Strokovnjaki trdijo, da dojenčki in otroci nikoli ne jočejo brez vzroka, zato se na njihov jok moramo odzvati. O tem, zakaj je prišlo do joka in kako se na posamezno vrsto joka odzvati, smo govorili z Jasno Matjašič, celostno družinsko svetovalko in terapevtko naravnega zdravljenja, ki deluje v okviru projekta Za Sončke.

Kaj nam hoče dojenček povedati z jokom?
Vsak dojenček joka. To je normalno za dojenčka, bolj težavno je za starše in okolico, saj se vse prepogosto počutijo nemočni. Za to vidim sama predvsem dva razloga: zato, ker ne razumejo, kaj dojenček sporoča ali pa ker mu ne morejo pomagati.

Z jokom dojenček izraža predvsem svoje nezadovoljene življenjske potrebe, npr. lačen sem, utrujen sem, zebe me, previj me. Pogosto je jok sredstvo za pridobitev pozornosti, kot sama rada rečem, ko je otrok lačen prisotne pozornosti. Prisotni smo takrat, ko smo tudi z mislimi samo pri dojenčku in nikjer drugje (se ne pogovarjamo po telefonu ali pišemo sporočila, ne gledamo televizije, ne beremo časopisov in ne razglabljamo o stvareh, ki nas še čakajo ali skrbijo). Z jokom izraža tudi stisko, nelagodje ali bolečino. Jok pa je lahko tudi način za sprostitev nakopičene napetosti v dojenčku samem (npr. od preveč intenzivnega dogajanja v okolici ali od prevelike utrujenosti). Za starša je nedvomno najtežje prebroditi večurni neutolažljiv jok, ki ga povzročajo trebušni krči oz. kolike.

Običajno se pojavlja zvečer in otrok šele po večurnem intenzivnem jokanju zaradi utrujenosti končno zaspi sredi noči.
Tako z jokom dojenček komunicira z okolico in z njegovo pomočjo uravnava zadovoljevanje svojih potreb. Zato je jok dojenčka, še zlasti do prvega leta starosti, zelo neprijeten in pritegne intenzivno pozornost vseh v okolici, ne samo staršev, saj se na jok dojenčka že fiziološko odzovemo vsi (otroci in odrasli, domači kot tudi nepoznani) in želimo pomagati. Tako si dojenček zagotovi brezkompromisno zadovoljevanje svojih osnovnih, življenjskih potreb.

Kako lahko ločimo različne vrste joka dojenčka?
Ker dojenček z jokom komunicira z okolico, se tisti, ki je najpogosteje ob njem, po navadi je to mama, zelo hitro nauči prepoznati različne vrste joka in razumeti, kaj z njim sporoča. Do tega pride na podlagi lastnih izkušenj. Če npr. dojite, vam lahko že sam jok vašega otroka sproži izločanje mleka – takrat je zagotovo lačen. Za res uspešno razlikovanje sporočil, ki jih prinaša jok dojenčka, je potrebno prisotno opazovanje. Kot celostna družinska svetovalka imam navado svetovati staršem, ki se šele spoznavajo z novorojenčkom, da naj s sistematičnim zadovoljevanjem življenjskih potreb izločajo osnovne dejavnike: je lačen, je previt, je utrujen/zaspan, želi mojo bližino, ima vsega dovolj? Tako ne bodo zaradi nemira, ki ga povzroča v njih jok, izpustili nobene osnovne potrebe. Sicer pa je dobro sprejeti dejstvo, da je spoznavanje novega družinskega člana dolgotrajen proces.

Kako lahko pomagamo dojenčku (in sebi) ob posamezni vrsti joka?
Kadar dojenček joka zaradi svojih nezadovoljenih potreb, jih je seveda treba zadovoljiti. Večina staršev nagonsko jokajočega dojenčka vzame v naročje in ljubkuje, to pa je pogosto prav tisto, kar potrebuje: toploto, prisotno bližino in znane glasove.

Kadar gre za dolgotrajni jok, ki ga povzročajo kolike ali nemir, pa je najbolj pomembno, da kot starši naredimo vse, da ostanemo čim bolj mirni, da smo prisotni. Naša vznemirjenost bo samo razpihovala nemir v dojenčku in mu onemogočala, da se umiri. Univerzalnega recepta za tolažbo kakršnega koli joka žal ni: kar velja za enega otroka, lahko pri drugem čisto odpove. Večurni, količni jok težje potolažimo, včasih pa pomaga tesno povijanje v štruco, saj občutek mehke in tople površine dojenčka pomiri, ker ga spomni na prijetno bivanje v materinem trebuhu. Pomirjujoč učinek ima lahko tudi nošenje in hoja z dojenčkom v nosilki ali na podlakti (s trebuhom navzdol) ali pa ritmično zibanje, ki ga dosežemo z vožnjo v avtomobilu, vozičku, plesom ali hojo. Pomaga lahko tudi sesanje palca, dude ali bradavice, kar pa odsvetujem, če je otrok tako nemiren, da poleg sesanja zajame in požira tudi veliko zraka. Nekatere dojenčke pomirjajo stalni in enakomerni zvoki, kot so zvok sesalca, sušilnika za lase, pralnega stroja, tekoče vode ali čisto preprosto materinega mrmranja.

Če dojenček trpi za količnimi napadi in/ali pogostim večurnim neutolažljivim jokom, vedno priporočam zvečer pred intenzivnim jokanjem pripravo kamilične tople kopeli, ki dojenčka sprošča. Pogosto je blagodejna tudi za prisotnega starša. Vsekakor pa je v mojih očeh v primeru, da ne najdete vzroka za neutolažljiv jok, smiseln posvet pri pediatru in hkrati s pomočjo dobrega terapevta odkrivanje in sanacija dejanskega, nematerialnega vzroka za nemir otroka. Sama ugotavljam, da ko vzpostavimo mir v samih starših in hkrati omogočimo 'pretočnost' energijskega polja dojenčka, tudi neutolažljiv jok izgine.

Kaj naj naredimo takrat, ko nas dojenček spravlja z jokom ob živce ali ko opazimo, da otrok joka po tiho, v sebi?
Ko otrok joka v sebi, vedno spremeni vedenje: postane bolj žalosten, zapira se vase, odklanja družbo, manj komunicira ali pa ravno nasprotno, da bi prikril svoj tihi jok, postane bolj glasen, bolj rine v središče pozornosti, govori neumnosti, s katerimi privablja pozornost in smeh. V vsakem primeru spremeni običajno vedenje. Če želite pomagati dojenčki ali otroku, morate najprej spraviti v red sebe. Kajti če ste sami nemirni, zaskrbljeni, žalostni … ne morete ponuditi in vzpostaviti miru v otroku. Hkrati pa ste zaradi vznemirjenosti, zaskrbljenosti in strahov manj dovzetni za sporočila, ki vam jih pošilja dojenček ali otrok. V vsakem trenutku se zavedajte, da dojenček/otrok potrebuje vašo pomoč in da dojenček nikoli ne joče brez razloga. Drugo pa je ali ta razlog prepoznate, razumete ali ne.

Tudi če ne morete ugotoviti, zakaj joče, kaj vam želi sporočiti, ne izgubljajte živcev in ne dovolite, da vas vaš razum spravi do občutka nemoči. Takšni zagotovo ne boste mogli pomagati dojenčku/otroku, ki vas kliče in potrebuje. Raje se popolnoma predajte situaciji, vse drugo spustite, bodite nesebično na razpolago, predvsem pa bodite z (umirjenimi) mislimi pri otroku. Prepričana sem, da je tudi vam lažje, če se lahko naslonite na toplo ramo, ko ste neutolažljivo žalostni. Ko ste v dvomih in ne veste, kaj storiti, se vedno vprašajte: kaj otrok potrebuje in kaj mu lahko jaz dam. Tovrstnih vprašanj ni nikoli preveč. In k otroku se trudite vedno pristopati z ljubeznijo, pa če ga razumete ali ne. Otroci so tega vredni, tudi ko kričijo in neutolažljivo jokajo.

Kako naj vemo, kdaj nas otrok z jokom izsiljuje, in kaj naj takrat naredimo?
Menim, da je izsiljevanje otroka v prvi vrsti razvojna faza preizkušanja trdnosti mej. Če je ta pristop učinkovit za otroka, pa lahko izsiljevanje postane njegov način delovanja in se tako zavleče v poznejše obdobje. Z izsiljevanjem se nauči prepoznavati, kaj sme in česa ne, kje so meje in kaj je bistveno ter kdo je 'glavni' pri bistvenih stvareh. Zato je zelo pomembno, da si kot starši določite vrednote/področja, ki so za vas brezkompromisna in o katerih ne debatirate (npr. zdravje, šolsko delo in obveznosti doma, odhod v posteljo/prihod domov …). Pri vseh drugih, življenjsko nebistvenih področjih, se skupaj z otrokom le urite v iskanju kompromisov in sodelovanja. In na teh nebistvenih področjih ni nič hudega, če kdaj izgubite svojo starševsko avtoriteto.

Ko pride do izsiljevanja z jokom ali kako drugače, predlagam, da nežno, a vztrajno zavračate ta način, vendar ne otroka in njegove želje. Pristopite k njemu z razumevanjem, ljubeznijo in spoštovanjem, ter mu, če je v stanju poslušati, na kratko razložite svoj vidik (npr. zdaj ne bova kupila sladkarij, ker jih imamo še doma). Premislite, preden se odločite, ali boste otroku ugodili ali ne. Če mu boste ugodili, naj vas prosi na primeren način, naj ne dobi želenega na za vas nesprejemljiv način. Če se odločite drugače, je pomembno, da vaš Ne vedno ostane Ne, naj se ne spremeni v Nja in pozneje v Ja. Če to naredite, bo otrok vedel, da mora biti samo dovolj vztrajen, pa bo dobil, kar želi. Hkrati mu sporočate, da vaš Ne ne pomeni nujno vedno Ne. Ne podlezite skušnjavi, da bi za kratkotrajni mir žrtvovali svoje vrednote. Kot dolgoletna celostna družinska svetovalka ugotavljam, da pogosta uporaba sofisticiranih, modernih igrač v otroku zmanjšuje njegovo potrebo in voljo po uporabi domišljije, kar pa na dolgi rok pomeni več izsiljevanja, saj se otrok ne zna zadovoljiti in učinkovito zamotiti s preprostimi, vsakodnevnimi stvarmi ter zato zahteva (in potrebuje) vedno več.

Ali lahko jok kadarkoli ignoriramo in zakaj da/ne?
Mislim, da ne. Kadar dojenček joka, ga vzemite v naročje – ne morete ga razvaditi. Prepričana sem, da tudi joka starejšega otroka, pa čeprav z njim izsiljuje, ne smemo prezreti. Zavedati se moramo, da otrok ignoriranje, neukvarjanje z njim razume kot zavrnitev. Da ni vreden. Da ne pripada. Da ni pomemben. Da njegova volja nima nobene teže. Čeprav se morda ne strinjate z njim ali ga ne razumete povsem, mu bodite na voljo. Stojte mu ob strani. Spoštujte otroke in sočustvujte z njimi. Pristopajte z ljubeznijo, tako kot bi želeli, da bi drugi pristopali do vas, ko ste v stiski.

Besedilo: Petra Arula