Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

"Dober dan gospodična! Ali ni čudovit dan danes?"

Pogledala sem ga malce začudena, saj je bil november, siv, mrzel in deževen. Blagohotno se je smejal. Najina pogleda sta se srečala, imel je sive oči, v katerih se je zrcalil nasmeh in toplina. Naenkrat mi je šlo na jok, pa nisem vedela od kod to občutje.

Takrat je spregovoril:

"V življenju ne moreš vplivati na to, kaj se ti bo zgodilo, vendar samo ti odločaš kako se boš odzvala na dogodke. In če na poti padeš, poglej ni panike,kajti problem ni v tem da padeš temveč v tem, da se ne pobereš. Samo tvoja miselnost te lahko pokoplje, saj si z mislimi lahko odpreš nebeška vrata ali pa pekleni ogenj, ki te živo požira.

Poglej punčka, če je svet temen, siv in turoben, je to samo zato, ker je tvojih barv. Samo eno življenje imaš, in tu si zato, da ga živiš. Ne stoj v kotu kajti življenje je pot, ki jo moraš prehoditi. Ni tvoja naloga, da si srečna, bogata, zaposlena, družabna, resnična moraš biti. Poleti v temo in verjemi, da boš ali pristala v objemu nekoga ali pa boš padla na mehko blazino. "

Ta skromni starec je spremenil moj svet.

Jaz pa dodajam: Vedno recite kot je dejal Churchill med bombardiranjem Anglije, ko so bili dnevi temačni in se je zdelo, da zora nikoli ne pride: NIKOLI, NIKOLI, NIKOLI, NIKOLI NIKOLI NE OBUPAJTE!!
BODITE TO KAR STE, KER STE NAJBOLJŠE KAR JE!!!