Po napisanem prvem delu - Smrt in Umiranje, kot dimenzija bivanja - se je Mati odločila, da mi na prav poseben način, v praksi, ponazori naslednjo dimenzijo. Nahajam se na višini nad 10.000 m, med poletom Frankfurt – Peking. Destinacija poleta je Sydney in naprej proti Ayers Rock-u, Cairns-u.... Vizija in uvid v dimenzijo, ki sledi dimenziji smrti, je nadaljevanje življenja v elementu Zraka.

Ni enostavno podati vse to kar se dogaja po zaključenem življenju v svetu smrti in umiranja. Na samem prehodu med eno in drugo dimenzijo smo dobesedno kot na mednarodnem letališču kje se vsaka duša usmerja proti svoji destinaciji.

Tisti trenutek, ko smo se odločili stopiti naprej, se nam odprejo neizmerne širjave prečudovitih barv in luči, ki nas preplavijo s posebnim notranjim navdihom. Čutimo se povezani z vsem, kot del mogočnega življenja. Vse, kar se odstre pred nami, je v nas samih, in na pragu tega prestopa se čutimo začarani. Ne dojamemo, ta prvi trenutek, da se je potrebno prav tu, v tem mogočnem oceanu zračnega sveta, znati identificirati z vsako posamezno dušo in hkrati ne izgubiti svoje individualnosti.

Mati mi ponazori bivanje v tej dimenziji kot polet z letalom, v katerem se nahajam na tem popotovanju. Pravi mi, da so med sedeži v letalu pregrade, pa se kljub temu vsak posameznik čuti del celote in je sam hkrati ujet v svojem nadaljnjem potovanju. Vsak od nas, na tem letalu, je prinesel s seboj potrebno prtljago za to potovanje. Eni bodo izstopili prej, drugi bomo nadaljevali, tretji se med postankom odločijo nekaj časa ogledati okolico, in potem nadaljevati.

Enako je v tej zračni dimenziji, ki je pravzaprav prav zabavna reč. Ni tako strogo ločena med seboj, kot smo bili vajeni v fizičnem življenju in v dimenziji smrti in umiranja.

Na nekakšen »presunljivi način« se vsi počutimo povezani med seboj. Tukaj smo popotniki, ki se veliko ne obremenjujemo z vprašanjem: »Zakaj smo prav na tem letalu?«, ampak je naša zavest bolj usmerjena na to kako čim bolj enostavno preživeti ta čas, ki nam je na razpolago. Kot duše na potovanju skozi zračni prostor se zavedamo, da je zelo pomembno v tem času pridobiti največ spoznanj in stkati daljnosežne niti katere nam kot pajkova mreža pomagajo premostiti mnoge prepade na tem potovanju.

Med razkazovanjem zračne snovi ali bolj rečeno zračnega snovnega sveta nam postrežejo z večerjo. In v tem nemogočem ozračju, ko mi manjka prostora za sproščeno pisanje, ko sem ujeta med dvemi sedeži, z majhnim potovalnim računalnikom ter očali na nosu, nam posebej prijazno postrežejo večerjo.

Mati pove da smo vsi na tej poti in v tem letalu na prav prikupen način povezani med seboj. Nekoliko sem zatečena, ker bi rada dojela, kako naj nadaljujem to podajanje vpogledov, da ima vse skupaj nek smisel.

Res je, ko zapustimo fizično življenje se nam nekoliko porušijo predstave nadaljnjega bivanja. Um je precej zbegan, slike ki se pojavljajo v moji zavesti, so spomin in nimajo prav nič opraviti z našim potovanjem.

Postrežena večerja me je zmotila, izgubila sem nit pri pisanju ... in v tem lovljenju med idejami in fantazijskim svetom, se je prikazala slika celega kaosa. Sem resnično presenečena, kaj vse imamo shranjeno v tem našem umu.

Ker sem si vzela čas za večerjo, sem bila prepričana, da bo ta čas porabljen le za hranjenje. Kako sem se zmotila. Bilo je konkretno učenje: Kako duša nadaljuje življenje v komaj odkriti zračni sferi. Ko smo kot duša prispeli v dimenzijo zraka, nas prevzame navdušenje nad lepotami, ki se sproti vtisnejo v nas. Obenem se zavedamo, da tudi tukaj potrebujemo posebne pogoje za bivanje in eksistenco.

To kar potrebujemo, je prav posebne vrste hrana . Za njo si je potrebno vzeti »čas« in dovoliti, da nas z vseh strani in povsod preplavi ter da obenem začutimo njen okus v svojih ustih. Okusi so različni. Vse je odvisno od našega dojemanja in potrebe po doživljanju tega sveta. Tako kot določamo različne kulture na zemlji po njihovi kvaliteti hrane, tako tudi tu določamo svoje potrebe po njej, glede na naš nivo zavedanja.

V letalu nas je nekje okrog ..... in vsaka oseba je zgodba za sebe. Vsaka od teh duš je prepotovala nekaj življenj skozi mnoge dimenzije, izkusila nekaj elementov in sedaj se vsi skupaj peljemo proti isti destinaciji. Komunikacija je med neznanimi omejena na nekaj vljudnostnih fraz. Potniki, ki pa se med seboj poznajo, se veselo ogovarjajo, smejijo ter v veselem vzdušju pričakujejo svojo destinacijo.

Poglejmo sedaj to isto iz nivoja duše, ki je zapustila telo, prepotovala skozi smrt in umiranje in se znašla prav tukaj. Vsi smo sedaj v istem razredu, prostoru ali kakorkoli temu rečemo, vsi smo prav sedaj v zraku na višini okrog 10000 m. Vsi smo v subtilnem svetu in se je nemogoče ozreti nazaj ali izstopiti na neki nedoločeni poti. Potrebno je sprejeti to učenje in dojeti večnost bivanja skozi nenehno spreminjanje.

Spreminjanje se dogaja zaradi našega doživljanja pričakovanja, ter zavedanja da je pomembno, preden nadaljujem v popolnosti zadihati in vdahniti to nadvse pomembno dimenzijo. Ona nas je dvignila iz globin dimenzije vode, ki je karakteristika smrti in umiranja v kateri se srečujemo s svojimi čustvi, mislimi in sprejemanjem sebe kot večnega bitja.

V dimenziji, ki je za nami, se prepletajo visoki valovi čustev z umirjenim tokom oceana. V tej dimenziji zraka se vse naše ideje udejanjajo na zelo specifičen način. Vsaka duša, zbrana v tej skupini, se zaveda svojega potovanja. Ve, da je njena naslednja postaja življenje v elementu ognja in se na neki način sedaj prav tukaj pripravlja za to bivanje.

Vsi elementi so povezani med seboj, tako kot vse te dimenzije skozi katere drvijo naše duše. Nekje se dlje časa ustavi, nekje preleti, nekje predčasno izstopi, pa se kljub temu ponovno zave, da vse kar jo je kadarkoli oviralo ali podpiralo, je v njej sami. Je del njene odločitve, da spozna nove višave ter nove meje same sebe, kot tega večnega bitja. Zelo intenzivno se dogaja, da duša prav tu gre skozi viharje in zračne tokove, ki jo naredijo bolj subtilno in na nek način dodobra prečistijo njeno zaznavanje.

Tukaj osebno sebe doživljam v večih svetovih hkrati. Sem v fizičnem telesu, z zavedanjem grem skozi svetove smrti umiranja, in sedaj zračnega potovanja. Obenem se nahajam v letalu, ki me pelje proti moji naslednji poti, kjer bom v dimenziji ognja in zemlje doživljala energijo svetega mesta Uluru.

Nekoliko sem radovedna, kako se odvijajo medsebojne vezi in življenje posameznih dušnih skupin. Rečeno mi je, da v tem svetu ni enakih navezav kot smo jih vajeni od prej. Vsi smo v svetu svobodnih odločitev, kjer se naše notranje bivanje in življenje odvija po določenem ritmu. Ker se nekje srečamo, nekaj začnemo, se nekako spontano nadaljuje celotni razvoj. Duše se v učenju in izgrajevanju medsebojno podpirajo in izmenjujejo energetske impulse na povsem neoseben način.

www.vindol.org