Kaj so pravzaprav naše vrednote?
Kaj je tisto, kar nam daje smisel v življenju?
Kaj je tisto, kar nas motivira za delovanje v življenju?

Pojem `vrednote´ je zelo širok in hkrati medel pojem, v katerega zato lahko stlačimo prav vse. Če človek dobro opazuje, potem vidi, da so vrednote izredno zapleten fenomen v človekovem življenju. V družbi obstajajo različne vrednote istočasno, se med seboj prepletajo in tako oblikujejo način življenja v določeni družbi.

Poleg tega so nekatere vrednote `močnejše´, druge `šibkejše´, kar pa je še pomembnejše, imajo različen izvor. Nekatere so mentalna prepričanja in ideali npr. enakopravnost med spoloma, druga pa so vitalne oz. čustvene motivacije, npr. uspeh na delovnem mestu (kariera). Različne vrednote so v družbi različno uveljavljene- npr. veliko več ljudi si prizadeva za odlično kariero, kot pa za dejansko enakopravnost med spoloma.

`Enakopravnost med spoloma´ je razumska vrednota, takorekoč nekakšen ideal, ki po raziskavi iz leta 2003 stoji na vrhu lestvice slovenskih vrednot. Sledijo ji vrednote `majhne socialne razlike´, `Evropa´, `narod´, `pravica do splava´ itd. Na dnu lestvice se nahajajo vrednote `verouk v šolah´, `globalizacija´, `domobranstvo´ in `kapitalizem´.

Zanimiv je primer kapitalizma. Kapitalizem je razumska vrednota, saj je zgolj kompleksen sklop idej o tem, kako naj gospodarstvo optimalno deluje. Čeprav kapitalizem zaseda najnižje mesto na lestvici slovenskih vrednot, pa slovensko gospodarstvo trenutno propada zaradi taistega kapitalizma. Kako je to mogoče, če pa Slovenci kapitalizma sploh ne cenimo? Če niso idejne vrednote slovenske ga naroda tiste, ki podpirajo širjenje kapitalizma, kaj mu potem daje moč?

Odgovor na zgornje vprašanje bi moral biti kristalno jasen: potreba po moči, potreba po prevladi. Se vam to sliši znano? Potreba po moči, potreba po prevladi niso produkt našega razuma, temveč izhajajo iz našega vitalno-čustvenega dela. Torej, v nas ne živijo le razumske vrednote ali ideali, temveč tudi vrednote, ki izvirajo iz naših čustev. Le-ta so glavna motivacija za delovanje človeka v življenju.

Znano je, da le 10% naše aktivnosti izhaja iz razuma oz. naših idej in prepričanj, 90% ima svoj izvor v vitalno-čustvenih motivacijah (da to ugotovimo z lastnim vpogledom, je potrebno zelo vztrajno in natančno samoopazovanje). V to kategorijo spadajo naslednje vrednote: družbeni status (da v družbi nekaj pomeniš, da te ljudje poznajo, cenijo, občudujejo…), uspeh na delovnem mestu (odlična kariera, visoki položaji na delavnem mestu…) in nenazadnje pridobivanje materialnih dobrin (čim boljši avto, veliko hišo, vikend, jahto…) in uživanje v življenju (hobiji, veselice, druženje…).

Pri tem se je dobro vprašati, zakaj so mi uspeh, status in denar tako zelo pomembni. Kaj mi dajo? Iz česa izhajajo? Če sem uspešen, slaven in bogat dobim občutek da sem. Dobim občutek, da sem nekdo, da obstajam, ker me drugi ljudje v mojem delovanju potrjujejo. Poleg tega mi denar daje občutek varnosti oz. mi omogoča preživetje, uživanje življenja pa mi nudi sprostitev, saj je življenje v nekem smislu večna borba za moj `prostor pod soncem´. Morda ne več v fizičnem smislu, zagotovo pa v čustvenem smislu (kdo je boljši, lepši, pametnejši, kdo ima prav, kdo ima več veljave…).

`Borba za svoj prostor po soncem´ izhaja iz vitalno-čustvenega dela, ki ga delimo z živalmi. Ta borba je zelo lepo vidna v odnosu predator-žrtev iz živalskega kraljestva, kjer gre za fizično preživetje, ki smo ga ljudje, z razumskimi ideali (večinoma) uspeli preseči.

Čeprav smo si fizično preživetje uspeli zagotoviti (vsaj do določene `visoke´ starosti), boj za preživetje na čustvenem nivoju še vedno poteka in se bo končal šele takrat, ko bomo ljudje sposobni razumeti eden drugega in sprejeti vzajemno drugačnost. Torej, ko bomo sposobni spoštovati svobodno voljo posameznika, ne glede na njegov spol, narodnost, prepričanje, videz, delovanje, način življenja, odločitve…Takrat ko bodo naša dejanja izhajala vsaj iz visokih razumskih idealov, ko so enakost za vse, pravičnost, solidarnost, toleranca…. in ne iz potreb po zadovoljevanju naših lastnih vitalno-čustvenih teženj.

In ko smo že pri zadovoljevanju vitalno-čustvenih potreb, se lahko vrnemo nazaj h kapitalizmu. Veste zakaj se kapitalizem lahko nezadržno širi, čeprav ga naše idejne vrednote ne podpirajo? Zato, ker nam omogoča zadovoljevanje naših lastnih vitalno-čustvenih potreb po varnosti (`optimalno´ gospodarstvo), uspehu (poslovne priložnosti in kariera), užitku (raznolikost ponudbe na vseh področjih- nakupovalni centri, zabavišča, potovanja…). Ampak ne zavedamo se, da smo se ujeli v `lastno´ past. Kapitalistično gospodarstvo je namreč optimalno samo za nekatere. Za tiste, ki srkajo; predvsem denar; in se debelijo na naš račun. Za kar smo odgovorni tudi mi sami.

Če bi delovali iz vrednot v katere verjamemo, potem kapitalizem ne bi mogel več obstati. Če ljudje sledimo načelu pravičnosti, kapitalizem ne more obstajati. Če ljudje sledimo načelu tolerance, potem kapitalizem ne more obstajati. Če ljudje sledimo načelu enakosti, potem kapitalizem ne more obstajati.

Povzetek. Kljub vsemu, da se imamo ljudje za razumska bitja, z mnogimi plemenitimi vrednotami, pa naša dejanja ponavadi ne odražajo naših prepričanj. Čeprav po raziskavah Slovenci cenimo razumske vrednote, naša dejanja večinoma ne izhajajo iz njih. Še vedno se, kljub idealom in lepim idejam odločamo za stare poti `varnosti´, `uspeha´ in `užitka´, torej zadovoljevanju lastnih vitalno-čustvenih potreb. V kolikšni meri smo sploh ljudje, ki mislimo s svojo glavo in v kolikšni meri smo živali, ki zadovoljujemo vitalno-čustvene potrebe?

Gita Mateja de Laat