Piše: Bono Baršek

Psihologi in medicina že dolgo vejo, da je stres najpogostejši vzrok za infarkt, v zameno pa ponujajo tablete za sprostitev, masažne in erotične salone (da se človek sprosti po napornem delu), fitness, šport, trgovine na veliko prodajajo strupe v obliki alkohola in cigaret, človek pa v svoji bedi tava od enega do drugega in na koncu izčrpan umre. Namesto, da bi rešili vzrok, dobite vse možne stvari za lajšanje posledic. Če se hočeš zares rešiti posledice stresa, moraš odstraniti vzrok.Tega pa nihče noče prostovoljno, ker bi potem postal svoboden. Svoboda pa je - odgovornost zase.

Pa smo spet pri tako imenovanih mučenikih: do sedaj sem v imel opravka z mnogimi ženami, ki neprestano tarnajo, kako slabo njihovi možje ravnajo z njimi in hodijo na posvete k psihologom, bioenergetikom, vedeževalcem, ampak odgovor je vedno enak: če te mož zares pretepa, če je pijanec, če se z njim ne da nič pogovoriti, pojdi proč od njega! Ampak to je pa za premnoge ženske preveč. Zakaj? Zato, ker so materialno odvisne od moža. Rajši torej potrpi, si izbere, da bo mučenica do kraja, kot pa da bi se osvobodila nasilneža. Če bi to storila, bi morala sama začeti delati in se preživljati - ampak tega ne zmore, ker je v resnici -lena. Lahko rečemo, da je omejena z vzorci odvisnosti od drugih, češ, bojo že drugi poskrbeli zame, ali pa: tega ne zmorem, tega ne znam. Ne zaveda se, da je ravno ta vzorec tisti, zaradi katerega je mož nasilen ali pa beži od nje. Mož namreč čuti, da ga ona skuša omejiti in izkoristiti, čuti da ona rine vanj, tega pa ne more dovoliti. Tako so take mučenice prave vampirke in popularno jim rečemo čarovnice - v negativnem smislu. Saj smo vsi bili ali pa še smo taki, vendar bo pameten človek vsaj skušal nekaj spremeniti, medtem ko take čarovnice nočejo narediti nič, tudi, ko jim ponudiš vso pomoč in podporo.

Obstajajo pa tudi ženske, ki so se popolnoma podredile moškemu načinu razmišljanja in vidimo jih kot uspešne poslovne ženske ali samostojne umetnice, ampak to je vse, kar imajo: denar in določen ugled. Čustva, ljubezen, partner - od vsega tega ni nič. Pa ravno to je važno. Njihovi kolegi jih čislajo, govorijo, kako so močne, v resnici pa je ravno obratno - to so najšibkejša bitja na svetu, ker nimajo več svoje volje. "Neodvisne" ženske, ki živijo same in se ukvarjajo samo s poslom, so bitja, ki jih je treba pomilovati. Njihov strah pred moškimi je neverjeten in ravno zato se delajo, da so močne na moški način. Mnoge od njih vejo, v kakšnem stanju so, a ne morejo storiti ničesar, kot da se obsojajo in jokajo. Moški način dojemanja sveta je čisto razumski, ta pa je narejen samo za razumevanje materije, ne pa za ljubezen, mir in svobodo. To prinaša ženski način razmišljanja in delovanja. Ženske, ki jim je uspelo ohraniti del svoje neodvisnosti, so naravni kanali božanske energije in se jim ni treba veliko truditi, da dosežejo svobodo.
Govorili smo o ženskah, pa še precej več bi se moralo povedati, vendar pa naj moški ne mislijo, da so kaj prida drugačni - še v večjem gnoju se valjajo in zaostajajo za ženskami za tisoč let! Ampak govorimo o tistih pravih ženskah, ki vejo, kaj je to ljubezen.
Bil sem nadvse presenečen, ko sem ugotovil, da tudi socialne službe in druge institucije v bistvu človeku ne morejo pomagati, dokler se sam ne odloči in nekaj ne stori. Pretepenim in zlorabljenim ženam pomagajo le takrat, ko se ločijo, ko one prve storijo korak. Ljudje pa še kar pričakujejo, da jim bo nekdo drug pomagal, ne da bi oni s prstom mignili. To je tisto: "ne dam se pa če me ubije!" ali odvisnost od partnerja.
Da veste: ljudi bi morali ozdraviti odvisnosti od partnerja, ne pa zdraviti odvisnosti od cigaret, alkohola in drog. Te odvisnosti so le posledica prve in zato tako zdravljenje v resnici nima efekta.

Pojdimo spet malo na začetek, ko smo povedali, da smo svetlobna bitja, ki se inkarnirajo na Zemlji ali na nekem drugem spletu energij, ki ga imenujemo planet. Človek se lahko popolnoma prepusti "lokalnim" energijam in ga zato asimilirajo in to pomeni izraz "padli angeli". V tem primeru se njegova energija, njegova individualnost raztopi v zemeljski in od njega ne ostane nič več - kot da balonček poči in se njegova vsebina razleze po površini Zemlje. Tedaj je konec človeka, konec duše in tak človek nima več nobenih možnosti življenja več. Ljudje, ki so še živi, imajo vsaj še malo te možnosti!

Biti svoboden pa pomeni, da zadržiš svojo individualnost, kljub temu da bivaš na nekem energetskem spletu. To pomeni, da ne dovoliš, da te sile tega spleta uničijo in zadržiš svojo voljo. Govorimo seveda o materializmu kot uničevalcu človeškega bitja. Tak človek, ki mu uspe zadržati individualnost, je opazovalec, ki se ne vtika v procese tega spleta ali planeta ter drugih bitij, ki so na njem in lahko po svoji volji odide z njega ali se vrne nanj brez vsake škode za njegovo osebno svobodo. Potem lahko potuje po različnih nitih vesolja do katerekoli točke in si izbere tisto, ki je zanj najboljša. Vendar pa je resnična svoboda še nekaj drugega: predstavlja namreč možnost, da greš ven iz vesolja, tam, kjer te čaka nepredstavljivo in neizrekljivo.
Šele potem, ko je človek osvobojen oblike, najde resnični mir v sebi in hkrati lahko neskončno uživa v bivanju, kjer koli želi. Lahko uporablja stvari, vendar ko je čas, jih enostavno pusti tam, kjer jih je našel in gre naprej. Normalni ljudje pa tega ne zmorejo, ker so navezani na stvari in materijo - in to je tisto, čemur rečemo črna magija: ko stvari postanejo važnejše od svobode!

To vesolje je kruto in morilsko: vsako bitje sili, da se osvobodi njegovega primeža ali pa ga požre.
Vendar pa se ravno tu skriva Božja milost in ljubezen: v možnosti za vsako bitje, da napreduje in se osvobodi, kar pa mora storiti samo. Ne moremo reči, da je naš stvarnik namerno krut z nami, samo da bi se igral ali kaj podobnega, njegov namen je predvsem človeška bitja dvigniti na višji nivo, vendar zato potrebuje človek ogromno samodiscipline in moralnosti; vedeti mora namreč, kaj je dobro in kaj slabo in tudi z dejanji pokazati, da resno misli, kar misli.
Vse, skozi kar gremo, je torej igra, ki odloča, kdo si svobodo zasluži in kdo ne: Mnogi bojo poklicani, le redki izbrani." Preizkušnje so pred nami neprestano, resnični mir pa lahko najdemo v sebi le takrat, ko sprejmemo vse, kar nam je dano. O sprejemanju smo že mnogokrat govorili, ker pa ljudje to besedo tako napačno razumejo, bi bilo potrebno še podrobneje razložiti, kaj to je.

"Moder človek zadrži v sebi mir in tišino, kljub temu, da okrog njega kričijo in počnejo neumnosti". Mir se najde tako, da se soočimo z življenjem in ljudmi in vse to sprejmemo in ne, da pobegnemo od njih in se zapremo v svoje stanovanje.
Človeška oblika stiska človeka in ga zasužnjuje, možnost za režitev pa obstaja. Odločitev je vaša.
Toliko vsega je že napisanega, toliko povedanega, a zgodba življenja kljub vsemu nikoli ni napisana do konca. Duh spremembe preveva vse...
In tako sem se nekega lepega (prekrasnega) dne spomnil nečesa novega. Od zdaj naprej naj tečejo misli in besede kakor jim paše, povezano ali nepovezano, prepričan sem, da bo vse popolnoma razumljivo tistim, ki bojo hoteli razumeti. Kaj bi se mučil, kaj skušal dokazovati in povezovati? To obdobje je za mano. Saj sem tako in tako pisal samo zato, da sem pojasnil sebi in moja iluzija, da lahko kar koli pojasnim tudi drugim, mi je prinesla čudovite, a težke izkušnje, ki so me v popolnosti prepričale v delovanje enostavni besed Mojstrov z Jezusom in Budo na čelu:
"Svoboda je vse. Svoboda je popolnost, je mir, je ljubezen, je absolut, je Bog. Svobodo dosežeš, ko si sposoben sprejeti vse in vsakogar, ko si brez predsodkov in znaš ceniti vse enako. Svoboda je, ko si sposoben drugim dati možnost, da se odločijo in živijo v skladu s svojo odločitvijo. Svoboda je, ko niti z najmanjšo mislijo ne skušaš prepričati drugega, da nima prav ali mu ne skušaš dokazati, da imaš prav ti - pa čeprav ga njegova pot vodi v pogubo. To je svoboda, sprejemanje in ljubezen. Toda ljubezen je tudi, da si v vsakem trenutku na razpolago vsakemu, brez izjeme in si sposoben storiti zanj vse, kar je potrebno, da se bo naučil življenjskih lekcij in se osvobodil jeklenega oklepa dvomov, strahov in odvisnosti od drugih. Ljubezen je edini zakon.

In celo na Zemlji, ki je navidezno potopljena v energijo strahov in sovraštva, je ljubezen kljub vsemu edino vodilo, ki omogoča človeštvu, da raste in napreduje. Nič ni zapovedano, nič ni prepovedano. Nič ni skrito, nič ni odkrito. Je Bog in Boga ni. Odvisno od stališča ali kot temu lepo rečejo Angleži - "point of view" - točke, s katere gledamo. Ta točka je relativna in dejansko so stvari postavljene tako, da je vsako bitje "Bog" svojega malega vesolja, in ki torej obvlada del tega svojega vesolja bolje kot kdor koli drug. A težava nastane, ko je treba sodelovati z drugimi "Bogovi", kajti njihova "point of view" je malce drugačna in tako nastanejo nesporazumi - ali "težave pri prilagajanju". Kdor razume, razume, kdor ne razume, bo imel možnost razumeti. Tu je vse, alfa in omega, kaj še hočeš, bimbo? Kdor premaga to razliko v "point of view" in je sposoben svojo točko prestaviti točno (agzaktno) na točko nekoga drugega (in pri tem sploh ni važno koga!), je premagal svoj ego, svojega edinega sovražnika, Hudiča ali Satana. Ta premaga tisto v človeku, ki pravi, da je on boljši kot drugi - v resnici pa se za tem skriva misel, da je slabši od drugih. Kompleks večvrednosti je isto kot kompleks manjvrednosti, vendar drugače izražen. Bistvo je isto."

Kdo to piše, kdo to narekuje, mar ni vseeno? Malo jaz, malo ti, malo On. Vse to so moje misli in jaz sem povezan s celoto, s kozmosom in zato poznam vsakega od "vas". Od "vas" To sem "jaz". Med "tabo" in "mano" ni razlike pa čeprav sva "drugo". Toda bit mojega bitja je enaka biti tvojega bitja in zato sva enaka. Poznam se, zato poznam tudi tebe. Poznam tvoje male in velike laži, male in velike strasti, strahove in skrite želje, kot poznam svoje. Ljubi moj! Ko bi le vedel, da imajo vsi drugi bratje in sestre enake strahove. Toda ti jih sebično skrivaš in tajiš in jih nočeš priznati ne sebi ne drugim. Tako si ustvarjaš zid, ki te oddaljuje od resničnosti, od ljubezni in svobode. Enkrat, ko si povezan z vsemi in te nikogar več ni strah, si tudi svoboden od vseh. Paradoks, kajne? Ko boš to razumel, boš naredil ogromen korak k svobodi. Kar je belo, je tudi črno in črno je belo. Kako zanimiv je svet! Dvojnost je strah, je ločevanje, enost je ENOST: ni ločevanja, vse je eno, vse je Božansko in vse je svoboda.

Razumevanje je ključ! Da, potrebno je brati, veliko brati, toda še bolj kot to je treba čutiti! S srcem občutiti razliko med besedami. Mnogo je bitij, ki govorijo lepe besede..., toda njihova dejanja so nasprotna njihovim besedam. Tu se čuti razlika v energiji - v vsaki besedi in dejanju. Zato je potrebno najprej razumeti sebe, razložiti si pojme, ustvariti si pojmovnik ali pa ga privzeti od drugih - in nato sprejeti stvari take kot so!

Sam tega ne moreš, potrebna sta najmanj dva. Kaj to pomeni? To pomeni, da je od 10000 (deset tisočev) tistih, ki so se odločili, da bojo našli resnico sami, uspelo le enemu! Ostali se izgubljajo v nezavedni črni magiji in samopomembnosti, kajti nimajo ogledala, s katerim bi se primerjali in nimajo možnosti, da skozi razvoj ljubezni do bližnjega spoznajo svoje napake in s tem sebe.

Bono Baršek 040/334-866
www.svet-je-lep.com

SE NADALJUJE

Drobtinice modrosti 1.del