Piše: Zoran Milivojevič, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Čeprav se v zadnjih desetletjih kakovost življenja povečuje, je v družbi vse več depresivnosti, zato je pomembno razumeti, kaj je sploh depresivnost, saj nam to znanje lahko pomaga, da se kot posamezniki in tudi kot družba temu trendu postavimo po robu.

Številni ljudje ne razlikujejo med žalostjo in depresijo. Že Sigmund Freud je postavil razmejitev, ki velja še zdaj. Po njegovem so ljudje žalostni, kadar doživijo izgubo, depresivni pa takrat, ko začnejo obtoževati sami sebe. Za razvoj depresivnosti je torej ključno samoobtoževanje.

Ko v pogovorih z depresivnimi ljudmi raziskujemo njihovo samoobtoževanje, opazimo, da ga depresivna oseba usmerja nase, na svojo osebnost, na sebe kot bitje. Depresivna oseba si misli: "Vse sem pokvaril", "Nikomur ni mar zame", "V ničemer nisem dober", "Zdaj je prepozno za vse" … Takšno samoobtoževanje izključuje možnost spremembe, saj oseba meni, da je takšna po naravi. Kadar se človeku zameri kako ravnanje ali obnašanje, je cilj samoobtoževanja to, da v prihodnje takih napak ne bi ponavljal, torej sebe in svojo osebnost razlikuje od svojega ravnanja. Tudi zato lahko o sebi misli, da je dober človek, ki je slabo ravnal. To pa se zelo razlikuje od stališča depresivne osebe, ki je prepričana, da je njeno slabo ravnanje dokaz, da je slab človek. Tudi zato lahko samoobtoževanje pri depresivnih ljudeh razumemo kot znak prezira oziroma sovraštva do sebe.

Pogojevanje osebne vrednosti in smisel življenja
Ljudje niso depresivni ves čas. Praviloma je z njimi vse v redu – depresivni postanejo šele takrat, ko jim gre kaj po zlu. Tudi zato je treba pojasniti obdobja, v katerih ne trpijo za depresijo. Najboljši način, kako to razložiti, je stališče pogojevanja svoje osebne vrednosti. Kaj to pomeni? Gre za to, da je oseba prepričana, da takšna, kakršna je, ni dovolj dobra, da bi jo sprejeli, ljubili ali da bi sploh imela pravico do obstoja. Prepričana je, da mora za to, da bi bila kaj vredna in da bi tudi drugi v njej videli dobro osebo, da bi jo sprejeli in jo imeli radi, izpolniti določene pogoje. Njeno stališče do sebe je takšno: vredno se počuti samo, če izpolni pogoj X in dokler ga izpolnjuje, če pa ga ne več, meni, da tudi ni več dragoceno človeško bitje.

Depresivnost potemtakem nastopi takrat, ko človek ne zmore več izpolnjevati pogoja, ki si ga je sam vsilil. Tudi zato lahko pravimo, da je tisto, kar omogoči depresivnost, prav tovrstno pogojevanje.

Če bi se ljudje brezpogojno sprejemali, torej brez dokazovanja, da so nekaj vredni šele tedaj, ko izpolnijo kak pogoj, bi izginila tudi depresivnost.
Takih pogojev je več vrst. V ljudskem reklu kdor ne dela, naj ne je, je ta pogoj jasen. V sebi nosi psihološko sporočilo: če boš delal, si zaslužiš pravico do življenja, v nasprotnem primeru pa nam je vseeno, četudi umreš. Poleg dela so tu še naslednji pogoji: človek mora biti koristen, delati mora po svojih najboljših močeh, biti mora močan, hiter, ustrežljiv in potrpežljiv z drugimi … Mladi vse bolj mislijo, da so kaj vredni samo, če so lepi, vitki, bogati …

Eden od načinov, kako se kaže tovrstno pogojevanje, je koncept smisla življenja. Na prvi pogled je samoumevno, da mora prav vsako življenje imeti smisel. Če nekdo meni, da je smisel njegovega življenja ljubezenski odnos, ta oseba v primeru ločitve ne čuti le žalosti zaradi izgube, pač pa je tudi depresivna, saj je skupaj z ljubljeno osebo iz njenega življenja izginil tudi njegov smisel. Če nekdo smisel življenja vidi v delu, nato pa zboli, se upokoji, izgubi delo ali iz kakega drugega razloga ne more več delati, kar je delal dotlej, se mu tudi osebno življenje zazdi brez smisla.

Tudi zato psihoterapevti, ki se pogosto srečujemo z ljudmi, ki so "izgubili" smisel življenja, menimo, da gre pri njih za katero od oblik pogojevanja vrednosti osebe in njenega življenja. Zavzemamo se za to, da taki ljudje pravice do ljubezni in svojega obstoja ne bi smeli pogojevati. Če že mora obstajati smisel, naj to ne bo zgolj ena stvar, marveč več stvari, saj tako obstaja manjša verjetnost, da bi človek ostal brez vsega, kar sestavlja njegov smisel življenja.

Vzgoja in depresivnost
Tradicionalna slovenska in tudi srednjeevropska vzgoja je pogojevala otrokovo pravico do ljubezni, sprejemanja in lastnega obstoja. Starši so otrokom sporočali, da ni razlike med njihovimi dejanji in njihovo osebnostjo. Kadar so jih kritizirali, so to počeli z zavračanjem in ignoriranjem, ljubezen pa so izkazovali zelo redko. Številne generacije so stališče staršev vgrajevale v lastno duševnost in ga ponavljali v odnosu do sebe. Ti ljudje so v glavi nenehno poslušali glas, ki jih je opominjal, kakšni bi morali biti, če naj bodo kaj vredni, in da bodo ničvredni, če bodo postali drugačni. Tudi v tem je "skrivnost" nagnjenja k depresiji, samomorom in tudi k alkoholizmu. Ljudje so dojeli, da v opitem stanju notranji superego ali "notranji starši" utihnejo, in šele takrat se lahko resnično sprostijo in zabavajo. Permisivna vzgoja ni rešitev, saj ponavlja isto napako.

Družba brez depresije
Mnogi menijo, da je depresivnost naravno čustvo, ki lahko doleti vsakogar. Toda to ne drži. Čeprav v možganih depresivnih ljudi obstajajo spremembe in čeprav jim antidepresivi dejansko pomagajo, je depresivnost družbeno konstruirana motnja. Že pred tridesetimi leti so raziskovalci odkrili, da afriška plemena ne poznajo depresivnosti, to pa samo zato, ker ne poznajo koncepta pogojevanja, povezanega z lastno vrednostjo.

Sigmund Freud je postavil razmejitev, ki velja še zdaj. Po njegovem so ljudje žalostni, kadar doživijo izgubo, depresivni pa takrat, ko začnejo obtoževati sami sebe. Za razvoj depresivnosti je torej ključno samoobtoževanje.

Če bi se ljudje brezpogojno sprejemali, torej brez dokazovanja, da so nekaj vredni šele tedaj, ko izpolnijo kak pogoj, bi izginila tudi depresivnost.