Domoljubje! Narod! Stoletna tema. Narobe razumljeni pojmi v šolskem sistemu. So pedagogi sposobni povedati učencem, kaj pomenijo besede narod in narodna zavest? Slovenstvo. Uvodoma je treba najprej povzeti, kaj pomeni beseda narod.

Po definiciji SSKJ je narod skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest. Narod predstavlja skupnosti ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, jezik, običaji. Slovenski narod tvorijo tudi ljudje v zamejstvu in po svetu, ki imajo vezi z matičnim narodom in se čutijo njegov del.

Narodi, ki jih družijo skupne vrednote krepitve sodelovanja in ohranjanja miru med narodi, so združeni v Organizacijo združenih narodov. Naša zgodovina govori o ječi narodov pod staro Avstrijo, v kateri so nekateri narodi bili zatirani; o pomladi narodov leta 1848 v stari Avstriji, ko so narodi zahtevali svoje narodne pravice. Zgodovina govori o raznarodovanju Slovencev v času vladavine fašistične Italije. Narodi so od vedno, saj so ljudstva, ki so tvorila narode potovala, zlasti iz Azije v Evropo. Poznamo tudi odličje »red zaslug za narod«. Upor proti okupatorju je spremljalo uporniško geslo »Smrt fašizmu – Svobodo narodu!"

Seveda v zgodovini smo se srečevali tudi z doktrino proletarskega internacionalizma pod geslom »Proletarci vseh dežel združite se!«, ki mu je bil glavno gibalo proletarska revolucija. Potrebo naroda za njegov duhovni obstoj so pogosto obsojali s krilatico nacionalizma in separatizama. Posebno v prejšnji skupni državi smo bili večkrat deležni očitkov, da uveljavljamo slovenstvo kot prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov, kar je skregano z resnico. Slovenski narod ni nikoli nikogar napadel, si prisvajal tujega ozemlja, koga podjarmil in zasužnjeval. Vselej je bil žrtev tujih interesov in vplivov pa tudi slabih politik.

Skozi čas se je v narodni zavesti oblikoval in udejanjal odpor, da smo v tisočletni zgodovini lahko obstali kot narod s svojo samobitnostjo. Narodna zavest je za obstoj majhnega naroda najpomembnejši element njegove samoohranitve. Slovenci kot narod smo se vselej borili in zavračali brezobzirne tuje nacionalizme in šovinizme. Nikoli jih nismo vsiljevali drugim, res pa je, da nas notranje razjedajo ideološki in razredni spori, ki jih je politika zasejala med narodom in nas ideološko sprla.

Zame je pisanje dijaka pod pedagoškim vodstvom mentorice, ki ga bom v nadaljevanju opisala, sprevrženo in žaljivo za narodov ponos in škoduje narodni zavesti mladih. Zavedati se moramo, da smo bili Slovenci nenehno pod pritiskom nacionalne ogroženosti. To vprašanje je treba gledati zgodovinsko in razvojno. Del slovenske inteligence se je v svojem utopističnem navdušenju zavzemal za panslavistične ideje (Ivan Cankar, Fran Levstik itd). V brezizhodnih situacijah se je slovenskemu narodu porajal občutek manjvrednosti, poseben dokument pa je tudi renegatsko dejanje Stanka Vraza, rojenega v mestu Cerovec na Štajerskem (1810–1851), slovensko-hrvaškega pesnika, enega od pomembnih pripadnikov ilirskega gibanja. Recidivi se pri Slovencih pojavljajo še danes, saj je opaziti mlačno narodno zavest in udinjanje na vse strani. Naš jezik je bil že od nekdaj ogrožen (ilirske utopije*, nemškutarstvo, raznarodovanje v času fašizma, panslavizem, srbizacija (unitarizem, skupna jedra v izobraževalnem sistemu, ekonomski bajkot uvoza slovenskega blaga, itd), globalizacija z vdiranjem angleščine kot občevalnega jezika ...).

*S pesmijo Ilirija oživljena je Valentin Vodnik (1758–1819) zapel slavo Napoleonu kot pobudniku "ilirske" zavesti Slovencev in Slovanov, čeprav je sprva nasprotoval francoski zasedbi slovenskih dežel. Po zatonu Napoleona in obnovi habsburškega cesarstva je pesem Ilirija oživljena postala za Vodnika usodna. Odkupiti se ni mogel niti z drugo dokaj podobno pesmijo z naslovom Ilirija zveličana (Vir: Splošna enciklopedija).

Panslavizem se je pa pojavil pri malih slovanskih narodih pod tujo oblastjo kot izraz potrebe po opori na Rusijo kot edino slovansko silo. Sprva pojem za slovansko jezikovno sorodstvo je panslavizem pri Zahodnih Slovanih v tridesetih letih 19. stoletja postal politično udarna sila in že takrat izražal tudi želje po nastajanju nacionalnih držav slovanskih narodov. Hkrati so se v Rusiji razvile ideje o prednostnih slovanskih narodih pred drugimi in o ruski hegemoniji nad Slovani. Zaradi težkega notranjega položaja v Rusiji po reformah v šestdesetih letih 19. stoletja je panslavizem postal notranje politično sredstvo za preusmerjanje pozornosti proti zunanji politiki: to se je kazalo predvsem v zahtevah po slovanski federaciji pod ruskim vodstvom. Ruski panslavizem je vedno bolj postajal sredstvo ruskega imperializma na Balkanu. Nezaupanje do ruske hegemonije kot tudi nasprotje med posameznimi narodi sta se izkazala za glavno oviro pri združitvi Slovanov. (Vir: Leksikon Zgodovina). Seveda je ideja dobila svoj razmah in globlji politični pomen v internacionalizmu in v geslu: »Proletarci vseh dežel združite se!« V resnici pa gre pod prevleko stalinistične ideologije vselej za prevlado večjih in močnejših nad malimi narodi, ki se duhovno borijo za svoj nacionalni obstoj in samobitnost.

Tudi v prejšnji skupni državi je bilo več poskusov poseganja v našo narodno identiteto. Okoli leta 1980 se je začela uveljavljati ideja, da bi uvedli v jugoslovanske šole enoten šolski program, ki bi uvajal nekakšen skupen jezik in pri književnosti več pouka o srbskih in drugih avtorjih skupne države. Temu smo se uprli. Unitarizem in centralizem je bil vselej prisoten. Če pogledamo v zgodovino naše skupne države, lahko ugotovimo, da so Primorci z narodnim zavedanjem ohranili svojo samobitnost pod uničujočim fašizmom.

Navdaja me misel, da se domoljubje in narodna zavest pogosto instrumentalizira za politične in ideološke namene. Tudi pedagoški kader to počne! V razpravljanju je prisotna še vedno živa ideologija internacionalizma , po kateri narodi izgubljajo svojo identiteto in se utapljalo v proletarski revoluciji sovjetske ideologije, ki se je sprevrgla v globalizacijsko odtujeno družbo, njej so danes pomembni le kapital, dobiček in interesi. V svoji agitatorski vnemi in klišejih cenenega prezira tistih, ki se svoje narodnosti in zgodovine zavedajo in še čutijo boleče izkušnje raznarodovanja in narodnostnega ponižanja, pa ustvarjajo klimo narodne mlačnosti in sovražno razpoloženje do narodno zavednega čutenja. To me zelo žalosti!

Takšno prezirljivo govorjenje sem zasledila v zapisu, nalogi, ki je objavljena tudi na spletu. »Raziskovalno nalogo« sem naključno našla na internetu. Namreč na spletu sem videla zapisano svoje ime in ugotovila, da je avtor uporabil vir o dahavskem taborišču iz mojega zapisa, ki je objavljen na moji spletni strani www.tatjana-malec.si/defeult osp.472. V njem namreč opisujem težko izkušnjo svojga očeta, dahavskega taboriščnika v času od 22.9.1943 do konca vojne, maja 1945.

Podatki o raziskovalni nalogi:

Kraj: Maribor
Inštitucija: Mladi za napredek Maribora 2010
Osnovna šola Slave Klavora Maribor
Raziskovalna naloga, področje zgodovina - naslov:
Ideologija nacizma in njegove posledice
Mentorica: Katja Kovačič
Avtor: Ivan Kovačič

Zanimalo me je, kako šola seznanja mlade s polpreteklo zgodovino in s problematiko ideologij totalitarnih sistemov. Pogrešam načelnost. Ne gre samo za ideologijo nacizma oziroma neonacizma, temveč tudi za ideologijo fašizma in sprevrženega komunizma boljševističnega izvora, torej gre za vse ideologije, ki so pripeljale do kršenja človekovih pravic. Menim, da bi morale biti obravnavane vse ideologije, ki so pripeljale do nasilja in so v svoji izrojenosti in ekstremizmu lahko še družbeno pojavne. Ugotovila sem, da je dijaku Ivanu Kovačiču pod mentorstvom Katje Kovačič, nerodno spodrsnilo. Kopica nanizanih podatkov o nacizmu, mu ni pomagala razumeti bistva navedenega pojma. Na mesto argumentov se pisanje sprevrže v obsojanje, zavajanje, neargumentirano besedičenje brez sleherne teže in pomena. Zato je takšen tekst lahko prej škodljiv za mlade, ker z nerazumevanjem bistva izkrivlja podobo narodne zavesti.

Na mesto, da bi v šolah učili mladino domoljubja in jih vzgajali v ljubezni do lastnega naroda, do svoje domovine, izročila, kulture, zgodovinskih simbolov in poznavanja resnične zgodovine, si enostavno nekdo dovoli površno in ideološko sprevrženo mentorstvo, ki učencu izkrivlja podobo narodne identitete in takšno pisanje človeka narodnostno globoko prizadene.

Niti ni pomembno o kom pišejo, temveč kako pišejo. Lahko bi bil kdorkoli. Nisem v vlogi razsodnika! Obravnavam pedagoški način podajanja učne snovi v šolah, kako učenci razumejo določene pojme. Navajam in obravnavam tekst iz zgoraj navedene naloge (str. 32, 33), ne da bi govorila ad personam, temveč ad rem, o stvari.

Sledim zapisu: Omenjeni učenec, avtor besedila je zapisal: Marsikdo je slišal za … (navedba inkriminiranega subjekta zasebnega prava …) in nadaljuje: »Med mnogimi člani te organizacije se najdejo tudi neonacisti". Prvi del zloženke »neo« se nanaša na nov, torej pomensko govori recimo o novi nacistični ideologiji, novi propagandi; novem nacističnem nasilju; po slovarju slovenskega knjižnega jezika, bi lahko pomensko razvijali misel naprej / nova nacistična organizacija, nova nacistična stranka / nova nacistična koncentracijska taborišča / … !, kar seveda smiselno ne vzdrži.

* Fašízem (italijansko fascismo) je totalitaristični politični sistem, avtoritarno politično gibanje v Italiji med letoma 1922–1943 pod vodstvom Benita Mussolinija. Fašizem je skupen izraz za ideologije, doktrine in politična gibanja s političnimi protidemokratičnimi in totalitarnimi težnjami. Časovno je fašizem nastajal po prvi svetovni vojni in je pojav Evrope med obema vojnama. Torej trditvi o obstoju oseb, ki jih prežema nacistična ideologija, propaganda; nacistično nasilje brez navedbe imen oziroma kazensko obravnavanih dejanj neonacistov, lahko mirne duše rečemo, da gre za navedbe, brez podkrepitve z dokazi, za neargumentirane in neodgovorne izjave. Nato učenec na koncu podkrepi svojo trditev s fotografijo, na kateri je naslikan nekdo tretji, ki zlorablja star karantanski simbol panterja, ki z obravnavanim subjektom nima zveze, kar še dodatno jemlje verodostojnosti »raziskovalni nalogi«.

Nato učenec zapiše popolni nesmisel, da organizacija, ki ima za svoje člane neonaciste, ohranja domoljubne tradicije slovenskega naroda. Nato nadaljuje: Slovenstvo predstavljajo kot višjo vrednoto, ki je prirojena Slovencem in da ima takšna izjava precej fašističen*, morda rahlo nacističen značaj. Slovenstvo naj bi imelo torej fašističen oziroma rahlo nacističen značaj? Grozljivo! Nato še zapiše, da se priznavajo kot nacionalisti in tega (verjetno pozabi napisati besedo: ne) izpostavljajo kot nekaj slabega.

Nesmislov pa še ni konec! Učenec zapiše: Njihove politične sanje o moderni Zedinjeni Sloveniji, podobno tej iz leta 1848, ki jo je predlagal Matija Majer Zilski. Kaj je hotel povedati o Zedinjeni Sloveniji, pa ve samo on, mogoče njegova mentorica! Da bi danes potrebovali zedinjeno in ne razdeljeno in sprto Slovenijo ni odveč omeniti! Zaradi zgodovinske jasnosti: Zedinjena Slovenija je v svojem političnem programu vključevala in razvijala idejo, da se namesto razdrobljenosti Slovencev na dežele Kranjske, Štajerske, Primorske in Koroške zahteva skupno Kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, v kateri naj bi se v javnosti uporabljal slovenski jezik. Zedinjena Slovenija jasno nasprotuje načrtovani združitvi takratne Habsburške monarhije z Nemškim cesarstvom v Združeno Nemčijo. Toda tudi ta program z imenom Zedinjena Slovenija ni zajemal celotnega slovenskega narodnega ozemlja tistega časa, manjkala sta mu Beneška Slovenija in Rezija, prav tako pa tudi ni vključeval Slovencev v Ogrskem kraljestvu. Vse to kaže na pomanjkljivo vedenje o razširjenosti slovenskega naroda celo med takratnimi slovenskimi izobraženci. Prvi je o bistvu Zedinjene Slovenije pisal koroški Slovenec Matija Majar Zilski, slovenski celovški stolni kaplan, narodopisec, jezikoslovec, teolog in narodni buditelj (1809–1892). V svojem članku »Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega srca«, ki je izšel 29. sušca (marec) 1848 v Novicah, je Majar zapisal tudi naj vsak »v svoji deželi živi in govori, kakor mu je drago in ljubo (Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Oger po ogrsko, Slovenec po slovensko«. Matija Majar Ziljski je v začetku malega travna (april) istega leta poslal peticijo cesarju, v kateri se je zavzel za združitev Slovencev v posebno samoupravno telo z lastnim deželnim zborom. (Vir: Slovenski bibliografski leksikon, Zgodovinski časopis …)

Sledijo še drugi nesmisli in neargumentirane izjave, ki jih sploh tu ne bi navajala, saj je že navedeno več kot dovolj. Tudi zlorabljanje staroslovenskih oziroma karantanskih simbolov, obsojam. Šolskim knjižnicam bi priporočala knjigo Slovenska znamenja Jožka Šavlija, v kateri je na poljuben način podano slovensko izročilo, to je tista kultura, ki je slovenski narod iztrgala iz rok nemškutarstva in poitalijanjenja, tista kultura in omika, ki je zaživela kot misel in izoblikovala slovensko narodno zavest, da smo danes kot narod zaživeli, zavedajoč se bogastva slovenskega kulturnega in zgodovinskega izročila v svoji državi, ki je bila tisočletni sen tlačenega naroda.

Naravnost groza me je, da se dr. Marta Gregorčič sprašuje Koliko patriotizma? Navaja, da je patriotizma na pretek in ga v svojih izjavah sprevrača celo v nevarni nacionalizem in ekstremizem. Njene izjave in nastopi v medijih so pomisleka vredni.

Žalostna sem, da doraščajoči slovenski rod prevzema tak model mišljenja in čutenja, da mu politika zelo prefinjeno vsiljuje staro ideološko navlako, na mesto, da bi v šolskih berilih naučili mlade samostojno misliti in presojati, da bi jih naučili znova odkrivati našo zgodovino, ustoličevanje slovenskih knezov, kmečke punte, spoznavati narodno upornost, junake, ki so žrtvovali življenja in da bi bili nanje ponosni. Ali danes mladi sploh vedo, da je nagelj slovenska roža, kakšno sporočilo ima slovenski pušeljc, ali poznajo slovenska izročila o lipi, zlatorogu in roži mogoti in o vseh tistih lepotah in vrednotah, ki so soustvarjale naš življenjski in kulturni prostor in našo narodno zavest.

Nahajamo se na razpotju novih preizkušenj. Šolski sistem zahteva temeljite prevetritve … brez ideoloških primesi!