4.del: Mednarodni denarni sklad in Svetovna Banka

Mednarodni denarni sklad (IMF)
IMF je bil zasnovan v Bretton Woodsu l. 1944 prvenstveno kot nadzornik monetarnih politik in menjalnih tečajev držav članic. Od njih zahteva, da je njihova valuta prosto konvertibilna v druge valute brez omejitev ter da IMF poročajo o morebitnih spremembah finančnih in monetarnih politik.

Njegova sekundarna funkcija je biti fond za države, ki zapadejo v nelikvidnost. Vendar pa se je organizacija razvila v finančnega policaja in zasluga za to gre ameriškemu državnemu sekretarju George Schultzu.

Mehiška ustava iz l. 1917 je dala direktno lastništvo nad minerali in nafto v vladne roke. Anglo-ameriški interesi so od tedaj naprej v ozadju lobirali, da bi se to spremenilo, vendar jih je mehiška vlada dokončno nacionalizirala. Posledica tega je bil 40 letni naftni bojkot s strani Američanov in Britancev. Sredi 70-ih let so bile v Mehiki odkrite nove rezerve in predsednik Jose L. Portillo je začel s programom modernizacije in industrializacije dežele.

Močna Mehika pa ni bila po volji določenim anglo-ameriškim interesom, tako da so se odločili uničiti državo skozi dolg. Mehiška valuta ni prosto plavala na trgu, ampak je bila vezana na dolar in to je dalo priložnost špekulantom, ki so v začetku 80-ih izpraznili mehiške dolarske rezerve. Mehika je bila prisiljena najeti posojila zgolj, da bi obdržala višjo vrednost valute, toda vlada je eventuelno morala devalvirati peso. Ker ni mogla najeti dodatnih posojil, je prevzela nadzor nad bančništvom in takrat je mednarodnim bankirjem zazvonil alarm. Mehiške banke so želeli imeti v privatnih rokah.

Slika 1: Logotipa Mednarodnega denarnega sklada ter Svetovne Banke
(vir: www.intelligentspeculator.net / http://tribune.co.pk)

Sekretar Schultz je najel podjetje Henryja Kissingerja, ki je napisalo program, po katerem naj bi IMF deloval kot globalni finančni policaj. Pogoji za posojila so se močno poostrili. Mehiške banke so se tako vrnile v privatne roke, vendar sprva le Mehičanom. Šele s sprejetjem NAFTE (North America Free Trade Agreement) l. 1994, so lahko tujci imeli določen delež v mehiških bankah.

Po tem je mehiška valuta še bolj padla, plače in kupna moč so se znižale, dolg pa je narasel. Do l. 2004 so bile vse varovalke ukinjene in danes so mehiške banke pod tujim vplivom. (Vpogled v ostala, tudi kriminalna, dejanja Henryja Kissingerja, ki še vedno ohranja pomemben vpliv na ameriško politiko skozi svetovanje, dobite v dokumentarnem filmu The Trials of Henry Kissinger).

Podobna zgodba se je dogajala povsod po svetu, vključno z Rusijo in Argentino. IMF kot enega od pogojev za posojila postavlja strukturno ureditev ('structural adjustment'). Ta ponavadi vključuje varčevalne ukrepe (npr. ukinitev subvencij za prehranske programe), zmanjševanje plač, vladno deregulacijo, povečevanje korporativnih dobičkov in privatizacijo javne industrije. Z drugimi besedami, država mora odpreti svoj trg za vstop tujih korporacij na račun domačega prebivalstva.

Svetovna Banka
Tudi Svetovna Banka je bila produkt Bretton Woods-a, vendar pa, kot opozarja John Perkins v svoji knjigi The Secret history of the American empire, le-ta v bistvu ni svetovna, temveč v pretežni meri ameriška. 8 od njenih 24 direktorjev predstavlja bogate razvite države (Rusijo, ZDA, Kitajsko, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Savdsko Arabijo ter Japonsko), preostala direktorska mesta pa si deli 176 držav. Ameriška zakladnica naj bi bila 51% lastnik Svetovne Banke. ZDA kontrolirajo skoraj 17% glasov v IMF ter 16% v Svetovni Banki. 6.)

Svetovna banka sodeluje direktno s komercialnimi bankami pri kreaciji in dotoku denarja vzporedno z dolgom. IMF se prav tako pogaja direktno s komercialnimi bankami za zagotovitev mešanih IMF – komercialnih posojilnih paketov. Tako so države praktično dolžne vrniti posojila zasebnim bankam.

Obe organizaciji imata sedež v Washingtonu v bližini Bele Hiše. Delita si skupno knjižnico in redno izmenjujeta ekonomske informacije. Enkrat letno imata skupen posvet. V svojem namenu pa se razlikujeta: banka naj bi bila razvojna institucija, fond pa naj bi skrbel za red v sistemu računov in plačil med državami.

Tabela: Glavne razlike med IMF in Svetovno Banko

Omenjeno tabelo je moč najti na spletni strani IMF. Površen pogled nanjo name ne razkrije vseh negativnih socialnih posledic, ki jih zaradi spremembe gospodarskih politik, trpijo prebivalci v revnih državah. Obe instituciji postavljata pogoje za dodelitev posojil, ki temeljijo na t.i. Washingtonskem konsenzu – liberalizacija trgovine, investicij in finančnega sektorja ter deregulacija in privatizacija nacionalne industrije.

Velikokrat se te pogoje postavlja ne da bi se upoštevalo posebnosti posameznih držav. Primer tega je prisilno izseljevanje domorodnih prebivalcev zaradi gradnje hidroelektrarn, t.i. razvojnih projektov, v določenih državah.

Obe instituciji se soočata z rastočo kritiko. Eden njunih najvidnejših kritikov je prav Joseph Stiglitz, dolgoletni glavni ekonomist pri Svetovni Banki. Ta položaj je zasedal vse do l. 1999, ko je bil odpuščen, ker je javno kritiziral politiko globalizacije. Banka trdi, da prilagaja svojo strategijo pomoči vsaki revni državi posebej. To se v praksi ne dogaja, trdi Stiglitz. Banka sicer posebej analizira posamezne ekonomije, vendar pa na koncu vsakemu ministru poda popolnoma enak program v štirih korakih.

Slika 2: Joseph Stiglitz (vir: www.independent.co.uk)

Prvi korak je privatizacija, ali z drugimi besedami, tako Stiglitz, podkupovanje politikov, da omogočijo razprodajo lastnine tujim korporacijam. Dober primer je Jelcin ter ruska privatizacija. Stiglitz je bil takrat predsedujoči v Clintonovem komiteju ekonomskih svetovalcev in tako pozna igro od znotraj.

Drugi korak je liberalizacija kapitalnega trga. V teoriji takšna deregulacija naj bi omogočila prosti pretok kapitala v ter izven države, na žalost pa se dogaja, da gre kapital največkrat zgolj v eno smer – izven. Špekulativni kapital lahko v kratkem roku izprazni državne rezerve. Ko se to zgodi, IMF zahteva, da države dvignejo obrestne mere na 30, 50 celo 80%, da bi privabile ukradeni kapital nazaj.

Tretji korak je določevanje cen glede na trg (market based pricing), v vato zavit termin za dvigovanje cen hrane, vode, plina,...  Na tej točki se ponavadi začno protesti nezadovoljnih množic. Socialno nezadovoljstvo naj bi bilo že vračunano v plan pomoči.

Le-to je odkril novinar Greg Palast, ki je bral zaupne dokumente Svetovne Banke (npr. Interim Country Assistance Strategy for Ecuador). Protesti, ki se jih ponavadi razganja s kroglami in solzivcem, imajo za posledico dodaten beg investicijski kapitala iz države. Vse to eventuelno omogoči tujim korporacijam, da za drobiž pokupijo domača podjetja.

Kljub temu pa je IMF radodaren, ko gre za reševanje bank. Tako je npr. prelil milijarde dolarjev indonezijskim bankam ter tako posredno rešil evropske in ameriške banke, ki so indonezijskim posodile denar. Vse kaže, da ima sistem veliko poražencev in enega zmagovalca: evropske in ameriške banke ter ameriško zakladnico.

Četri korak je strategija zmanjševanja revščine oz. prosta trgovina. Stiglitz primerja takšen stil proste trgovine z opijskimi vojnami. Zahod zahteva odpravljenje tarif za svoje blago, obenem pa dviguje svoje za kmetijske pridelke iz revnih afriških, južnoameriških in azijskih držav. V 19. stol se je uporabljala vojaška blokada, danes Svetovna Banka lahko uporabi finančno blokado.

Svetovna trgovinska organizacija (WTO)
L. 1995 je GATT (General Agreement on Tariffs and Trade) zamenjala Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Članice WTO morajo prikrojiti svojo zakonodajo njenim pravilom, sicer jih lahko doletijo finančne sankcije. Da so zahteve po prilagoditvi zakonodaje lahko zelo subtilne, si lahko preberete v članku na spletni strani Pozitivke o Codex Alimentarius 2. del:

http://www.pozitivke.net/article.php/Codex-Alimentarius-Standardi-Hrana

Eden izmed spornih dogovorov WTO so t.i. TRIPS ali dogovor o intelektualnih pravicah (intellectual property rights). Po njem morajo države med drugim plačevati visoke tarife farmacevtskim družbam za znamke njihovih zdravil.

Danes tako WTO deluje skupaj Svetovno banko ter IMF kot svetovni policaj, ki skrbi da se države brez pritoževanja prilagodijo pogojem elite in korporacij, odprejo svoje trge ter dajo na voljo svoja naravna bogastva po smešno nizkih cenah. Tako silijo države v bankrote ter socialne nemire. Edina država, ki se je tej usodi izognila, je bila Bocvana, ki je IMF nagnala iz države.

Bolj podrobno o globalizaciji Svetovne banke in IMF govori novinar John Pilger v svojem dokumentarcu New Rulers of the World:

http://www.johnpilger.com/videos/the-new-rulers-of-the-world

Aleš JJ

Prihodnjič: Banka za Mednarodne poravnave (Bank for International Settlements)
                                                                                                                                            
Popolni tekst zajema zgodovino monetarnega ter centralno bančnega sistema, razloge za sedanjo krizo, razgalja temeljne napake sistema ter ponuja rešitve. Več kot 70 strani teksta, več kot 30 slik in tabel in več kot 100 virov in povezav na 6 straneh! Zastonj! Oborožite se z znanjem – pišite na ales.sonce@gmail.com ter prejmite svojo kopijo!

Viri:

- Ellen H. Brown: Web of Debt (www.webofdebt.com)

- Greg Palast (10.10.2001): The Globalizer who came in from the cold
http://www.gregpalast.com/the-globalizer-who-came-in-from-the-cold/

- IMF: The IMF and World Bank – How do they differ?
http://www.imf.org/external/pubs/ft/exrp/differ/differ.htm

- Naomi Klein: The Shock Doctrine (www.naomiklein.org/main)

- The Trials of Henry Kissinger
http://www.youtube.com/watch?v=OpMuH0FYmCk&feature=related