| 3.del: Federal Reserve
 Finančna imperija J.P.Morgana in Johna D. Rockefellerja sta bila v stalnem rivalstvu, vendar pa sta zmogla najti skupni jezik v oblikovanju centralne banke. Obe bančni družini sta bili financirani s strani evropske bankirske dinastije Rothschild.
Dinastija se je začela v Frankfurtu, ko je Mayer Amschel Rothschild (rojen l. 1744, prvotni priimek Bauer) poslal svoje 4 sinove v velika evropska mesta, da odprejo bančne podružnice. Tako so delovali v Frankfurtu, Parizu, Dunaju, Neaplju in Londonu. Amschel je l. 1790 povzel manipulativno filozofijo svoje dinastije, ko je dejal: »Če izdajam in nadzorujem denar določene dežele, me ne zanima, kdo piše njene zakone.«
Avstrijsko vejo družine je v dedni plemiški stan Habsburškega cesarstva povzdignil cesar Franz II l. 1816. Angleška veja je dobila dedni plemiški naslov s kraljico Victorio. Ta bankirska družina je financirala vse plemiške družine po Evropi, Rothschildi pa so bili tudi glavni bankirji Vatikana. Financirali so tudi velike projekte kot npr. gradnjo Sueškega prekopa, določena podjetja, kot npr. Rio Tinto (kovine) in De Beers (diamanti) ter afriško ekspedicijo Cecila Rhodesa (ki je kasneje ustanovil kolonijo Rodezijo). Več o družini najdete tule:
http://en.wikipedia.org/wiki/Rothschild_family#Jewish_Identity_and_Positions_on_Zionism ter v knjigi Johna Colemana, The Rothschild Dynasty.
Toda povrnimo se v Ameriko. Da bi kongres sploh začel razmišljati o njeni ustanovitvi, je bila potrebna velika finančna kriza. L. 1907 je Morgan razširil govorice, da bosta dve znani banki kmalu propadli. Zavladala je panika in Morgan je uvozil 100 milijonov $ zlata kot gesto pomoči in stabilizacije ter javnost uspešno prepričeval, da Amerika potrebuje centralno banko.
Kongresnik Lindbergh je denarni trust obtožil kreiranja krize, čemur je sledila kongresna preiskava. Komisijo je vodil senator Aldrich. Preiskava ni obrodila sadov, je pa vodila v skrivni sestanek, ki ga je gostil prav Aldrich na Jekyllovem otoku. Na njem so se sestali možje večjih bank (Paul Warburg, predstavniki Rockefellerjev ter Kuhn in Loeb & co.). Skupaj so spisali zakon o Federal Reserve, ki ga je v kongresu pod imenom Aldrichev plan predstavil gostitelj. Kongres je bil do tega zakona skeptičen ter ga je zavrnil.
Morgan pa je za sprejetje zakona potreboval tudi predsednika, ki ga bo podpisal. Ker je bil Taft, ki se je l. 1912 potegoval za ponovno izvolitev, njegov nasprotnik, je Morgan omogočil Woodrowu Wilsonu, da je postal predsednik. Ime zakona so spremenili v Federal Reserve Act ter ga prinesli v senat 3 dni pred božičem, ko so senatorji že odhajali na dopust. Na svojo stran so pridobili tudi siceršnjega nasprotnika W. J. Bryana, ki je zmotno mislil, da bo po zakonu vlada tista, ki bo izdajala denar. Vendar pa je zakon določal le, da bo denar tiskal zvezni urad za graviranje in tiskanje (Federal Bureau of Engraving and Printing) med tem, ko bo izdan kot obveza oz. dolg vlade. In čeprav naj bi imela kongres ter predsenik vpliv na imenovanje sveta banke, je ta po zakonu deloval za zaprtimi vrati.
Slika 1: Stavba Federal Reserve (vir: www.businessweek.com)
Zakon je bil sprejet in mesto prvega direktorja FR je bilo ponujeno Paulu Warburgu, a ga je le-ta odklonil. Sprejel pa je mesto podpredsednika in ga obdržal vse do konca 1. sv. vojne, ko se mu je odrekel zaradi očitnega konflikta interesov. Paul Warburg je izhajal iz bogate nemške židovske bankirske družine. Bil je prvi predsedujoči Komisije za mednarodne odnose (Council on Foreign Relations) ter prav tako direktor American I.G. Chemical company, podružnice razvpite nemške I.G. Farben, ki je bila ena izmed temeljev nacistične industrije. Njegov brat Max Warburg je bil med drugim direktor nemške centralne banke Reichsbank ter je finančno podpiral ruske boljševike.
Kar se tiče Rockefellerjeve banke Chase, pa velja omeniti naslednja dejstva. Na začetku 1940-ih let je bila Chase banka najbogatejša in najmočnejša finančna institucija v ZDA. Zadolžen za evropske izpostave je bil Joseph J. Larkin. Le-ta je v nasprotju z drugimi ameriškimi bankami ter podjetji, ki so v času 2 sv. vojne zaprli svoje podružnice, ker niso želeli poslovati z nacisti, podružnice Chase banke pustil odprte. Še več, podružnica banke v okupiranem Parizu je omogočala nemški ambasadi vse zahtevane finančne transakcije, v sodelovanju z človekom iz nemške Reichsbanke, Hansom-Joachimom Ceasarjem. Reichsbanka pa je bila v tistem času pod direktno kontrolo Adolfa Hitlerja. Nemška ambasada je med vojno financirala francoska podjetja, ki so kolaborirala z nacisti. Med drugim je nemški ambasador v Parizu, Otto Abetz, plačeval 250.000 frankov na mesec različnim fašističnim urednikom ter založnikom za tiskanje in razširjanje proti-židovskih glasil.
Nacisti so prav tako skozi ameriške podružnice Chase banke ponudili ameriškim nacističnim simpatizerjem nakup nemških mark po zelo ugodni znižani ceni pod pogojem, da so se le-ti bili pripravljeni preseliti v Nemčijo.
Chase banka je med drugim skrbela tudi za transakcije nacistične banke Banco Aleman Transatlantico, ki je bila v esenci glavni financer za nacistično stranko v Južni Ameriki. Večina nacističnih podjetij v Južni Ameriki je poslovala prek te banke.
Lastniki in upravniki Chase banke v New Yorku se niso mogli izgovarjati, da niso vedeli za te posle, ker telefonske in druge zveze z okupirano Francijo niso bile prekinjene. Pod takratnimi francoskimi zakoni je imel Vichy moč zapreti banko na željo lastnikov, vendar nobeni takšni ukazi niso nikoli prišli iz Amerike.
Tudi druge ameriške korporacije so v času vojne trgovale s Hitlerjem, med drugim Rockefellerjev Standard Oil, ki je nacistični vojni mašineriji prodajal svoj bencin. Ostale korporacije med drugim vključujejo: Ford, ITT (telefonska tehnologija), IBM ter SKF (ležaji). Več o tem si lahko preberete v knjigi Charlesa Highama: Trading with the Enemy.
Slika 2: John D. Rockefeller (vir: www.iamthewithess.com)
Predsednik Woodrow Wilson naj bi kasneje pred svojo smrtjo obžaloval: »Nevede sem uničil svojo domovino.«
Kdo je lastnik Federal Reserve?
Federal Reserve je v lasti 12 področnih Federal Reserve bank, le-te pa so v lasti ameriških komercialnih bank, ki so po zakonu obvezane, da morajo imeti večino javnih delničarjev. Nobena od teh bank ni v večinski lasti tujcev. Delež komercialnih bank je proporcionalen njihovi velikosti. Največja izpostava je FR Bank New York, ki premore 53% delež v sistemu Federal Reserve. L. 1997 je ta izpostava poročala, da so njeni trije največji delničarji: Chase Manhattan Bank, Citibank ter Morgan Guarantee Trust. L. 2000 sta se Chase in Morgan združila v JPMorgan Chase s skupnim kapitalom okoli 670 milijard $. JPMorgan Chase izdaja največ Mastercard in Visa kartic ter je tako največji lastnik kreditnih bilanc v ZDA.
Centralni svet FR v Washingtonu (kot je bil sprva oblikovan) je vključeval finančnega sekretarja ter kontrolorja valute (oba vladna uslužbenca), a je imel malo vpliva na regionalne izpostave.
Federal Reserve je tako neodvisna korporacija v lasti privatnega kapitala.
Kljub temu, da tujci niso neposredni lastniki komercialnih bank, ki vodijo FR, pa, kot opozarja finančni insider Hans Schlicht, se je bančni pajek zgolj premaknil iz Evrope na Wall Street. Večina bančnih poslov znotraj ZDA je pod nadzorom majhnega notranjega kroga ljudi, odločitve pa se sprejemajo za zaprtimi vrati. Pred 2. sv. vojno je mednarodnim financam vladala evropska dinastija Rothschild. Med njo pa je nadzor prešel na njihove družabnike v New Yorku.
Vloga glavnega manipulatorja je pripadla Davidu Rockefellerju, ki je po materini strani vnuk senatorja Aldricha, botra zakona o Federal Reserve. Rockefeller je bil od l. 1949 do 1985 direktor ter predsedujoči Komisije za mednarodne odnose - Council on Foreign Relations, ki ima močan vpliv na ameriško zunanjo politiko. Skupaj z Zbigniewom Brzezinskim je l. 1976 zasnoval Trilateralno komisijo (ZDA – Evropa – Japonska). Bil je sofinancer skupine Bilderberg ter, kot pravi Schlicht, prav tako botroval dogovoru Bretton Woods, po katerem sta bila zasnovana Svetovna Banka ter Mednarodni denarni sklad.
Rockefeller je s svojim denarjem kupoval univerze, medicinske šole ter kupil Enciclopeadio Britannico. JP Morgan na drugi strani, pa se je osredotočil na časnike (pokupil je 25 najbolj vplivnih). L. 2000 je zgolj 6 korporacij obvladovalo večino medijev v ZDA.
Velika Depresija
Milton Friedman, znani economist, je v nekem intervjuju priznal, da je veliko depresijo iz 30-ih let prejšnjega stoletja kriva prav Federal Reserve s svojo politiko.
V dvajsetih letih je centralna banka držala nizke obresti, kar je imelo za posledico veliko lahko dostopnega denarja. Produkcija se je povečala bolj kot plače – več je bilo izdelkov kot denarja za njihov nakup, a ljudje so se lahko zadolževali. Zadolževali pa so se tudi za investicije na borznem trgu, ki jim je omogočil, da so lahko kupili delnice zgolj s frakcijo vložka (npr. 10% vložek za 100% sveženj delnic). Borzni trg je tako postal špekulativen. Ker je taka praksa nekaj časa prinašala dobičke (za 10% vložek si lahko pobral donos celega svežnja delnic), so ljudje za kapital zastavljali svoja posestva.
Zakaj je centralna banka želela preplaviti ameriško gospodarstvo s sposojenim denarjem? Dokazi potrjujejo navezo med direktorjem FR Benjaminom Strongom ter guvernerjem Bank of England Montagu Normanom. Strong je bil Morganov človek in z Normanom sta bila dobra prijatelja. Caroll Quigley o njiju piše, da sta želela izkoristiti finančni vpliv ZDA in Anglije, da bi ostale svetovne države prisilila, da sprejmejo zlati standard. Norman je bil odločen povrniti vrednost funta glede na zlato na raven, ki jo je imel pred 1. sv. vojno. Da bi preprečil odliv zlata iz Anglije, se je povezal s Strongom, katerega banka je držala nerealno nizke obresti – Anglija je tako postala bolj privlačna za investitorje, ki so prinašali zlato. Toda nizke obresti v ZDA so tam povzročile inflacijski balon ter Strong in Norman sta l. 1929 zaključila, da je zlom trga neizogiben, edino kar lahko storita je to, da vodita zlom s pomočjo FR. Velikim industrialcem, finančnikom in politikom sta poslala opozorila in ti so se lahko še pravi čas umaknili iz trga. FR je nato pričela prodajati vladne zadolžnice, s čimer se je zmanjšal obtok denarja (manj je bilo rezerv za izdajo posojil). Prav tako je dvignila obrestno mero, kar je vodilo, da so borzni brokerji morali dvigniti svoje obresti vse do 20%. Ker ni bilo denarja, je vse manj ljudi kupovalo na borzi, cene delnic so padle in sledila je panika, v kateri so ljudje skušali prodati svoje delnice za vsako ceno.
Od l. 1929 do 1930 se je denar v obtoku zmanšal za tretjino, prav tako je tretjina bank zaprla svoja vrata. Ljudje so izgubljali službe in zastavljena posestva, sledile so revščina, lakota in obup.
Trenutna finančna kriza
Nekaj popdobnega se je zgodilo pri zadnji krizi, katere še nismo preboleli. Od začetka 80-ih se je zvrstila vrsta deregulacij finančnega trga. L.1999 je Clintonova administracija odpravila t.i. Glass-Steagal Act, ki je preprečeval, da bi bila banka obenem komercialna ter investicijska. Prav tako je lahek kredit omogočala seveda Federal Reserve z nizkimi obrestmi. Namesto v borzo pa se je kreditni kapital usmeril v nepremičnine.
Že omenjeni Stephen Zarlenga je spisal nov predog monetarnega zakona American Monetary Act, po katerem naj računi komitentov ne bi bili baza (oz. se šteli kot rezerva banke) za dajanje posojil. Sistem FR bi se združil z vladno Zakladnico, ki bi skupaj izdajali denar. Vlada bi ga dajala v obtok s financiranjem projektov za skupno dobro (infrastruktura, socialno varstvo,...), to pa bi nadzirala tako, da izdajanje denarja ne bi bilo ne inflatorno ne deflatorno. Skrbela bi za to, da bi se denar vračal nazaj k njej, s čimer bi se zmanjšali davki.
Zanimivo je, da je podobne ukrepe zagovarjal tudi sedanji predsednik FR Ben Bernanke (govor l. 2002 v Washingtonu z naslovom 'Deflation: Making sure it doesn't happen here'). To je bilo seveda preden je postal vodilni mož Federal Reserve.
Ta centralna banka nikoli v svoji zgodovini ni bila neodvisno revidirana. Dolžna je poročati kongresu 4 x letno, vendar pa je neodvisna in ji tako kot ECB ni treba slediti navodilom in smernicam kongresa.
Veliko dokazov je, da je za pretekle tako kot za sedanjo krizo odgovorna ameriška centralna banka v navezi z evropskimi bankirji. Ker je trg postal globalen in ker je nafta vezana na dolar, se posledice čutijo po vsem svetu. Jasno je, da je potrebno prevzeti nadzor nad Federal Reserve ali pa jo ukiniti in delo kongresnika Patmana danes nadaljuje teksaški kongresnik Ron Paul. Njegovi predlogi o nadzoru nad centralno banko so bili (sicer v okrnjeni verziji) sprejeti v novem zakonu o Wall Streetu in zavarovanju potrošnikov (Dodd-Frank Wall Street Reform and Consumer Protection Act).
Kako se Federal Reserve loteva reševanja finančne krize? Za razliko od ECB je do sedaj natisnila več trilijonov dolarjev.
Obama je v začetku januarja 2011 na visoko mesto v administraciji postavil Williama Daleya, direktorja J.P. Morgan Chase, banke, ki dokazano manipulira s trgom srebra. Tako ni presenetljivo, da je prvi temnopolti predsednik v finančni krizi sestavil program za rešitev velikih bank namesto, da bi denar investiral v javne projekte, ga dal ljudem ter podjetjem.
Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC) ima tri možnosti za rešitev insolventne banke:
- payoff: izplačanje zavarovanih varčevalcev (z depoziti pod $ 100.000), banka se prepusti likvidatorjem
- selloff: večja banka prevzame lastništvo ter obveznosti propadajoče banke, slaba posojila prevzame nase FDIC ter priskrbi denar za poplačilo zavarovanih depozitorjev
- bailout (dobesedni prevod: jamstvo):banka se ne zapre oz. ni prevzeta, FDIC priskrbi dovolj denarja za pokritje dolgov. Ta možnost je redko na voljo, po večini zgolj za velike banke
Sprva je bil 'bailout' znesek postavljen na 700 milijard $, vendar pa naj bi celotni znesek državnih jamstev do sedaj dosegel več trilijonov $.
Bob Chapman v svojem poročilu International Fortecaster (18.12.2010) piše:
»There were 4,200 different loans and securities purchases under 13 different bailout programs of $3.8 trillion, that is that we know of at this time... It even included transnational conglomerates. Some $61 billion was loaned to hedge funds to assist their exit from ABS, Asset Backed Securities. Much of the money found its way to the Cayman Island accounts of these entities in order to cover up what has happening. These funds may have bailed out these hedge funds, but the funds were also used to attack the European bond market and the ECB and its policies. We still do not know how many trillions are still out there.«
Njegovo poročilo iz dne 1.1.2011 pa med drugim omenja sledeče: “As far as we know the Fed has already purchased with taxpayer funds about $1.5 trillion in MBS (mortgage backed securities, op.a.), known as toxic waste, which was created by the financial sector. The question is how much more has been purchased by the Fed and are they going to purchase more to bail out financial institutions and others?”
Veliko tega davkoplačevalskega denarja so na skrivaj dobile celo tuje centralne ter komercialne banke. Katere točno pa guverner Bernanke na zaslišanju pred kongresom ni želel odgovoriti. Mar davkoplačevalci niso upravičeni izvedeti, za kaj se porablja njihov denar?
Aleš JJ
Prihodnjič: Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna Banka
Popolni tekst zajema zgodovino monetarnega ter centralno bančnega sistema, razloge za sedanjo krizo, razgalja temeljne napake sistema ter ponuja rešitve. Več kot 70 strani teksta, več kot 30 slik in tabel in več kot 100 virov in povezav na 6 straneh! Zastonj! Oborožite se z znanjem – pišite na ales.sonce@gmail.com ter prejmite svojo kopijo!
Viri:
|
NE ZAMUDITE
