Piše: Miran Zupančič

Vsak tisti, ki hodi po duhovni poti življenja mora raziskati globlje vzroke dobrega in zla. To ni lahka naloga, ravno nasprotno. Vendar če želimo kot učenci življenja na poti k višjemu življenju napredovati je potrebno, da se tem problemu vedno posvečamo, da ne bi zavirali lastnega razvoja.

Večina ljudi na duhovni poti ima bolj ali manj jasno sliko o različnih stratosferah našega planetarnega kozmosa. Ve se, da ne živimo v najvišjem svetu, ampak v enem globljem ležečem svetu nasprotij. Čeprav smo nekoč bivali v božanskem redu ali najvišjem svetu, smo zaradi padca potonili v svet v katerem smo. V tem svetu vladata dve naravni sili, ki sta zelo mogočni. Naravo našega sveta določata ti dve veliki naravni sili.oz naravna zakona, ki sta si zrcalna in tvorita enost.

Ti dve naravni sili povzročata privlačenje in odbijanje, svetlobo in temo, vročino in mraz, zadoščenje in izčrpanost, razvoj in razkroj. Na kratko rečeno življenje in smrt. Tega procesa so deležni: mineralno, rastlinsko, živalsko in človeško kraljestvo.Če gledamo in opazujemo s svojo trenutno tridimenzionalno perceptivno sposobnostjo druge svetove, ki nas obdajajo, bi spoznali, da sta ti obe sili tudi tam zelo mogočni. Vrsta in delovanje teh dveh naravnih zakonov in sil sta danes povsem drugačni kot sta to bili tedaj, ko smo v usodi dosegla ta red v katerem smo sedaj. Da bi to razumeli nam zadostuje že preprost primer.

Ko in kadar in lastne notranjosti živimo harmonično z zakoni, nas le-ti prav v ničemer ne ovirajo. Nasprotno, tedaj so nam moralna podpora, psihična opora. Pride tudi trenutek, ko prisotnost teh zakonov niti ne opazimo. V takih trenutkih se je naše življenje povzdignilo nad te zakone. Ko pa se tem zakonom upiramo, nastane upor, trenje, ki povzroči vročino. Vročina se spremeni v jezo, jeza pelje k požaru, k eksploziji, h kazni.

Izkušnja kazni v nas spet prikliče reakcijo. Vendar pa običajno in v največjih primerih naša reakcija ni prava, ni povsem resnična, povsem odkrita. Dvojnost zakonov več ne vodi k razvojnemu procesu, ampak k procesu propada. Vsi ti zakoni ustvarjajo nered. Naša sedanja svetovna ureditev, v kakršni danes živimo je, popolnoma padla pod vpliv zla. Ni prehoda k svetlobi. Današnje zlo protinarave je popolno, tako da lahko samo še božanski poseg-intervencija odpre pristop do svetlobe. Jezus Kristus popolnoma pravilno izreče:«Jaz sem pot, resnica in življenje.«(Janez 14,6).

Zakoni dvojnosti našega reda bivanja so zečo moteni: besnijo in kaznujejo v skladu z bivanjskim stanjem vsega človeštva. Ves zakon asimilacije in rasti je samo še reakcija na zlo. V teh reakcijah beži človek pred tem, kar je sam razvezal. Dobri hočemo biti iz strahu in groze pred zlom. Zaradi usodnih posledic svojih napačnih korakov, poskušamo biti dobri in eksperimintiramo s svojimi projekti dobrote. Obe veliki naravni sili tega reda našega trenutnega bivanja prehajata z rušitvijo zakonitega delovanja v jezo in tako začenjata kaznovati. Po običajnem vsakdanjem razumevanju deluje ena sila kot dobro in druga kot zlo. Toda dejstvo, da sta si dobro in zlo obojestranski zrcalni sliki, nam vedarle mora dokazati, da nas dobro tega sveta ne more nikoli odrešiti iz naše stiske.

In prav to je za mnoge ljudi zelo begajoč problem. Na tej točki se samo po sebi postavlja vprašanje: ali obstoja za nas kaka druga pot? Zagotovo. Mi smo lahko le dobri ali zli, ali realno in pošteno gledano, prvbitno dobri ali prvobitno zli. Vendar pa se z dobrimi dejanji človek ne odreši od zla. Velja prav isto tudi obratno. Morda obstoja še druga pot, druga naravna sila, s katero bi lahko poskusili?. Obstoja kaj višjega kot dobro? Vsekakor, ta druga pot, drugi naravni zakon obstoja. To višje dobro, ki ne nastane iz zakona dvojnosti obstoja. Ta popolnost, to pot popolnosti, nam prinese Kristusova hierarhija. Ko sledimo tej poti, ko se povežemo s temi močmi, se dvignemo nad dobro in zlo in s tem zlomimo zlo ter tako spremenimo stare posledice padca, ki so nam prinesle toliko težav. V popolnost, ki je v Kristusu, se vrnemo k staremu stanju brezgrešnega bivanja in to življenjsko polje ponovno postane vrata k novem, višjemu življenju v Enosti.

Kaj je prazaprav zlo?
Pojem«zlo« se v bistvo nanaša na vse, kar pripada temu padlemu redu, pa čeprav je v zaznavnem snovnem življenju oz. manj zgoščenih stanjih biti onstran tančice smrti. S tem »zlom« pa ni mišljeno zlo kot nasprotje dobrega v tem svetu, ampak«biti zunaj Boga« v nasprotju z »zavestno živeti iz Boga«. Zemljsko dobro in zlo sta vedno relativna in odvisna od okoliščin, ki se stalno spreminjajo. Vedno si stojita nasproti kot pola enega in istega polja in tako ohranjata to polje v gibanju. Popolno zlo lahko odreši in odstrani poplna ljubezen.

Jasno nam mora biti, da je mišljeno z ljubeznijo nekaj povsem drugega, kot dobro vedenje, na moralni osnovi. Kajti na taki poti stanje nasprotij ne more biti odtranjeno. Zato je potrebno transformirati žarčenje božanske narave v moč, zajeti človeka in svet ter ju potisniti k cilju. Za ta pa je nujno potrebna notranja duhovna revolucija, popolni preobrat lastnega bistva, do česar pride, če  se posledično usmerimo na edini vir življenja. Tako zmaga nad snovnim jazom-osebnostjo ustvari prostor, v katerem lahko pride do razmaha prvobitnega božanskega razvoja.

Tako vsi iskalci na duhovni poti tvorijo pretvornik, ki preoblikuje kozmično Kristusovo moč v izžarevanje, da lahko deluje na zemlji, pa čeprav ne pripada umrljivemu polju bivanja. Moč je povsem neosebna; presvetljuje vse in vsakega. Ljubi svet in človeštvo; vse prosvetljuje in vsakega. Ljubi svet in človeštvo, vendar pa ne na način, kot ljubimo ljudje. Božanska ljubezen zase noče ničesar; prežema celotno stvarjenje in vsakemu bitju, ki se odvrnilom od Boga, pokaže notranjo praznino, da bi se le tega zavedlo. Reakcije na to so različne. Nihajo od popolnega odklanjanja božanske ljubezni do gorečega posnemanja z namenom izboljšati kaotični-blodni svet in ga ponovno spraviti z Bogom. In tako se mnoge med dobrim in zlim tavajoče »mrtve duše« prebudijo in spoznajo, da ne gre za izboljšanje tega sveta, ampak za premoč nad močmi, ki duše odvračajo od vrnitve v »božje kraljestvo, ki ni od tega sveta«. Tako zlu podarijo svojo ljubezen, da bi tako tudi druge odrešile iz njegovega prijema.

Če lahko nekaj od tega povedanega, nekaj teh misli doumemo, tedaj bomo razumeli tudi govor na gori, v katerem je rečeno:«Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne ve, kaj dela tvoja desnica.«(Matej 6,3). Vsi ti izreki svetih knjig nas usmerjajo k popolnosti, ki je v Kristusu in nas vodijo na pot k Bogu. Če stremimo le po dobrem kot reakciji na zlo, potem razvijemo aktivnost, ki ponovno prikliče nasprotno reakcijo. In zato se moramo odrešiti od takšnega načina delovanja. Z zanikanjem dejanja, razumljeno-duhovno, se razrešimo od same akcije in reakcije in tako nam uspe preiti k pravilnemu delovanju. To razumimo v Duhu.

S tem dosežemo, da lahko živimo brez prepira in živimo v popolnosti, iz najvišjega dobrega. Seveda, da se to ne zgodi ker smo dobri in tudi ne zaradi mržne naspram zlu, ne kot reakcija na zlo, ampak ker je to naše stanje, naša prava narava. Duhovno kraljestvo bo samo tedaj osvobojeno, ko bo človek prost vezi namena in aktivnosti, prost vsakršnih avtoritet.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec.
http//www.ezoterika.s5.com