Govoriti o idejnem projektu, ki že davno ne bi smel biti več ideja, in pri tem vzpodbuditi zanimanje ljudi, da se aktivno vključijo v projekt, sovpada z ohranitvijo narave in drugih danosti, ki so pred nosom, le videti je treba brez predsodkov.

Ne morem natančno predvideti poteka dogodkov, a glede na potrebe, navade in posebnosti Celja, lahko z gotovostjo trdim, da DREVESNI PARK povezovalni prostor, ki omogoča sodelovanje velikega števila ljudi, ki zaposlujejo ali bodo zaposleni. Vsi od prvega do zadnjega potrebujemo nove možnosti, da zaživimo dostojno življenje brez skrbi o materialnem preživetju.

Celje bo investiralo v nekaj, kar povrne denar v zelo kratkem času, kar pomeni, da ideja o DREVESNEM PARKU spodbuja razmišljanje o novih idejah, povezavah in priložnostih za vse ljudi, ki vidijo smisel sonaravnega bivanja.

Obojestransko sodelovanje (med ljudmi in naravo) je lahko uspešno, če je skupen cilj. Zakaj ne bi bil skupen cilj vključiti se v nek idejni projekt, ki kar kliče po sodelovanju izmenjave informacij in sprejemanju odločitev? Če idejni projekt „diha“ s krajem, je prednost pri razvoju, osebnostni rasti in materialni varnosti, zagotovljena. Načine, ki spodbujajo razvojne in finančne zmožnosti kraja, mirno poimenujemo „potencial bodočnosti“.

Pogovor o idejnem projektu, načrtovanju in izvedbi nečesa tako lepega in pomembnega za mesto je za dober odnos in komunikacijo med ljudmi izrednega pomena.

Nekje piše za podjetnike:„Podjetništvo je ustvarjanje, proces, v katerem podjetnik ustvari ali izkoristi neko priložnost in ji sledi ne glede na to, s kolikšnimi sredstvi razpolaga.

Zakaj tega ne bi prenesli, kar na vse?

Optimistično, inovativno, z vizijo in odgovornostjo gledamo v prihodnost vsi delavni, vztrajni, zanesljivi, odločni, privrženi, iščemo in uporabimo povratne informacije, iščemo nove poti in možnosti za napredek, a potem nas ustavi neko časovno nerazumevanje, strah pred izgubo denarja z vlaganji. Strah zbledi ob misli, da če investiraš v naravo, ti narava povrne.

Srčno upam, da bo komu uspelo povezati Celje z idejnim projektom DREVESNI PARK in pripraviti ljudi, da aktivno sodelujejo v njem in z njim.

Pri urejanju prostora v mestu in okolici je povezava z vsemi ljudmi pomembna, ker se veliko bolje identificirajo s prostorom, če pri načrtovanju in urejanju sodelujejo. To pozitivno vpliva na občutek odgovornosti do prostora in sonaravnih načel, kar pomeni, da sledijo naravnim potem še pri tako preprostem vrtnarskem opravilu. Svoj odnos do narave prenašajo v vidik urejanja prostora. Najbolj ploden način vključevanja je vključitev v proces načrtovanja, ter njihova mnenja, stališča, občutke prevesti v konkretne prostorske načrte. Torej, načrtovalci projekta, ki razpolagajo z odobrenimi javnimi in pridobljenimi sredstvi, naj upoštevajo in vnesejo smiselne predloge vseh nas v svoje načrte urejanja prostora.

Ve se, da je pri takšnih vključevanjih temelj v zaupanju in pričakovanjih. Če se temelj poruši, ljudje hitro izgubijo nit povezave sodelovanja s pristojnimi institucijami, lokalnimi politiki...

Kadar gre za projekte urejanja okolja na tak način, se besede ljudi, ki dejansko delajo v takem projektu, hitro širijo, odklonilen odnos na začetku, posledično pomeni odklonilen odnos do vsakega okoljskega projekta, ki ga mestni načrtovalci pripravijo.

Širši pogled v okoljsko problematiko razpira problem nezadostnega vzdrževanja obstoječega zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, kar je v navzkrižju interesa skupnosti ohranjanja narave. Status javno dobro pomeni zelo majhen ali ničen dotok denarja. Opaziti je bilo čedalje večje krčenje zelenih površin, podiranje starih mestnih dreves, obglavljanje drevorednih ali soliternih dreves, mestni vandalizem..., a dejansko se sedaj pod strokovnim vodstvom stanje izboljšuje. Pri terenskem delu ljudje, ki vlagajo trud v vzdrževanje in urejanje zelenih površin, hitro ugotovijo, da je potrebno povečati število zelenih površin z namenom izboljšanja življenjskih razmer v mestu.

Sodelovanje v enem projektu vodi do sodelovanja pri naslednjih projektih, kajti vzdrževanja, urejanja in obnove okolja v katerem bivamo, so dela, ki odpirajo nove projekte in ne le enkratno fizično obnovo. Ljudje se nenehno srečujejo in sodelujejo pri revitalizaciji življenjskih prostorov.

Revitalizacije življenjskih prostorov se nikoli ne končajo, gre za neskončen proces spreminjanja prostora, načina uporabe prostora in samih ljudi, ki živijo v njem.

Pri prenovi in vzpostavitvi vitalnosti okolja je sodelovanje ljudi bistven element, ker zasebni investitorji ponavadi v takšnih sodelovanjih ne vidijo svojega interesa, finance mestnega proračuna pa so omejene.

Drevesa, grmi, niz avtohtonih rastlin, živali, ki živijo v tem prostoru, stavbe SO, obstajajo. Ni nam treba razmišljati o dragih novogradnjah, novih zasaditvah s sadikami iz tujih drevesnic. Reciklirajmo in znižajmo ceno investicij. Nizka cena prenove degradiranih območij je lahko argument pri nagovarjanju institucij, ki odločajo, komu bodo namenili denarna sredstva.

Takšen prostor vpliva na organizacije dogodkov v parku, mestnem jedru in drugod, kjer razvijajo turizem.

Zavedati se je treba, da morajo projekti živeti polno prihodnost brez fizičnih (odpadki v naravi, propadajoči naravni in kulturni spomeniki) in družbenih degradacij (vandalizem in nasilje vseh vrst).

Tako se povežejo se tudi ljudje, ki želijo v javnem prostoru urediti „prostorčke“.

Upokojeni ljudje uživajo v manjših vrtičkih, športniki si želijo športnih površin, mamice otroških igrišč, živaloljubci pestrosti živalskih vrst, rastlinoljubci še več rastlinskih vrst...

Seveda, če je to v skladu s tem projektom in naravnimi danostmi.

Pri sonaravnih projektih je vse možno, a narava ima zadnjo besedo, to je tudi osnovna razlika med Mestnim parkom in Drevesnim parkom.

Povezava ljudi z lokalnimi projekti „urejanja okolja“ je osnova za kvalitetno urejanje prostora ter podlaga za uspešno uresničitev idejnih projektov, ki so naravi prijazni in prinašajo kvaliteto sonaravnega bivanja ter finančni uspeh z minimalnim vložkom.

V enakopravnem dialogu sodelovanja z lokalnimi institucijami, ki načrtujejo razvojne možnosti mesta, šolami, mestno občino in prebivalci Celja se odpirajo dolgoročne rešitve.

Ideja o zasnovi „DREVESNEGA PARKA“

IGRICA »ZOFIJIN SVET«

Bivša drevesnica Vrtnarstva Celje d.o.o., Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti, vrtnarija, ki je trenutno v najemu gospoda Šturbeja „Zelena pika“, šolski vrt, Kristinin dvorec (bivša Kvaternikova rezidenca), hiša za služinčad in konjušnica so objekti, ki ležijo v katasterski občini Medlog in imajo različne lastnike. Lastniki so znani in znano je tudi kdo kaj poseduje Gre samo še za en skupen dogovor o tem, kaj dejansko bo s tem prostorom, ki skupaj z opuščenimi skladišči in bivšo mlekarno zajema 25 hektarjev zemljišča neposredno ob naši reki Savinji.

Prostor, kjer rastejo gojena drevesa, grmi različnih oblik in vrst, iglavci, listavci, zimzeleno grmičevje, se imenuje drevesnica. Kulturna krajina z namenom pridelovanja okrasnih vrst za prodajo je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč. A roko na srce, prostor nima več uporabne vrednosti in ne služi več namenu prodaje, ker so rastline prerasle definicijo sadike. Edina možnost, da se vzpostavi pridelovalna površina, je začeti od začetka, kar pomeni investicijo podiranja, čiščenja, izkopavanja in zagon nove proizvodnje, ki mora ustrezati prvotnemu namenu prostora. Prav tako je sedaj z novimi odkritji ekologije postalo jasno, da intenzivni nasadi ob rekah, kjer se uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, niso in ne smejo biti samo po sebi umevni.

Po besedah, ki sem jih slišala, pa naj bi po idejnih prostorskih načrtih bilo to zemljišče definirano z namembnostjo športno – rekreacijskih površin, kar dejansko bolj ustreza ideji Drevesnega parka, ki lahko vključuje takšno namembnost.

Vrtnarski center v lasti Vrtnarstva d.o.o. Celje, v stečaju, je dejansko postavljen v središče vsega, kar je idealna iztočnica za vsako vrtnarsko podjetje. V lasti istega podjetja so namreč še skladiščni objekt ob vrtnem centru. Sosednji rastlinjaki v njihovi lasti pa so postavljeni na občinsko zemljišče. Rastlinjaki so primerni za vzgojo rastlinskih vrst, ki zahtevajo takšne pogoje (sezonsko cvetje, lončnice...).

Najvišja evropska platana raste na zemljišču občine Celje?, za sosedo platano, ki je bila tudi spomeniško zaščitena in se sedaj bori z asfaltom, ne vem, tretja enako stara platana pa je v lasti šole. Kar napelje misel, da se pojem vrtnarske šole in njihov prekrasen šolski park dobesedno zlije z idejo Drevesnega parka.

Kristinin dvorec, Kvaternikova graščina, kakorkoli že, je v lasti Kmetijske zadruge Hmezad, ki je v stečajnem postopku. Zraven stoji še „hiša za služinčad“, katere imena ne vem, je pa v lasti šole, konjušnica pravokotno na to hišico je v lasti Vrtnarstva Celje d.o.o., v stečaju.

Takšen park v celjskem in slovenskem prostoru pomeni veliko. Veliko tudi zato, ker investicija ne bi bila tolikšna, kot je na primer investicija v podobne projekte. Ideja Drevesnega parka združuje vse, kar je že, vse, kar je narava dodala in bo dodala, vse, kar pomeni sonaravno bivanje. Prostora je ogromno za ogromno idej, ki sledijo osnovni ideji zlitja z naravo. Človeška dobrobit gre z roko v roki z dobrobitmi matere Zemlje.

Pa še....

Sedaj, ko je podpisana pogodba za izgradnjo protipoplavne zaščite na Savinji, bi bilo vredno premisliti, kaj dejansko je treba narediti, da Celje, Luče in Laško ne bi bile občine v strahu pred poplavami. Za pridobitev evropskih sredstev je bila baje podlaga idejna zasnova 1986, danes se piše 2012, torej morebiti pa kdo ve, da je razlika v načinu dela in razmišljanja v tako dolgem, pretečenem obdobju. Sedaj se drugod trudijo živeti v sožitju z naravnim tokom in se projekti prilagajajo ohranitvi narave – voda, mi v Celju in mislim, da tudi v Sloveniji, kot da smo gluhi in slepi.

Dokaz je grozljiva stena na levem bregu Savinje s celjske strani, ob hrbtnem delu opuščene drevesnice, brez možnosti zaraščanja z avtohtonimi drevesi in grmi, brez možnosti gnezdenja ptic, ki so prej gnezdile tam. To so naredili pred meseci strokovnjaki v Celju. Res bi se dalo drugače in to ni samo moje mnenje.

Mislim, da je problem, ker eni in isti ljudje zagovarjajo eno in isto, temu se reče strokovna aroganca, ki se je niti ne zavedamo. Lepo prosim, naj bo ta kamniti monstrum zadnje, kar smo prizadejali Savinji.

Sofijin svet je igrica, kjer figurica Sofija potuje po poteh iz enega zgodovinskega obdobja v drugega, pri tem odkriva dogodke v teh obdobjih in naleti na naravne ovire oziroma se jim prilagodi z znanjem, ki ga črpa iz preteklih dogodkov in izkušenj. Iz te igrice sem dobila to idejo o Drevesnem parku, ker je „Drevesni park“ skupaj z vsemi objekti en velik krog povezan z rastlinami in simboliko preteklih zgodb.

Idejna zasnova, projekti obnove...vse se povezuje, zato vidim možnost združitve idejnih zasnov in projektov v prid narave in naše reke, v prid mesta Celja in razvojne možnosti na vseh področjih v okviru denarja, ki je sedaj planiran za drugačno porabo oziroma se mogoče da pridobiti s skupnim znanjem vseh ljudi, ki si želijo videti drugače.

Potreba po sonaravni obnovi in revitalizaciji kulturno - naravne krajine utegne v prihodnosti močno vplivati na prostorski razvoj in kvaliteto življenja v mestu Celje in okolici.

Ta prostor predstavlja pomembno vozliščno točko Celja tako s historičnega (zgradbe in spomeniško zaščitena drevesa) kot uporabniškega vidika ( v smislu rekreacijske, srečevalne, sprehajalne funkcije) vseh generacijskih skupin.

Ključna prednost prostora je bližina starega mestnega jedra, bližina mestnega parka in reke Savinje.

Vse navedbe, ugotovitve ter sklepanja v predstavitvi ideje so izključno moja razmišljanja in kot taka nepotrjena v smislu lokalnih in strokovnih interesov.

Irena Ašič – Celje