Vsaka energija išče rešitev, izpolnitev in svobodo, zato začni živeti in razširi se čez omejitve, ki si si jih sama ustvarila. Skupaj z drugimi energijami v Karminskem krogu nas skuša spomniti, da smo ljudje rojeni večdimenzijski. Dar meddimenzijskih potovanj imamo in sposobnost premikanja zavesti v in iz dimenzij. Potem pa se zataknemo v 3D in celo verjamemo, da smo padli na Zemljo in da moramo prositi in trpeti, da sploh pridemo ven.

Nekateri že živimo, da nismo omejeni z družino, telesom ali izobrazbo, spustili smo usodo, karmo. Tudi pretekla življenja je mogoče spustiti, samo zgodbe so, res pa nam dajo identiteto, tudi obramba so in njihovo opuščanje je včasih umiranje. Potem ko smo dolgo odigravali samo en potencial in kasneje morda dva, Saint Germain zdaj pomaga, da se začenjamo igrati z neomejenim številom možnosti. Pomaga se nam pokazat, stopit naprej; sanjati nam pomaga.

Januarja 2006 je ljudem iz Karminskega kroga posredoval Sinhrotize, enostavno pomagalo za izstopanje iz hipnoze, primerno za res vsakega človeka. Sinhrotize pomaga ustvarjati realnost iz notranjosti človeka, tako da pogledaš svoja prepričanja in opustiš tista, ki ti ne služijo več. Pa nekaj svete geometrije je vmes. In avgusta 2005 je začel s šolo Sprehajalcev v sanjah (DreamWalker Transitions), ki bo zainteresirane po vsem svetu izobrazila za:
- spremljanje umrlih "do konca", ki je na en način dalj od nebes (odvisno od tega, kaj zate nebesa so)
- pomoč pri hitrejšem in bolj ljubeznivem utelešanju duha v novorojenčkih
- podporo ljudi v fazi vstajenja na Zemlji, pomeni v odpiranju svoje božanskosti v telesu.

Do zdaj se je ob vodenju Saint Germaina in Kuntarja (izvedenec za posmrtno dogajanje iz preteklosti) približno 700 ljudi v Ameriki, Avstraliji in Evropi (trije Slovenci) usposobilo za spremljanja umrlih do t.i. Mostu cvetja. Dosti težje se je roditi kot umreti, pravi Saint Germain. Smrt je osvoboditev, samo sprememba zavesti je, pri kateri naj ne bi trpeli. Vsak človek si zasluži dostojen prehod. Tudi težka smrt je izbira človeka in čeprav je velik tabu, je čas za izobraževanje v ljubezniv odnos do smrti. Trpljenje pred smrtjo človeka hitro potegne nazaj v zemeljsko izkušnjo, samo zaradi sprejetih prepričanj o smrti pa vse preveč ljudi po prehodu ostane vezanih na bližnje zemeljske ravni. Tudi slučajno ne pridejo do polja čiste kreacije, kaj šele do svoje resnične duhovne družine. Težko je obesedit, ampak če po smrti res prideš čez Most, se potem na Zemljo vračaš "čist". In seveda lahko greš v kakšno drugo dimenzijo ali na Novo Zemljo. Nova Zemlja ni planet, ampak posebna dimenzija, ki je marsikaj. Tudi knjižnica vseh zemeljskih izkušenj za delčke Boga, ki se pripravljajo na prihod v našo družbo, za otroke prihodnosti. Če ponoči v sanjah tudi ti že hodiš tja, enostavno zveš, če izbereš energijo Nove Zemlje izkusit, če si pripravljena začutiti njeno energijo. (Samo) tvoji občutki ti bodo povedali tvojo resnico.

Saint Germainove besede so jasne, glava pa lahko reče, da ga ne razume. A dovoli si občutke. Ustrezno občutkom se mu, ko je čas, približaš ali se že zdaj obrneš stran, seveda ti lahko gre na živce tudi tole pisanje. In seveda prav on ni nujno del tvoje ožje duhovne družine; čas je, da vsak najde svojo in se jo drži.

Sliši se zahtevno, še utegne reči glava. A če ti je Saint Germainova energija preveč, si lahko pomagaš s kakšno milejšo; za družbo ti je na razpolago dosti ženskih vibracij, od Izis, Sofije do Marij. Njihova skupna lastnost je sočutje - vibracija, ki je v primerjavi z ljubeznijo to, kar je pero v primerjavi s ptico. Sočutje zase, sočutje za druge ljudi, sočutje do življenja. Sočutje, ki je največji možni mir, v katerem res lahko sprejmeš svojo preteklost in končno sebe. In lahko, da danes trpijo tvoji bližnji ali sosedje. Zato, ker to izbirajo, ker so v iluziji, v kateri želijo biti. Sočutje pomaga, da te ne potegne tuja drama, izzvanim najbolj pomagaš tako, da vse to res dovoliš.

Verjamem v integracijo vseh drugih dimenzij v "zdaj" in začela sem se s tem igrat. Verjamem, da domišljija predstavlja nov potencial in da je čas za dihanje sanj in strasti, ki pomeni opuščanje človeških omejitev. Odpiranje večjemu jazu, ki sem, je že nekaj let moja strast. In na dan, ko sem na slovenski obali končevala tole pisanje, sem opoldan padla na betonskem klančku, ne preveč težek ležalnik mi je padel na desno golen in napadla me je ogromna mačka. Kriv je bil Uri (moja svetloba v hebrejščini), moj zelo ljubeznivi osemmesečni mops. Zaradi njega nisem šla po stopnicah, on je popoldan prevrnil tisti ležalnik in on je na poti na večerno kopanje stopil preblizu hiši, ki jo je čuvala od njega enkrat večja bela mačka. Lahko pa pogledam drugače. Tisti najmehkejši možni padec me je opomnil, da sem zaradi pisanja preveč "gor". Ko sem dihala v bolečo desno golen sem pomislila, da tele strani zame pomenijo stopit naprej, za kar se kaznujem. In Uri je kot moja svetloba, pa tudi kot pojem mojih instinktov in zvestobe sebi, stopil na pločnik pred tujo hišo. Ko sem se s psom v naročju umikala, huda mačka pa za mano, sem imela dovolj časa za zavedanje: O svoji božanskosti pišem, zdaj pa skoraj bežim. Medtem ko je pes silil na tla, sem se obrnila nazaj proti mački; naščeperjena žival je bila v skoku pri meni in me opraskala po levi nogi. V sončnem poletnem večeru sem se zavedla svojega strahu.
Že leta opazujem občasen strah pred pisanjem svoje notranje resnice, ki jo ne morem in ne morem polno spustiti skozi. Tisočletne resnice so v novem tisočletju res preživele, še včerajšnja resnica lahko ne velja več in resnice drugih ljudi so njihove, ne moje. Občutki človeka so jezik njegove duše, samo notranja resnica človeka je tista, ki naj bi jo po mojem živel.

Že v knjigi Marija Magdalena, potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem pisala o Bogu v sebi, a sem tik pred izdajo knjige vse popravila. Vsaj sedem let sem pisala o svetlobi v človeku in pri tem mislila na Boga v njem. Resnici sem odpirala vrata z opisi svojih težav in potem ko jih ni bilo več, se je pisanje ustavilo. Mene samo je že dušilo in zavedla sem se, da se z opisovanjem neprijetnosti skušam odkupit za resnico. Sem bila v prejšnjih življenjih zaradi svoje resnice tako kaznovana? Prejšnja življenja so samo zgodbe in to zgodbe za spustit, ker me vlečejo nazaj. Ostanki strahu so očitno še vedno v meni in mojo pozornost hočejo, mojo energijo. Zadržali bi radi moj korak; korak, ki mi ga narekuje vse, kar danes verjamem, ko se pogledam v ogledalo. Vsak strah je navada in je droga, hoče svojo dozo. Ko ne zaupam svoji božanskosti, strah lahko uporabim zato, da ostanem zataknjena. Pred leti sem se odprla velikim sanjam postati resnična, res prava, zato sem se začela srečevati s svojimi omejitvami. Njihovo preseganje me je pripeljalo do resnice, da božanskost ni domena mentala, oltarjev, posamičnih izbrancev ali svetišč - prav v vsakem človeku je Bog in zaživel bi rad. Bog v vseh ljudeh bi se rad izrazil. Človeška duša in duh imata dovolj preživelih pravil in kontrole cerkve, zdaj bi rada pozornost in nego lastnika vsakega telesa. Čas je, da tisti, ki to lahko, začnemo prevzemati odgovornost zanju. Zato okusi dež ali zapleši poletje, dotakni se glasbe, objemi odnos. Naravo povej, vročino zapoj, siješ lahko, daj, stopi naprej! In kdorkoli ti to otežuje ali se tem tvojim poskusom smeji..., dihaj sočutje, ko mu gledaš v oči.

Ne bi se mi bilo treba takole pokazat - zakaj sem se? Zato, ker jaz to lahko. Zato, ker bi svoje življenje rada igrala z vsemi kartami. Ker te ne morem vabit v tvoj korak, ne da bi ga naredila sama. In če se ne pokažem, ne bom zvedela, pred čem sem bežala do zdaj. Predvsem pa me zelo veseli.

Si se pripravljen/a pokazat? 1.del