Piše: Sonja A. Mrak v Karmaplus

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da postaja depresija največji problem medicine in bo do leta 2020 postala drugi največji vzrok za nastanek bolezni.

V Nemčiji je za depresijo zbolelo že četrt milijona ljudi, najbolj grozljivo pa je dejstvo, da vsak sedmi oboleli poskuša narediti samomor. Thomas Miller Rorich se je štiri leta boril s težko obliko depresije. "Na začetku je bolezen izgledala kot gripa, počutil sem se slabo in nisem imel apetita. Vse dogajanje me je navdajalo s strahom. Vedel sem le, da ne morem v službo in opravljati vsakodnevnih obveznosti. Enostavno nisem mogel, saj nisem imel volje."

Beseda depresija mu je bila tuja. Delovne obveznosti je kljub naporu vedno opravljal z veseljem in zadovoljstvom. Pogosto je obiskoval zdravnika. "Prepričan sem bil, da sem zbolel za katero od težkih bolezni, od levkemije do tumorja na možganih. Opravil sem kar nekaj preiskav. Na koncu me celo moj osebni zdravnik ni jemal resno", razlaga Rorich.

Pri skoraj desetih odstotkih pacientov, ki obiščejo zdravnika, je potrjena diagnoza depresija. Najpogosteje so to ljudje z zelo stresnim poklicem in je depresijo mogoče zamenjati z izčrpanostjo. Profesor psihiatrije in psihoterapije na Univerzitetni kliniki v Leipzigu Ulrich Hegerl pravi, da je izraz oz. beseda sama zelo problematična, saj se kot po pravilu za izčrpanostjo skriva depresija.
"Pri izčrpanosti priporočajo kot terapijo potovanje, več spanja ali kaj podobnega. Pri depresiji pa takšna terapija ni zadovoljiva. Več spanja je pri depresiji celo kontraproduktivno. Depresivnega človeka je potrebno celo odvrniti od potovanja, saj ga bolezen spremlja tudi na poti in mu lahko povzroči dodatne težave. Stanje se ne izboljšuje, ravno nasprotno, na dopustu se lahko celo poslabša", opozarja doktor Hegerl.

Ko je Thomas Miller Rorich obiskal drugega zdravnika in dobil diagnozo depresija, mu je odleglo, saj je končno spoznal svojega sovražnika. Zaradi dolgega obdobja iskanja in nezdravljenja je bolezen postajala vse hujša. "Vsako jutro sem imel napade strahu in panike. Zvečer sem se počutil bolje in vsak dan sem imel samo en cilj - da nekako prebijem čas do večera. V dopoldnevih sem imel redno napade panike. Prijatelji in znanci so prebili večino časa z menoj, saj nisem niti pomislil, da bi ostal sam."

Profesor Ulrich Hegerl pojasnjuje, da je tudi družinam obolelega zelo težko prepoznati bolezen, saj je njihova zunanjost popolnoma vsakodnevna, v resnici pa niso sposobni opraviti niti najosnovnejših nalog. Celo jutranje pranje zob je za depresivnega bolnika pravi napor. Obstajajo ljudje, ki se znajdejo v tako težki obliki depresije, da je to enako nujen primer kot vnetje slepiča, saj jim neprestano preti resna nevarnost, da bi naredili samomor. Obstaja seveda tudi lažja oblika depresije, ko bolnih ne zna razložiti svojega počutja in ga opredeliti kot bolezen ali samo občasno slabo voljo.