Posredujem vam predstavitev našega projekta "dokumentarni film Duh časa v Sloveniji". Ta bo predstavil socialno ekonomske razmere v Sloveniji, raziskal vzroke za trenutno stanje ter ponudil trajnostne rešitve in projekte, ki bi jih že morali začeti izvajati.

Za snemanje smo se odločili med izdelavo 10-letnega načrta Slovenije za prehod v trajnostno družbo (dokument v priponki). Da pa bi ta načrt izdelali v celoti, potrebujemo konkretne in verodostojne podatke. To pomeni, da moramo obiskati cel kup strokovnjakov. Seveda pa je smiselno ta srečanja tudi posneti, zato je bila ideja o dokumentarnem filmu takorekoč samoumevna.

Film bo bil pravzaprav povod in podlaga za vzpostavitev javnega dialoga o iskanju trajnostne družbene ureditve in izvajanju nujnih sprememb, ki bi pozitivno vplivale na človeka in okolje. Pokazal bo razloge za krizne razmere in ponudil nabor rešitev. Namen filma bo tudi povečati število prostovoljcev v Sloveniji ter okrepiti vpliv nevladnih organizacij pri sprejemanju odločitev javnega značaja.

To sporočilo pošiljamo vsem, ki bi kakorkoli lahko pomagali pri izvedbi tega zahtevnega, a nujnega projekta. Na prvem mestu potrebujemo izkušeno osebo (ne nujno eno), ki bi lahko izdelala scenarij. Potrebujemo tudi ljudi, ki bi sodelovali pri odnosih z javnostmi. Če imate idejo, kdo bi lahko v filmu sodeloval kot intervjuvanec, vas prosimo, da nam to sporočite. Prav tako bomo veseli vsakega nasveta, predloga, kritike ali vzpodbude, zato lahko to sporočilo posredujete vsem, ki bi jih zadeva utegnila zanimati. V zvezi s projektom, nam lahko pišete na info@zeitgeist.si.

Matjaž Ugovšek - Ugo
http://www.zeitgeist.si/

10 - letni načrtza prehod s fosilnih goriv, na energijo iz obnovljivih virov in postopen prehod na gospodarstvo osnovano na virih v Sloveniji

Uvod
Zaradi nevzdržnih razmer, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju, smo se v društvu Duh časa, društvu za trajnostni razvoj (v nadaljevanju društvo), odločili za drzen in nekoliko radikalen pristop k reševanju problemov, ki ogrožajo celotno človeštvo. V društvu menimo, da so vsi ključni problemi sodobnega sveta izključno tehnične narave, se pravi da so rešljivi zgolj s tehničnim pristopom in znanstveno metodo, nikakor pa ne s politiko ali verovanjem.

Predstavljamo alternativno vizijo trajnostno naravnane družbene ureditve, ki bi bila drugačna od kateregakoli sistema, ki je kdaj obstajal. Z uporabo znanosti in tehnologije, bi poskrbeli za izobilje, z odpravo političnih in monetarnih struktur, pa bi izkoreninili korupcijo. V takem sistemu bi sčasoma izginile vojne, revščina, kriminal, družbeno razslojevanje in korupcija, saj je dokazano, da le-te povzročata družbena ureditev in okolje, ne pa človeška narava.

Preprosto povedano pa je to, kar prikazuje gospodarstvo osnovano na virih in k čemur stremi naše društvo uporaba znanstvenih metod v družbeno skrb. To je zgoščen opis sicer zelo obsežnega projekta, ki pa temelji na naši trenutni stopnji razvoja znanosti in tehnologije, torej bi ga lahko začeli izvajati že danes.

Sledi načrt, kako do optimalnega, zdravega, uspešnega preživetja v Sloveniji na podlagi znanstvenih dognanj, ki smo jim priča v začetku 21. stoletja.

Najprej se moramo vprašati: Kaj potrebujemo za preživetje? Odgovor je seveda: vire na planetu. Najsi bo to voda, ki jo pijemo, energija, ki jo uporabljamo, surovine, s katerimi izdelujemo orodja in zavetje, velja, da so na planetu zaloge virov, od katerih jih veliko potrebujemo za svoje golo preživetje. Če razumemo to kot dejstvo, potem je ključnega pomena, da ugotovimo, kaj imamo in kje so zaloge. To pomeni, da moramo narediti popis.

Temelj nove slovenske družbene ureditve bi torej bil skrb za človeka in okolje ob upoštevanju materialnih potreb vseh prebivalcev republike Slovenije, v procesu tranzicije pa bi odstranili vse, kar bi nam lahko dolgoročno škodilo. Želimo doseči socialni sistem, ki bi temeljil na znanju, napredku, skrbi za ljudi in okolje ter bi deloval brez denarja in politike.
Tako smo opredelili cilj največje možne trajnostnosti.

Kaj pa metoda? Kako bomo k temu pristopili?
Vse kaže, da je to nekaj, čemur pravimo znanost. Znanost je nekaj edinstvenega. Njene metode zahtevajo, da predlagane zamisli preverimo in da rezultate ponovno preverimo. Poleg tega lahko vsa dognanja na podlagi novih dejstev ovržemo. Za razliko od religije in politike znanost nima ega, zato z vsakim svojim predlogom dopušča možnost, da se bo na koncu izkazalo, da se je motila. Zato se ne oklepa ničesar in se nenehno razvija. To za nas zveni dovolj naravno.
Znanost je čim boljše približevanje načinu delovanja sveta. Zato govori resnico. Znanost je to, kar je. Znanstveniki se ne trudijo razumeti z ljudmi. Ljudjem povedo, kaj so dognali. Vsako stvar postavijo pod vprašaj. Če se pojavi znanstvenik, ki s poskusom dokaže, da imajo določene snovi določene prednosti, morajo biti drugi znanstveniki zmožni ponoviti poskus in priti do enakih rezultatov. Če ima znanstvenik občutek, da lahko letalsko krilo, na podlagi matematičnega znanja in izračunov, vzdrži določeno težo, bodo na krilo še vedno naložili vreče peska, da bi videli, ali se bo zlomilo ali ne. Tako bodo potrdili, ali so bili izračuni pravilni ali pa se je zmotil. Tak sistem je nepristranski, ker je osvobojen prepričanja, da lahko matematika reši vse težave. Tudi matematiko je treba postaviti na preizkušnjo. Prepričani smo, da bi morali na preizkus postaviti vse sisteme, ki se jih da preizkusiti, in da bi morali vse odločitve sprejemali na podlagi raziskav.

Ugotovimo, kje v Sloveniji se nahajajo kakšni viri in v kakšni količini jih najdemo na določenem najdišču, pa najsi gre za najdišča bakra, za najprimernejše lokacije vetrnih elektrarn, za naravne sladkovodne izvire, za določitev najboljših ornih zemljišč za pridelovanje hrane ali pa za oceno količin rib v oceanih. Ker pa bomo vse te vire uporabljali dolgo časa, ni dovolj le, da ugotovimo, kje so najdišča. 

Strategija ohranjanja

Stanje moramo spremljati. Paziti moramo, da nam ne bi česa zmanjkalo, to bi bilo namreč res slabo. Morali bi spremljati tako stopnjo porabe, kot tudi stopnjo obnavljanja. Spremljali bi, v kolikem času zraste drevo ali se izvir obnovi. Na tem mestu govorimo o dinamičnem ravnovesju. Če namreč drevesa sekamo hitreje, kot ta ponovno zrasejo, to ni trajnostno in imamo hudo težavo. Nenehno se moramo truditi strateško ohranjati vse vire.
Lastnosti določenih virov so boljše od drugih, zato je ravno tako potrebno raziskati vse možne načine, da dosežemo optimalno učinkovitost virov s katerimi razpolagamo.

Uporaba določenih virov ima lahko škodljiv ali celo uničujoč vpliv na zdravje ljudi in okolja. Ne glede na to, kako ravnamo z nafto ali s fosilnimi gorivi, se bodo pri tem sproščale precej uničujoče snovi. Nadvse pomembno je, da takšne vire uporabljamo le, ko jih resnično potrebujemo, še bolje pa je, če jih sploh ne.

Kako bomo uporabljali vire? Kakšen bo proizvodni proces, kaj moramo upoštevati, da ga bomo čim bolj optimizirali ter si tako zagotovili največjo možno obstojnost? Zopet se je potrebno vprašati kaj je osnova za trajnost in učinkovitost. V prvi fazi je to avtomatizacija pridobivanja energije na obnovljive vire, s katero bi lahko v bližnji prihodnosti zagotovili kvaliteten in sonaraven razvoj slovenske družbe. Na srečo imamo ogromno možnosti za proizvodnjo energije s pomočjo sonca, vetra, toplotnih razlik in geotermalne energije. Vsi proizvodni procesi morajo temeljiti na strategiji učinkovitosti.

Da bi dosegli učinkovitost, moramo upoštevati tri pravila:

a) trajnost
Vsaka dobrina, ki jo proizvedemo, mora biti načrtovana tako, da traja čim dlje. Če se bodo namreč dobrine kvarile, bomo za njihovo nadomestilo potrebovali dodatne vire, ob tem pa proizvedli dodatne odpadke.

b) reciklirnost
Ko izdelek postane neuporaben ali zastarel, mora imeti do podrobnosti izdelan načrt za reciklažo. V mnogih izdelkih se nahajajo redke kovine, ki jih danes mečemo stran, za njihovo ponovno uporabo pa ni ustreznega postopka. Reciklažo moramo upoštevati na vseh ravneh načrtovanja proizvodnje.

c) posodobljivost

Tehnologije, ki se hitro razvijajo (npr. elektronika) in katerih izdelki tehnološko najhitreje zastarajo, morajo biti načrtovane tako, da predvidijo in omogočajo posodobitve. Zadnja stvar, ki si je želimo je, da bi zavrgli cel računalnik samo zato, ker se je pokvaril en del ali pa ker je zastaral. Zato moramo načrtovati komponente, ki se jih da posodabljati. Posamezni deli morajo biti standardizirani in zamenljivi. Pri načrtovanju moramo tudi upoštevati trende tehnološkega razvoja.

Sistem upravljanja virov in upravljanja proizvodnje bi morala biti računalniško vodena, saj noben človek ali skupina ljudi na svetu ne zmore obdelati toliko podatkov naenkrat kot računalnik. Tako bi lahko dosegli največjo možno učinkovitost, varnost in ohranjanje razpoložljivih virov.

Sistem upravljanja povpraševanja in distribucije

Strategija bližine

DISTRIBUCIJA

Proizvajati na eni celini in pošiljati izdelke na drugo celino je smiselno le, če določene dobrine v ciljnem zemljepisnem območju ne moremo proizvesti. Sicer pa je to povsem potratno. Proizvodnja mora biti lokalna, da je lahko distribucija enostavna in hitra, in da bomo pri tem porabili čim manj energije. Tak pristop bomo poimenovali strategija bližine, s katero bomo čim bolj zmanjšali prevozno pot dobrin, pa najsi gre za surovine ali za končne izdelke. Seveda bi morda bilo pomembno vedeti, katere dobrine prevažamo in zakaj. To pa sodi v kategorijo povpraševanja.

Pri povpraševanju gre preprosto za to, kaj ljudje potrebujejo, da bi bili zdravi in da bi bila kakovost njihovega življenja visoka. Materialne človeške potrebe se raztezajo od osnovnih življenjskih potreb, kot so hrana, čista voda energija in zavetje, do kulturnih, zabavnih in rekreacijskih dobrin, s pomočjo katerih se sproščamo in ki nam omogočajo osebni užitek in uživanje v družbi.

To so pomembni dejavniki za človekovo zdravje in zdravje družbe. Na tem mestu bi preprosto naredili še en popis. Ljudje bi opisali svoje potrebe, ocenilo bi se povpraševanje, proizvodnja pa bi temeljila na tem povpraševanju. Ker bi seveda povpraševanje po dobrinah nihalo in se spreminjalo od pokrajine do pokrajine, bi potrebovali sistem spremljanja povpraševanja in distribucije, da ne bi prišlo do pretirane ponudbe ali do pomanjkanja. Seveda  pri tem ne gre za nič novega, saj gre za nekaj, kar že danes uporabljajo vse večje trgovske verige, ki spremljajo svoje zaloge. Razlika je le v tem, da bi to počeli na državni ravni.

Povpraševanja vendar ne moremo razumeti, če ne opredelimo dejanske rabe dobrine. Ali je smiselno in tudi trajnostno, da ima vsak smrtnik po en kos vsega, ne glede na to, kako to uporablja? Ne. To bi bilo potratno in neučinkovito. Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino, pa jo potrebuje le 45 minut dnevno, bi bilo bolj smiselno, da bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim takrat, ko jo potrebuje. Številni namreč pozabljajo, da si ne želijo dobrine, temveč to, kar jim dobrina daje. Ko spoznamo, da je dobrina pomembna zgolj zaradi svoje uporabnosti, opazimo nekakšno zunanjo omejitev, ki bi ji v sodobnem jeziku lahko rekli lastnina. Ta je v svojem bistvu in gospodarsko gledano nadvse potratna in okoljsko nelogična.

Zato moramo izdelati strategijo strateškega dostopa. Na njej bi temeljil celotni sistem upravljanja povpraševanja in distribucije. Ta sistem bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje prebivalcev in njihovih potreb po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo. Tako bi bilo smiselno vzpostaviti centralizirane in pokrajinske centre, kjer bi lahko fizično prevzeli potrebovano dobrino. Ti centri bi bili v glavnem v neposredni bližini prebivalstva. Ko bi kaj potrebovali, bi prišli, to vzeli, uporabljali po potrebi, potem pa to vrnili. Nekako tako kot sicer delujejo knjižnice. Takšni centri bi lahko bili znotraj skupnosti, tako kot danes velja za krajevne trgovine, poleg teh pa bi obstajali še specializirani centri na območjih, kjer se uporabljajo določene dobrine. Na ta način bi seveda tudi prihranili energijo pri prevozu.

Ko bi sistem sledenja povpraševanja deloval, bi ga povezali s sistemom upravljanja proizvodnje in ga seveda vključili v sistem upravljanja virov.

Tako bi vzpostavili sistem za gospodarsko upravljanje, ki bi ga, v skladu z napredkom v znanosti in tehnologiji tudi nenehno posodabljali. Ta sistem bi skrbel za trajnost in sonaravni razvoj naše družbe, s tem pa stremel k dinamičnemu ravnovesju med razpoložljivimi viri in potrebami prebivalcev. Prav tako bi zagotovil, da dejansko ustvarjamo le strateško najboljše dobrine in da distribucija poteka pametno in učinkovito. Na podlagi takšnega, na ohranjanju temelječega pristopa, bi nastalo nekaj, česar v človeški zgodovini še nismo doživeli: vsem prebivalcem dostopno izobilje.

Tako ustvarjen gospodarski model - odgovorni in sistemski pristop k upravljanju vseh zemeljskih virov, skupaj s procesi, s katerimi bi skrbeli za celotno človeštvo na najučinkovitejši in najbolj trajnostni način - bi lahko poimenovali NA VIRIH OSNOVANO GOSPODARSTVO. Gre za zamisel, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opredelil inženir gradbeništva Jacque Fresco. Fresco je že takrat spoznal, da bo družba zaradi svoje netrajnosti in potratnosti slej ko prej trčila ob zid. Vedel je, da se bomo tako ali drugače uničili, če ne bomo ničesar spremenili.

Na virih osnovano gospodarstvo z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja. Gre za pristop, ki je v današnjem svetu zelo redko uporabljen v praksi. Moramo razumeti, da današnjo družbo vodi in usmerja predvsem kapital in ne politika. Ta danes deluje bolj kot izvršno telo najmočnejših predstavnikov kapitala v gospodarstvu (banke, energetski in trgovski koncerni, državna administracija...) Prav tako moramo razumeti, da je družbena ureditev tehnično odkritje, zato najučinkovitejše metode proizvodnje, distribucije, mestne infrastrukture, socialne oskrbe, medicine in podobnega razvijata znanost in tehnologija, ne pa politika ali denarno gospodarstvo. Znanost deluje sistematično in nepristransko, svoja odkritja pa dokazuje v praksi preko ponovnih preizkusov. Za primer lahko vzamemo recimo letalo. Ne zgradimo ga po levi, sredinski ali pa desni metodi. Letalo je letalo. Na podlagi znanstvenih dognanj in dosegljivih virov strokovnjaki razvijejo načrt, ki najbolj ustreza namenu letala. Ko je izdelan prototip, pa ga tudi izpostavijo skrajnim razmeram, da preverijo napovedano vzdržljivost letala.

Naravo uporabljamo za nenehno fizično primerjavo, s katero dokazujemo znanost.

Na virih temelječe gospodarstvo ni nič drugega kot nabor dokazanih dognanj, ki podpirajo življenje, znotraj katerega odločitve temeljijo na optimizirani človeški in okoljski trajnostnosti. Upošteva pa tudi empirični temelj življenja, ki je v obliki potrebe skupen vsem ljudem ne glede na njihovo politično ali versko prepričanje. Gre za pristop brez trohice kulturnega relativizma. Mnenje je nepomembno. Človeške potrebe so človeške potrebe.

Dostop do življenjskih potrebščin, kot so čisti zrak, energija, hrana in čista voda, skupaj s stabilnim, vzpodbujevalnim, pozitivno naravnanim in nenasilnim okoljem sta nujna tako za naše duševno in telesno zdravje, kot za našo evolucijsko pripravljenost in posledično tudi za preživetje naše vrste.

Kot je že bilo rečeno, je na virih temelječe gospodarstvo s svojim sistemskim pristopom k pridobivanju, proizvodnji in distribuciji osnovano na naboru pravih gospodarskih mehanizmov ali strategij, ki zagotavljajo učinkovitost in trajnostnost iz vsakega področja gospodarstva.

Tranzicija

Zavedamo se da je dejanska uresničitev takega projekta v praksi popolnoma drugačna od teorije. Ravno tako si želimo preučiti možne zaplete, do katerih bi lahko prišlo.
Do sedaj se je več ali manj pisalo o gospodarstvu, osnovanem na virih. Čas je, da vam v nadaljevanju predstavimo dejanske rešitve za Slovenijo, kjer bi njen razvoj izključno temeljil na trajnostno oskrbovalnem sistemu, oziroma omenjenem gospodarstvu.
Potrebno je razmisliti kje začeti in kot je opisano zgoraj so prvi pogoji električna in toplotna energija ter hrana. Poglejmo kaj nam v tej smeri nudi geografska lega Slovenije.

Energetski potencial Slovenije

Uvod
V primerjavi z večino držav sveta, Slovenija razpolaga s tremi oziroma štirimi prednostnimi in strateškimi okoljsko-razvojnimi kapitali, ki omogočajo skladnejši regionalni razoj ter visoko in varno stopnjo državne samooskrbe na ključnih področjih:

1. raznovrstni in bogati interni in tranzitni vodni viri
2. primerjalno zelo ohranjeni in količinsko bogati gozdni ekosistemi;
3. regionalni nabor obnovljivih virov energije, ki omogočajo v prihodnje trajno energetsko oskrbo.
4. obstoječe in potencialne (pred nekaj desetletji še v obdelavi) kmetijske površine,

ki tudi v primeru sonaravnih oblik kmetijske obdelave omogočajo trajno visoko stopnjo samooskrbe.
Slovenija razpolaga z dovolj velikim potencialom obnovljivih virov energije za kritje razumnih potreb po energiji. Po mnenju Novaka in Tomšiča (2004) je ustvarjanje novega decentraliziranega, sonaravnega trajnostnega energetskega sistema tudi velika priložnost za znanstveni in tehnološki razvoj v Sloveniji. Počasnost odziva je lahko usodna in medgeneracijsko etično sporna. Za udejanjanje globalno in lokalno zasnovanega trajnostnega sonaravnega razvoja mora Slovenija razen stabilizacije porabe energije do leta 2020 povečati rabo svojih obnovljivih virov (vključno z rabo vetrne in vodne energije, pa tudi biomase, sončne in geotermalne energije), vendar na lokacijah, ki so ne samo kar najbolj donosne, temveč tudi okoljsko in socialno optimalne ter lokalno družbeno sprejemljive.

Elektroenergetski scenariji Slovenije

Slovenija se mora torej čim prej odločiti za začetek izvajanja močnejšega decentraliziranega sonaravnega scenarija s postopnim zniževanjem porabe električne energije: večje število TE – TO (zemeljski plin, biomasa), zaprtje JE Krško (leta 2023), HE na Savi (izjema okoli Ljubljane) in številne male HE na opuščenih lokacijah vodnih obratov (strogo upoštevanje okoljskih lokacijskih pogojev!), večje število manjših vetrnih elektrarn na okoljsko sprejemljivih lokacijah, množica sončnih elektrarn na strehah in tudi na kmetijsko manj primernih in degradiranih  površinah in geotermalne elektrarne na ustreznih lokacijah.

Pred izvedbo projekta, je z vlado potrebno doseči dogovor, kjer bi vsa novo nastala infrastruktura za vedno ostala družbena in ne lastniška. To se v večini in vsaj na začetku nanaša na objekte, ki proizvajajo električno in toplotno energijo ter agrarne objekte ali površine, ki so prvi in osnovni pogoj za dosego blaginje. Brezplačno bi omogočali vsakemu državljanu 7-11kW/h na dan. Pri gradnji nove infrastrukture bi stremeli k čim večji avtomatizaciji teh objektov, da bi zmanjšali potrebo po človeški delovni sili. S takim pristopom bi lahko hitro in mirno zagotovili osnovne potrebe ki jih kot družba potrebujemo. Načrti in rešitve, ki vam jih  bomo v nadaljevanju predstavili, temeljijo na obsežnem preučevanju in raziskovanju tako znanstvenikov, kot tudi civilne iniciative.
Glede na energetski potencial, regionalno razširjenost in okoljsko potencialno lažjo obvladljivost pričakovanih negativnih vplivov je dolgoročno zelo pomembna neposredna raba sončne in geotermalne energije.
Kratek izračun za lažjo predstavitev v nadaljevanju:

Električna Letna poraba 1 gospodinjtva je 4.000kWh (4 MWh)
Št. gospodinjstev v Sloveniji 813.872 (S.U. RS Januar 2011)
Se pravi: 813.872 x 4 = 3.255.488 MWh/1leto = 3,25 TWh/leto ali 9.043 MWh/1dan

Pa kar začnimo s prvo panogo, ki v Sloveniji obeta ogromno;

Sončne elektrarne:
Sončevo obsevanje na zemljepisno širino Slovenije znaša letno  od 1000 do 1500 kWh/m2 oziroma v povprečju na vodoravno površino okoli 1100 kWh/m2. Iz tega je razvidno da je tu potencial ogromen. Če se primerjamo z južno Nemčijo vidimo da imamo nekoliko več sončnih ur letno kot oni, ki imajo veliko sončnih elektrarn na tem področju. Če na grobo povzamemo, bi za vsako gospodinjstvo v Slovenji, ki bi se napajalo iz sončne elektrarne potrebovali oko 8.900 €/1gosp. (813.872 gosp. v Sloveniji). Celotni znesek za Slovenijo je tako okoli 7,25 miljard €, to pa je  12.2% BDP.  Lahko pa bi s sončnimi celicami prekrili avtoceste in hitre ceste, ki se smatrajo za kmetijsko degradirane površine, a so zelo primerne za pridobivanje električne energije iz sonca. Takih cest imamo v Sloveniji 763 km in so v povprečju široke 25m. V kolikor bi s sončnimi moduli pokrili površino 100 km2 ali pa na strehe zgradb in objektov postavili 1 milijon sončnih elektrarn s povprečno površino 100 m2 (12 000 kWh), bi zagotovili celotno oskrbo z električno energijo glede na sedanjo letno porabo.

Silicij

Geotermalne elektrarne:

so ključnega pomena za stabilnost električnega omrežja so geotermalne energije. Za geotermalne elektrarne je v Sloveniji trenutno premalo opravljenih raziskav, vendar je poznana lokacija potencialov za izkoričanje te energije. Z raziskavami moramo začeti čim prej in ko dobimo rezultate, se na njihovi podlagi odločimo za gradnjo elektrarn.

Lesna biomasa:
(biomasa.zgs.gov.si)
Slovenija se uvršča v sam vrh lesne biomase in sicer na tretje mesto v EZ 27 s 65% lesno biomaso. Za oskrbo z lesno biomaso je bil letni prirastek v višini 7,28 milijona m3. Lesne zaloge Slovenije so v povprečju na zavidljivih 282 m3/ha. Energetska raba biomase je trenutno osnovni način rabe obnovljivih virov energije, z upoštevanjem dinamičnega ravnovesja pa bi lahko z njo zagotovili ogromno količino električne in toplotne energije. Lesna biomasa se izkorišča z razmeroma slabim izkoristkom, zato je poleg spodbujanja zamenjave fosilnih goriv potrebno spodbujanje zamenjave obstoječih sistemov za ogrevanje na lesno biomaso z bolj učinkovitimi.

VODA
potopne hidroelektrarne (izumi.si)

Prečrpovalne hidroelektrarne kot jo imamo v Avče so pri veliki količini sončnih elektrarn smiselne, saj višek dnevne električne energije uporablja za črpanje vode v bazen le-ta pa se ponoči lahko uporablja za proizvodnjo električne energije.

Poleg opisanih metod pridobivanja električne energije, moramo svoj kapital (viri, znanje, zmožnosti in drugo) investirati v razvoj novih trajnostnih rešitev, ki bi bile vremensko neodvisne, potrebne čim manj vzdrževanja, predsem pa varne. Negativni učinki na okolje in ljudi so nesprejemljivi.5411,3323

Vsebina dokumentarnega filma
Duh časa

1.) direktni cilji filma:
- prikazati socialno - ekonomsko stanje v Sloveniji in vzroke za krizo
- prikazati nujnost po spremembi družbenega sistema
- predstaviti trajnostne in sonaravne projekte ter njihovo izvedljivost
- predstaviti izvedljiv načrt za postopen prehod v nov družbeni sistem
- vse skupaj zaobjeti s predstavitvijo Projekta Venus (in alternativ, če so)

2.) posredni cilji filma:
- povečati prepoznavnost društva/gibanja Duh časa
- povečati število prostovoljcev v Sloveniji
- povečati vpliv NVO v Sloveniji
- preusmeriti pogovore v medijih k razpravam o novih družbenih ureditvah
- produktivno zdramiti slovensko javnost

3.) ciljne skupine:
- predvsem mladi od 14. do 40. leta starosti
- aktivisti, prostovoljci, ekologi
- podjetniki
- intelektualci
- ekonomisti
- tudi politiki

4.) informacije, ki jih film mora vsebovati:

a) energija:
- je mogoče vsem v Sloveniji zagotoviti brezplačno el. energijo?
- katere alternative za pridobivanje energije iz obnovljivih virov poznamo?
- kakšna sta njihova izvedljivost in potencial v Sloveniji?
- kako in do kdaj bi lahko dosegli ničelno stopnjo onesnaženja v proizvodnji energije?

b) prehrana:
- je mogoče avtomatizirati proizvodnjo hrane?
- katere so prednosti avtomatizacije in njene morebitne slabosti?
- alternative (aquaponika, hidroponika, aeroponika, ipd.)
- v kolikšnem času bi lahko dosegli prehrambeno neodvisnost?
- koliko energije in ostalih virov bi za to porabili?
- ali je lahko avtomatizirana proizvodnja hrane tudi ekološko neoporečna?
- kako in do kdaj bi lahko dosegli ničelno stopnjo onesnaženja v proizvodnji hrane?

c) transport:
- je mogoče avtomatizirati transport?
- koliko energije in ostalih virov bi potrebovali za to?
- katere so prednosti avtomatizacije in njene morebitne slabosti?
- v kolikšni meri bi lahko zmanjšali potrebe po transportu z lokalno proizvodnjo?
- kakšne oblike transporta na obnovljive vire energije bi lahko uporabili?
- kako in do kdaj bi lahko dosegli ničelno stopnjo onesnaženja v transportu?

d) znanost:
- primerjava znanstvene metode odločanja z ostalimi (politična, verska...)
- reprap in podobne tehnologije - kaj vse prinašajo?
- kaj lahko pričakujemo v nasl. 10 - 20 letih, če ostanemo v kapitalizmu?
- kaj lahko pričakujemo, če bi uveljavili gospodarstvo osnovano na virih?

e) gradnja:
- je mogoče avtomatizirati gradnjo? - navezava gradnja-reprap
- kako bi lahko gradili, brez da bi škodili okolju?
- gradnja energetsko samozadostnih stanovanjskih objektov
- kateri materiali za gradnjo so zdravju škodljivi in kateri ne?

f) ekologija:
- reciklaža - kako doseči poenotenje embalaže?
- embalaža - razgradljiv materijal, uporaben tudi sekundarno kot npr. gnojilo?
- čistila - razgradljiv materijal, uporaben tudi kot gnojilo?
- pitna voda - kakšno je stanje danes in kako ohraniti vire?
- zrak - kakšno je stanje danes in kako preprečiti onesnaževanje?
- transport - kakšno je stanje danes in kako preprečiti onesnaževanje?
- prehrana - kakšno je stanje danes in kako preprečiti onesnaževanje?
- pridobivanje energije - kakšno je stanje danes in kako preprečiti onesnaževanje?

g) projekt Venus:
- kratka predstavitev - teaser
- razlaga sistemskega pristopa
- intervju z Jacqueom in Roxanne (odgovori vezani na Slovenijo)