• V Van Goghovih besedah se skrivata dve resnici o umetnosti: da je ta dejavnost mnogostranska in da je v njeni mnogostranskosti enotnost. Navaden človek – pa tudi umetnik – dostikrat težko razume to dvojno naravo umetnosti. Vse preradi obravnavamo posamezne veje – recimo arhitekturo ali balet – kot osamljene dejavnosti.
  
  Ravno tako zlahkoma spregledamo tudi drugo resnico, da so med posameznimi vejami umetnosti sicer razločki, da pa vendar vse pritekajo iz istega vira: iz človeške potrebe po vsestranskem izražanju in podajanju misli in čustev, po ustvarjanju zadovoljivih prispodob za ideje in prepričanja in po oblikovanju in utelešenju domišljijskega sveta.

• Kot otrok prosto in neovirano uporablja kamenčke, blato, koščke lesa in papirja, a kajpak tudi manj naravne predmete, kakor so barve in svinčniki, in oblikujejo podobe – v prepričanju, da ima v njih nekakšno čarno moč – in z njimi ostro izraža svoje osebne in zasebne občutke o ljudeh, ki so okoli njega, in o svojih neposrednih izkušnjah.
  
  Pozneje, ko se mu pogled razširi, pripoveduje zgodbe ali uprizarja igre, ki imajo širši pomen, kakor mu morejo drugi slediti. Ta prehod iz zasebnega izražanja samega sebe v urejena, pomenljiva sporočila o izkušnjah najbrž v vsej pisanosti nakazuje pot, po kateri se je človeštvu razvijal umetniški izraz.

• Danes si je na primer težko misliti katero od panog, ki ne bi imela svojega deleža pri novinki med umetnostmi in posebnem dosežku tehnične dobe, pri filmu, hkrati pa je odseve filma čutiti v naravi vseh vej današnje umetnosti.

• Druga pomembna plat umetnosti je v tehtnosti in vrednosti, ki ju ta daje navadnim predmetom in vsakdanji dejavnosti. Stol in miza sta lahko trdna in udobna, še bolj pa ju cenimo, če po zamisli, obliki in snovi ugodno delujeta na oko in otip.
  
  Podobno je lahko zgodba zanimiva že po sami vsebini, še z večjim užitkom pa jo sprejmemo, če je povedana tako umetniško, da nam priklene domišljijo s tako močjo, kakor da sami doživljamo stvari, o katerih pripoveduje.

• Ravno v tej lastnosti umetnosti – da zbuja v nas občutek osebne prizadetosti – je skrivnost njenega večnega vpliva na človeško skupnost. Ne pozabimo družbe brez umetnosti. V preprosto urejeni družbi, kjer se ljudje le malo ločijo med seboj po izkušnjah in znanju, umetnost neposredno in preprosto izraža skupno razpoloženje in verovanje.
  
  Ne ljudstva ne njihovi umetniki ne trgajo umetnosti vsaksebi, kakor jo poskušamo mi, ki živimo v bolj zamotanih družbah. Danes se ljudje zelo ločimo med seboj po načinu življenja in si izmenjujemo izdelke svojih spretnosti. Dostikrat malo vemo, kaj delajo ali mislijo drugi.

• Potlej ni čudno, če so šle veje umetnosti tako vsaksebi in ravno zato je tako pomembno, da ne pozabimo na enotnost umetnosti, ki jo omenja Van Gogh. Zato je tudi prav, da znamo umetnine oceniti – kakor nam kaže zadnje poglavje – in da dobimo merila, po katerih jih lahko sprejmemo kot resnično žive in pomenljive ali pa jih zavrnemo.

Gerald Barry in drugi: UMETNOST: O človeški ustvarjalni domišljiji

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967

Prevedel in priredil Janko Moder

Uredil Marjan Kruišič

Danijela Premzl