Pojem praznine ni nekaj novega. Doktrina praznine temelji najmanj v samih začetkih budizma. Govori o najvišjih spoznanjih narave našega uma. Govori o preseganju iluzije pojavov, o brezosebnosti stvari, o preseganju dualizma in pogojenosti. Praznina označuje stanje take presežne zavesti. Če želimo to stanje ubesediti, se ne moremo izogniti filozofskemu pristopu.

Recimo, če govorimo o praznini ali polnini je to samo prazno besedičenje. O tej praznini govorimo. Mimogrede, tudi ta članek je prazno besedičenje. Lahko izustimo polno praznih besed, kot je lahko naš um poln iluzije- praznih pojavov. Brez te iluzije bi v našem umu nastala taka tišina, da bi se čutila praznina. Zato je molk najbližji temu razsvetljenemu stanju.

Danes že vemo, da je trdnost snovi prevara našega uma. Torej ni težko sprejeti, da je trdnost snovi, kot jo zaznajo naši čuti in možgani, samo iluzija. Tako učinkovito smo prevarani, da smo v trdnost povsem prepričani. Kar pomeni, da je resničnost, kot jo mi zaznamo, v bistvu praznina polna »trdih prividov«, ki jih ustvari naš um.

Naš um te privide po nekem kozmičnem ključu izlušči iz praznine. Z drugimi besedami, če bi naš um prenehal ustvarjati iluzijo pojavnosti, bi ostala samo praznina, nedefinirano polje, neizražen potencial. Ali če hočete, ostalo bi polje nestabilnih in neoprijemljivih Higgsovih bozonov.

Bog nam je dal krožnik čiste vode, iz katere naš briljantni um kuha okusne juhice. Krožnik je lahko poln okusne vsebine, vendar je v svoji osnovi v vsakem trenutku še vedno čista-prazna voda. Ta čista voda je naš čisti um. Ta čisti um je v temelju prazen vsebin in v vsakem trenutku ustvarja iz praznine.

V naravi našega genialnega uma je ustvarjalnost. In stvaritvi čistega uma rečemo absolutna resničnost, lahko pa bi ji rekli tudi univerzalna iluzija, vendar se ne sliši tako dobro. Naše zaznavanje te absolutnosti, bi morala biti čista ekstaza, kakršna je ekstaza slikarja med ustvarjanjem akvarelov. Popolna osredotočenost, popolno zavedanje platna, čopiča, barv, sebe in lepote trenutka. Razsvetljenje je zavedanje v takem čistem umu.

Stanju zavedanja, ki je omejeno na pojavni svet rečemo raz-um, oziroma ego zavest.
Omejenemu zaznavanju absolutne resničnosti, pa relativna resničnost. Kar v bistvu pomeni zaznavanje iluzije v Iluziji…ujeti smo v dvojno matrico.

Če bi spremenili um, bi vsekakor zaznali spremenjeno resničnost. Vendar spreminjanje uma zaenkrat še ni v naši moči. Je pa v naši moči prebuditev iz matrice. Taki prebuditvi rečemo spoznati sebe. Spoznati obe iluziji in spoznati praznino, kot temeljno zavest (čisti um) v kateri se ti iluziji ustvarjata. Menim, da se to zgodi hkratno, oziroma eno z drugim.

V praksi se stanju praznine lahko najbolj približamo v meditaciji, ko razumu za nekaj časa odvzamemo analitično aktivnost, egu pa vsebino njegove identitete. Vendar sama meditacija še ni izkušnja praznine o kateri govorimo. Ta je možna šele z uvidom v pravo naravo našega uma, ki pa se zgodi, ko smo »The One«.