Celotna današnja družba je fokusirana na varstvo pravic in privilegijev, zanje se borijo tako gospodarski in politični subjekti kot posamezniki. Živimo v balončku prepričanja, da je to zadosten temelj za demokratično družbo. Ko je župan Valencie leta 1998 poskusil doseči, da bi v ZN sprejeli Izjavo o človeških dolžnostih in odgovornostih (najdete jo na spletu kot Valencia Declaration of Human Rights and Duties), so države članice bile proti, češ da so bistvo demokracije pravice, ne pa dolžnosti.

Toda kaj so pravice brez jasno opredeljenih dolžnosti in odgovornosti? Recimo, da živimo ob jezeru, v katerem v danem trenutku živi sto ton rib. Demokratično se odločimo, da imamo pravico pojesti ali prodati vse ribe. To tudi storimo in jezero ostane brez rib. Če bi nas kdo poskusil prepričati, da je to negospodarno in da s tem prikrajšujemo pravice prihodnjim generacijam, bi se sklicevali na sedanjo potrebo po hrani, preživetju, svobodi … Skratka: brez konteksta odgovornosti in dolžnosti lahko pravice škodijo prav tej skupnosti ljudi, ki jih zagovarja.

Ker se na globalni ravni voditelji obnašajo do naravnih virov enako kot ljudje iz zgornje zgodbe do rib v jezeru, visoko etične skupine iščejo pravne vzvode, ki bi vsaj v lokalnih skupnostih zagotovili ustrezne etične zaveze in odgovornosti.

Med vojno in mirom
Mumta Ito je ustanoviteljica Mednarodnega centra za holistično pravo (International Centre of Holistic Law). Spodbuja zakonske spremembe, ki izvirajo iz ljudstva, ne iz korporacij. Po svetu narašča pravno gibanje, ki raziskuje načine, kako povezati mreže ljudi, da oblikujejo vzajemno pravno podporo. V ta namen uporabljajo tri orodja: holistično pravo, pravice narave in (v EU) iniciative evropskih državljanov (ob milijonu zbranih podpisov državljanov EU za določen zakonski predlog Evropski parlament mora obravnavati ta predlog).

Mumta zagovarja premik v zavesti, ki loči pravo v času vojne od prava v času miru. V vojnem pravu si stranki prizadevata nadvladati druga drugo na podlagi kulture krivde, uporabljata sovražne prakse, da uničita nasprotnika ali odbijeta njegove napade. V mirovnem pravu si stranki prizadevata povezovati moči na podlagi kulture odgovornosti, uporabljata prakse sodelovanja v iskanju trajne odpornosti, trpežnosti, prožnosti, ki koristi obema. V vojnem pravu sta stranki zacementirani na nasprotnih bregovih, v mirovnem pravu bregov ni.

Holistično pravo ustvarja nove pravne vzvode, kot so Holistične pogodbe (Holistic Contracts), Statuti skupnosti (Community Charters) in Deklaracija pravic (Bill of Rights).

Statut skupnosti
Statut skupnosti je dokument vsega, kar je določeni skupnosti dragoceno na zemljevidu kulturne in naravne dediščine ter poglavitnih družbenih danosti, uravnoteženo določa pravice in odgovornosti, potrebe in interese. Lahko varuje naravne in družbene strateške vire, rastlinske in živalske vrste, pokrajino, svetost življenja, skratka vse, kar ji pomeni temelje obstoja in identitete. Vsega tega ni zelo težko določiti, če se le skupno vprašamo, kaj bi nam bilo nepogrešljivo v primeru, da bi prišlo do katastrofe. Vse to je vredno že zdaj uvrstiti v statut skupnosti in zaščititi, ne pa o tem razmišljati potem, ko je že prepozno.

Statut skupnosti je zgrajen z vključevanjem različnih deležnikov, s katerimi si delimo življenjski prostor in aktivnosti, namesto da bi eni drugim nasprotovali. Statut lahko uporabljamo v dialogu z avtoritetami in celo dosežemo vključevanje členov statuta v občinske in državne akte ali podakte.

Statut skupnosti je svojevrstna zaobljuba k visoki etiki bivanja, k prevzemanju osebne odgovornosti in aktivnemu izvrševanju dolžnosti do soljudi in narave, tudi do tistega, česar državne pravne listine (še) ne zajemajo. Sedanji pravni sistem varuje predvsem privilegije nosilcev (politične in gospodarske) moči ter celo otežuje lokalni protekcionizem. V strankarskem sistemu, ki temelji na boju za moč in privilegije ter se izogiba odgovornostim in dolžnostim posameznikov, je nemogoče pričakovati razumne zakonske okvire, ki bi služili trajni skupni blaginji.

Zaščita pravic narave
Je pomembna, ker je od tega odvisno življenje kot tako. V zakonskih aktih ne obstaja zaščita narave kot take. Trenutna pravna premisa je, da ljudje pač škodujejo naravi, zakoni pa določajo še sprejemljive stopnje uničevanja.

Še ena premisa je, da so znotraj pravne delitve subjektov na nosilce pravic in lastnino, edini nosilci pravic ljudje in korporacije (sem spadajo tudi vladne in nevladne institucije, organizacije, zavodi itd.). Ti lahko z lastnino ravnajo, kakor jih je volja. Če nek subjekt pravno ni priznan kot nosilec pravic, je avtomatično lahko le lastnina. Namen zaščite naravnih pravic je razširiti nosilce pravic na živali, rastine, reke, gozdove, gore ipd. in tako spremeniti obliko dialoga. Širjenje je postopen proces – nekoč je bilo nepredstavljivo, da bi imeli sužnji, domorodci, otroci, ženske osebne pravice, danes je to samoumevno. Da počasi delamo korak naprej, dokazujeta Ekvador in Bolivija, kjer že obstaja uradna institucija Varuha matere Zemlje.

Če želimo zdravo bivalno okolje za prav vsakogar čim prej, je naravi preprosto treba zagotoviti pravice na celosten način. Pri tem si moramo zrelo razdeliti odgovornosti in spodbujati transparentnost. Da pravo naredimo človečno, ga je treba artikulirati v preprostem jeziku. Šele takrat bodo naravne pravice imele smisel, kajti ljudje, ki ne razumejo načina odločanja, ne odločajo in tako tudi ne morejo biti varuhi svojega bivalnega okolja.

Ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: »Čemu služi red?« Če se spustimo do dna tega vprašanja, ugotovimo, da red služi zmanjšanju stresa. Če ključe vedno puščamo v istem predalčku, jih zlahka najdemo in se izognemo stresu; če ne zamujamo na sestanek, se izognemo stresu; če se držimo zastavljenega načrta, se izognemo stresu. Če z nasilnim »redom« povečujemo stres, dosegamo nasproten učinek in v imenu reda izvajamo prisilo.

Zakonodaja naj bi služila redu, toda v njej najdemo absolutno preveč stresa, zato se je upravičeno vprašati, ali res služi redu ali pa morda prisili. Preštevilna pravila skupnosti škodijo, posebej če ni zrela za določeno obliko organiziranosti (bodisi lokalne skupnosti ali države ali zveze držav itd.). Poplava pravil potegne za seboj zmanjšanje svobode in izgubljenost v nepreglednem labirintu teh pravil – s tem tudi izogibanje sodelovanju v procesih odločanja in profesionalizacije. Zrele, zdrave skupnosti temeljijo na relativno malo pravilih, ki temeljijo na živem stiku ljudi z okoljem in visoki odgovornosti slehernika za družbo in naravo.

Pravni ščit in meč

Ne zaupaj meča človeku, ki ne zna plesati.
-- Konfucij

Pri sestavljanju Statuta skupnosti sodeluje celotna skupnost. Že samo dejanje sestavljanja statuta je proces učenja, brušenja in zorenja. Skupnost, ki zmore napisati svoj statut, že s tem ustvarja veliko politično in pravno moč, saj skozi proces njeni člani postanejo pravno in politično kompetentne osebe, ki vedo, za kaj jim je mar, za kaj so odgovorni, kako res slišati sogovornike in hkrati zrelo stati za svojimi stališči.

S statutom pridobijo etični »ščit«, ki jim odpre možnost, da  uporabijo tudi etični »meč«: Izjavo o osebni odgovornosti. Zamisel o rabi tovrstnega dokumenta je povsem sveža, posebej v navezi s Statutom skupnosti. Ko sem se o tem mehanizmu pogovarjal z Mumto Ito in nekaj študenti prava, je na njihovih obrazih zažarel velik »Aha!« Bili so navdušeni. Zato verjamem, da ima ta vzvod velik potencial, čeprav v tej kombinaciji še ni bil uporabljan.

Kako ga torej uporabljati? Kot prvo tako, da sestavimo Statut in Izjavo in se podnju podpišemo. S tem vzpostavimo držo kot pravni subjekt – družbi glasno sporočamo, da aktivno odgovarjamo zas, za svojo skupnost ljudi in drugih živih bitij, ki jih dosegamo z lastnimi dejanji. Naslednji vzvod uporabimo le, če nas doleti obtožnica ali kazen, ki ogroža temelje našega obstoja, navedene v Statutu.

Takrat pozovemo konkretno osebo, ki izreka ukrep, da podpiše Izjavo o osebni odgovornosti. S tem se ta oseba zavezuje, da osebno (ne kot uslužbenec ali uradnik!) v polnosti stoji za ukrepom, zaupa v njegovo pravičnost in pravilnost, da je prepričana o njegovi neškodljivosti, da bo nosila moralno, premoženjsko in pravno odgovornost za neugodne posledice ali škodo, ki jo bo utrpela lokalna skupnost zaradi ukrepa, ter prav tako, da je seznanjena z vsebino Statuta skupnosti (torej, da se ji zdi ukrep ustrezen Statutu navkljub). V izjavo lahko dodamo tudi alinejo, s katero se oseba zavezuje k priznanju krivde za nazaj pred državnim sodiščem v primeru spremembe zakonov v prihodnosti ipd.
S tem naredimo konec skrivanja konkretnih oseb za uradi in institucijami, za funkcijami in vlogami! Konec tega, da anonimne institucije in podjetja izkoriščajo prestrašene uradnike za umazane naloge, za izvajanje prisile nad neukimi množicami in celo nad presežno etičnimi ljudmi!

Če uradnik v imenu višje avtoritete zahteva, da izpolnim določene zahteve, me v bistvu postavlja v položaj, ko delujem pod prisilo. Kadar delujem pod prisilo, posledice mojih dejanj niso moja odgovornost. Zanje takrat odgovarjajo ta uradnik in veriga ljudi, ki gradi avtoriteto sistema. Kot v vojni, ko vojak ne odgovarja za druge vojake, ki jih je pobil, za to odgovarjajo najvišji oficirji. Če se nihče ni pripravljen podpisati pod Izjavo o osebni odgovornosti, to pomeni, da nihče ne prevzema pravnoformalne odgovornosti za posledice ukrepov.

In prav tu se skriva koren gnojnega tura našega pravnega sistema! Saj vemo, kaj se zgodi, ko se nazadnje spomnimo iskati pravico: odgovorni so vsi in nihče, krivca ni ali pa pač najdemo grešnega kozla. Nihče se ne čuti zares odgovornega za posledice svojih dejanj in si tako kot vsi ostali zgolj prizadeva obdržati priviligije, otepa pa se odgovornosti in dolžnosti. Vplivneži, ki so si nakopičili največ moči, so na obsodbe imuni – pač ignorirajo sodišča in zlorabljajo svoj vpliv. Prav zato, ker se niso zavezali odgovornosti na samem začetku.

Statut skupnosti in Izjava o osebni odgovornosti terjata izredno etično zavest o osebnih odgovornostih in dolžnostih, visoko integriteto in neustrašnost. Izjave o osebni odgovornosti ni mogoče uporabljati neodvisno od Statuta skupnosti. Prav tako je ni mogoče pomoliti pod nos drugim, če je pred tem nismo podpisali sami – in se s tem zavezali odgovornosti za svoja dejanja pred sedanjimi in prihodnjimi generacijami.

Preizkus integritete
Mnogi pristranski in nejasni zakoni so skozi zgodovino izkoriščali in razkrajali lokalne skupnosti – kar je za družbo skrajno destruktivno, saj so skupnosti temeljne enote družbe, ne družine! Družba brez zdravih lokalnih skupnosti je labilna; če jo želi kdo izkoristiti, mu je na voljo kot riba na srebrnem pladnju. Ljudje so na koncu tako odtujeni od samopreživetvenih sposobnosti, da celo prosijo, da bi bili izkoriščani! Drugače ne znajo več živeti. Nazadnje se kot janičarji postavijo v bran okrutnemu gospodarju, hladnokrvno pomorijo brate in sestre, požgejo njihova (svoja!) polja ter demolirajo lastno kulturo.

Ko se kakšna skupina ljudi tesno poveže in ugotovi, kaj potrebuje za zdravo skupno življenje, prej ali slej trči ob zidove sistema. Znotraj teh zidov preprosto ni mogoče ustvariti človeka dostojno življenje. Ko začnejo ti ljudje spraševati, čemu služijo ti zakoni in čemu jih družba zagovarja, je odgovor več ali manj: »Kaj sprašuješ, tako pač je. Sprejmi, ker tega ne boš mogel spremeniti.«

Če hočejo najti »šefa« in ga pozvati k odgovornosti za posledice bivanja znotraj sten sistema, ga ne najdejo. Posamezniki, ki pišejo zakone ali na njihovi podlagi izvajajo ukrepe, se skrijejo v brezosebnost institucij in uradov, šefa na vrhu piramide pa ni, tam je kolektivna fatamorgana – dva kralja brez obraza, ki drug drugega vodita v krogu po celici z zlatimi rešetkami.

Odločevalci, ki začenjajo tvegane projekte (v rangu TEŠ6 in sežigalnice odpadkov sredi Ljubljane), nimajo obraza ali vsaj vesti ne. Osebni odgovornosti se lahko izmuznejo, ker se ji niso zavezali že na samem začetku. Živimo v demokraciji, saj veste, kjer gre za pravice in ne odgovornosti. Projekt rinejo naprej, ker jim prinaša visoke privilegije, niso pa pripravljeni prevzeti odgovornosti do skupnosti, kateri naj bi projekt služil. V primeru takih ljudi je Izjava o osebni odgovornosti lakmus papir – v trenutku razkrije njihovo resnično naravo: če je niso pripravljeni podpisati, to pove vse o »čistosti« njihovih namenov in osebni integriteti.

Če drugi niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za prisilo nad nami, mi pa v polnosti stojimo za svojimi suverenimi dejanji, odgovorni do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – na podlagi Statuta skupnosti in Izjave o osebni odgovornosti – potem se neodgovorni zastopniki sistema pravno znajdejo v nerodnem položaju. Silijo nas k nečemu, za kar ne odgovarja nihče, obenem imamo sami jasno formulirane odgovornosti, za katerimi stojimo z iskreno etično držo.

Predstavniki sistema se lahko razbesnijo nad nami in nas poskusijo s prisilo pripraviti do poslušnosti ali nas utišati, toda podpisniki Statuta in Izjave smo ljudje, ki se ne bojimo nasilja, ki izvira iz brezupa. Imamo moč! Martin Luther King je dejal, da je moralna odgovornost človeka ne pokoriti se nepravičnim zakonom, in prav v tej moralni odgovornosti je ključ do zdravja naše družbe.

Nara Petrovič