(resnična izkušnja)

Na zadnji redni kontroli sem kot pacientka dr. med. Bojana Filipič-a, specialista psihiatra in psihoterapevta, opazila njegovo zanimanje do alternativne medicine, oz. kakšno mnenje imam glede tega. Ni ga komentiral, pač pa z interesom prisluhnil moji razlagi. Ker je čas obiska pacienta na redni kontroli časovno omejen in bi se lahko še veliko pogovarjala, sem se na svojo pobudo odločila, da mu predstavim mnenje bolj obsežno, v spodnjih vrsticah.

Žal mi je, ker smo v Evropski uniji, kjer je v drugih državah, npr. v Nemčiji združena klasična in alternativna medicina, saj bi nekatere zdravstvene težave bile manj pereče in bi jih morda lažje zdravili. Veliko pa je v tem primeru odvisno od pacientovega sodelovanja z zdravnikom, medsebojnega zaupanja in odprte komunikacije, kar zelo spoštujem. Te vrstice so namenjene zgolj v dober namen naše prihodnosti, saj sem imela priložnost videti tudi mrežo delovanja v psihiatriji, ki jo imajo v Avstriji.

Ker je že nekaj časa od tega in se nisem miselno ukvarjala z njihovo ureditvijo, lahko omenim le, da so si ustvarili lagodnejši sistem od nam znanega, kjer je vključenega veliko več osebja kot pri nas, pacienti pa imajo veliko več pravic in svoboščin (od nujne službe v kritičnih primerih, zaprtega oddelka, kjer gojijo rastline, si pacienti sami pripravljajo piknike na žaru do prehodnega doma – pri nas npr. stanovanjske skupnosti, kjer se pacienti navajajo na realno življenje z možnostjo zaposlitve, ki jim jo tudi v končni fazi poiščejo (stanovanje in službo). Velja omeniti, da ne poznajo nikakršnih prisilnih sredstev, kot so npr. mreže ali prisilni jopiči, temveč veliko, veliko pogovorov s psihologi in psihiatri, terapij in družabnosti, na podlagi česar dobivajo odlične rezultate. Med pogovori poskušajo poiskati vzrok težav in ga odpraviti.  Ampak sestavek ni namenjen temu.

Po svojih izkušnjah v preteklih štirih letih sem imela nemalo preizkušenj, na katerih sem tako rekoč »duhovno rasla«, kakor to imenujem. Že v preteklosti so me zelo pritegnile tovrstne knjige, ki sem jih prebirala v svojem prostem času, zadnjih 15 let in še danes je tako. Pred štirimi leti sem s težavo dobila v najem garsonjero, ki sem jo v tem času uredila po svoje. Pač pa sem s seboj prinesla »zapuščino razpadle zakonske zveze«, kredit, ki ni bil majhen. Porodila sem mi je ogromna želja po cilju, ki sem si ga zadala in tako se je začelo. Brez poznanstev, vez ali priporočil sem se napotila v meni neznano smer in tako sem danes ponosna na to, kar sem dosegla. Pot je bila vse prej kot lagodna in prijetna in na njej sem se veliko naučila. To želim danes opisati, kolikor bo mogoče v podajanju, ki mi je blizu.

Pred tem pa gre velika zahvala mojim staršem, zdravnikom in prijateljem, ki so mi bili in so še v veliko podporo, prijaznost in potrpežljivost, kar mi zelo koristi. Treba je priznati, da sem imela veliko »dela sama s seboj«. Med zdravili, ki sem jih tekom let zdravljenja prejemala na Oddelku za psihiatrijo, sta bila tudi Nosinan in Apaurin. K dr. med. Bojanu Filipiču sem prišla s priporočilom, da je najboljši strokovnjak pri svojem delu, na našem območju in seveda drži. Ker sem bila že njegova pacientka, ko sva z bivšim možem imela uradno razvezo in sem se želela osamosvojiti, mi je pri tem bil v pomoč in tekom kontrol v ambulanti sva zmeraj obravnavava pereče tematike. Priznam, da mi ni bilo lahko, ko mi ni več predpisoval Apaurina z mnenjem, da ga ne potrebujem. Zdaj razumem, da sem bila takrat zasvojena z zdravilom. 

Krize, ki sem jih preživljala, so bile takratna »nočna mora«, saj je bilo moje telo navajeno na to substanco in ga je tako rekoč na vsake toliko časa potrebovalo. Takrat sem zvita v klobčič kričala v blazino in preživljala to stisko, ki je bila zelo moreča in nadležna. Nisem razumela, kaj mi je in nisem hotela o tem govoriti z nikomer, ker mi je bilo sila neprijetno, da ljudem priznam svoje psihične bolečine. Prihajala sem na redne kontrole in lepo prosila psihiatra, naj mi predpiše Apaurin, vsaj po potrebi. Na več kontrolnih pregledih sem ga poskušala pregovoriti, a zaman. Ni popustil.

V tem času sem prebrala, da ima čokolada podoben učinek. Daje občutek sproščenosti in sreče, ki jo čutimo tudi po spolnem odnosu. To je nekaj časa delovalo, dokler nisem več mogla zaspati brez koščka 100 g čokolade. »Opa! Zasvojena sem s čokolado,« sem si priznala. Ko sem se tega zavedla, sem se odločila, da bom tudi s to razvado prenehala. Končno uničuje zobe in zdravje. Tekom časa sem ugotovila, da sem dovolj močna in danes se izogibam sladkarijam in pazim na prehrano. Kljub temu, da pravi pregovor: lastna hvala, cena mala, se tu in tam pohvalim. Redno hodim na sprehode, tudi po 2-3 urne in to z največjim veseljem, saj se po njih odlično počutim in se zavedam, da sem nekaj naredila za svoje zdravje, ki je večinoma stabilno.

Alternativa. Glede na to, da izhajam iz družine, ki je še danes mnenja, da mi prepušča možnost izbire med ateizmom ali verovanjem, sem se odločila za slednje. Tekom preteklih let sem opravila vse zakramente in danes sem goreča v tej predanosti božjemu namenu. Sicer ne obiskujem cerkev in ne darujem denarja, pač pa sem prepoznala čut v sebi. Nekateri ljudje iščejo srečo na potovanjih po svetu, nekateri v partnerju, drugi v globinah morij, tretji v službi, četrti v denarju, peti v nepremičninah, čeprav je z našim obstojem vse v našem umu in prepričanju. Veliko sem si pomagala z avtosugestijami, ki sem jih imela napisane in jih večkrat brala. Našla sem jih v eni duhovnih knjig, pisateljice Luis Hay: »Sem močna, pogumna, lepa, zdrava, hrabra, samozavestna, vztrajna, odločna, pridna, ljubeča, ljubljena in poštena.« Ob tem sem vedno doživljala veliko preobrazbo v miselnih vzorcih, katere sem predhodno gojila v svojem »miselnem vrtu«. Dobila sem nasvet, naj vzamem ogledalo in se pogovarjam sama s seboj, ko bom to začutila.

Kar nekaj časa sem odlašala in napočil je trenutek, ko sem to naredila in takoj imela »sogovornico«, kar je tudi vzpodbudno delovalo name. Glede na to, da se lažje izražam pismeno, kar me je privedlo tudi do tega sestavka, sem se aktivno začela ukvarjati z literaturo. Terapevtsko pisanje, kakor imenujemo pisanje, kjer se čustveno izražamo, prihajamo do novih spoznanj in dejstev, saj miselne vzorce svoje podzavesti prenesemo na papir in daje odlične rezultate, kot sem spoznala. Miselna težava, ki je nisem mogla na ta način rešiti, želja, cilji, samospoznanja, je zdaj bila pred menoj, kljub temu, da so med nastajanjem tekle solze po licih. Tudi svojo preteklost sem »prečistila« na ta način. Bil je proces, kjer je bilo, če se lahko tako izrazim, »čiščenja duše«, ki je bila obremenjena s preteklostjo, izkušnjami in vzgojo.

Tudi magija, ki jo razumem kot vpliv govorjenja druge osebe med klientovim spanjem, učinkuje pozitivno. Ko sem se zavedla, da to ni dovoljeno, sem bila sprva jezna, danes pa ugotavljam, da dobro vpliva na življenje, aktivnosti, razmišljanje in delovanje, v praksi. Tako počnemo vse z lastno voljo, kar želimo. Česar sami nočemo, ne bomo napravili.
Tekom zgoraj opisanih procesov, sem začela skrbeti za svoje telo v smislu fizičnega in psihičnega telesa, duše. Kot umetnica sem precej samosvoja in trmasta pri svojih odločitvah, kjer skozi kreativnost lahko to svobodno na nek način izražam. Podedovala sem tudi odlično domišljijo. Tako sem tekom časa spoznala, da imam ljudi zelo rada, želim jim pomagati, osrečevati, jim vlivati upanje, jih razvedriti, potolažiti ali le prisluhniti.

Vedela sem pa, da takrat nisem marala sebe, zanemarjala sem se s preobilno hrano in premalo gibanja. Podzavestno sem se ukvarjala s to mislijo in življenje je potekalo naprej. Sčasoma sem spoznala, da to ni v redu in začutila željo po tem, da bi bila lepša, navzven. Saj smo ljudje tako navajeni, da nam je izgled pomemben, ne samo obnašanje. Finančni položaj mi ni dopuščal, da bi obiskovala kozmetične salone ali si kupovala draga oblačila. Situacija me je pa privedla do spoznanja, da se lahko uredim sama, doma. In tako je tudi danes. Kakor sem začela urejati svoj videz in miselne vzorce, se začela veseliti majhnih pozornosti, komplimentov, katere nisem dobila predhodno zadnjih 10 let, sem postajala vse bolj samozavestna, notranje »bogata« in se tekom te procedure začela sprejemati in ne samo to. Začela sem se imeti rada in se ceniti. Nehala sem se pretirano obremenjevati z drugimi ljudmi ali jim dopuščati, da se s težavami obračajo name za nasvet, kar sem tudi izrazila na dostojen način. In to sprejemajo še danes. Odločno povem, da smo prijatelji ali znanci, ampak imam dovolj svojih obveznosti in težav.

Glede alternative naj omenim, da sem nekaj časa obiskovala bioenergetičarko, ki je zelo priznana. Molila je, mi svetovala, saj sem ji zelo zaupala. Njena razlaga ob prvem srečanju je bila, da imam vse dušne celice zatemnjene in takrat sem resnično razmišljala samo med biti ali ne biti, lepo povedano. Kot sem o tem prebrala v literaturi, vsa živa bitja oddajamo določeno notranjo energijo, ki jo alternativa imenuje aura in jo tudi fotografirajo. Med spanjem se dušne celice krepijo in dobivajo svojo moč. Takrat so odprte in tako rekoč polnijo naš »dušni akumulator«.  V kritičnem obdobju sem bila ujeta v slabe vplive, kakor mi je bioenergetičarka povedala. Lahko bi celo napravila samomor. Iskala sem pomoč in takrat bila pripravljena za to plačati polovico svojega prihodka, resnično, ampak gospa mi ni ničesar računala, sprejemala je le razna darila, kot so npr. rože, kava, ipd. Tako je trajalo kar nekaj časa, da se mi je počutje izboljšalo in sem začela bolje delovati.

Ker sem se med vsemi, zgoraj omenjenimi procedurami naučila skrbeti za telo in duha, občasno obiskujem tudi športnega maserja.

Danes lahko samostojno živim in delujem z diagnozo shizofrenija.

Nekdanja pacientka Oddelka za psihiatrijo