Zlati metulji so vlekli na krilih
nitke dežja z neba na zemeljsko kožo
in oblaki so kot mlinska kolesa
brezšumno gnali gmote vode
po svojih poteh pod belopolto drevo,
shranjeno v kamnu.

V sotočju svetlobnih žarkov
z nežnostjo matere sevajo
slapovi besed, ki kakor
pomladni sadeži visijo
na vejah vesoljskega razuma.
Na razgaljenih mrežah
izumljajo sanjske projekte.


Zvenenje zvezdnih simetrij,
z grebljico v kaminu večnega ognja,
je zbudilo kamen in zaiskrila se je iskra,
zagledana v moje telo.

Na prosojnem peskovniku
nagote besed v prekladanju
zrnc med viharnim listjem
zlati in valovi utrip,
ki poganja srce v besedo.

Vstopila je v izmišljeni prostor
mehke zavesti, kjer vladajo
pastel in rose. V preglasitvi
jasnine in jutranjega petja ptic
je spregovorila
z notranjim svetom skozi jezik
iz alei samotnih mejnikov
spiralnih, zapletenih vozlov
privijačenih DNK skozi prsteno telo.

Tu vlada vesoljni red
brez zapisanih pravil.
S svojo roko treplja svetloba
po ramenih in njeni prsti
tipajo in božajo obraz drevesa.
Čutim veter, ki zbuja jantar v očeh
in jaz sem kot majhen embrio
stvarstva, ki brca vesolje v trebuh.

Neverjetna izkušnja prvobitne
prostosti in vznesenosti
v maternici bivanja v ciklih
naključij – resnica resničnosti
v resničnosti bíti v zlatih oltarjih trenutka.
Osvoboditev nepopolnega, neplodnega,
izgubljenega časa astralne svetlobe
z oživljeno besedo, shranjeno v kamnu.