ČAKANJE NA ODKRITJE.
Ura glasno odbije polnoč. Glasba utihne, nihče več ne pleše. Vsi snamejo maske in nenadoma je jasno, kdo je kdo. Življenje je kot maškerada. Tako vsi plešemo na odru življenja kot gostje na plesu, vsi skriti za maskami, dokler tudi za nas ne zadoni in postane jasno, kdo in kaj sploh smo. Kajti, kaj je resnično pri človeku in kaj je le videz? Vsi skrivamo za svojim obrazom pravo bistvo. Le kako spoznati pravo bistvo? Lahko svoje pravo bistvo sploh spoznamo? Kako ga lahko spoznamo? Kaj je tisto, kar nam omogoča razlikovanje med videzom in bistvom?

Vse to so bistvena vprašanja vsakega med nami. In kdor želi hoditi po notranji poti duhovnega razvoja se sooči s temi vprašanji, išče, kaj je za neposredno zaznavnim. Kakor hitro prispeš do meje zunanjega sveta, se soočiš z nujnostjo samospoznanja. Pogled se ti usmeri navznoter, svojo pozornost usmeriš vase. To ni samozagledanost, da ne bo pomote. Kajti nekje v sebi vendar moraš najti odgovor na vprašanje o svojem bistvu!

Ta korak v notrajnost ima za posledico vedno določeno odkritje. Vprašaš se:«Sem to jaz? Saj sem vendar popolnoma drugačen!« To odkritje je šokantno in strga ti masko z obraza. Le kdo bi lahko opisal presenečenje, ko se po določenem času odkrita resničnost spet izkaže le kot maska? Ponovno se poistovetiš z nečim, kar ni tvoje najgloblje bistvo. Odločiš se trdno snemati masko za masko. Vedno globlje se poglabljaš v vodnjak svojih motivov. Na poti te čaka obup, bolečina, stanje brezizhodnosti. Ali res obstaja resnični – božanski jaz, resnično bistvo? To vprašanje te muči. Morda pa je človek le milni mehurček, iluzija, ki se stalno spreminja.?

V nekem trenutku ugotoviš, da razum na to vprašanje ne more odgovoriti, kajti vsak odgovor prikliče le vedno nova vprašanja! Najprej moraš najti odgovor o svojem bistvu. Najdeš ga, ko spoznaš, da je tvoje hrepenenje po samospoznanju le odgovor na delovanje, ki pa ne prihaja od tebe samega, ampak od zunaj! Kaj pravzaprav iščeš? Kaj je tisto, kar me muči? Od prihaja? Zakaj ves ta nemir, ki te sili naprej?

Na nas ljudi deluje nezaznavno nekaj, neka sila, kar išče, ki pa se odteguje naši zaznavi. Je tako, kot da ne bi ti sam deloval, ampak te vodi sila, ki želi, da nekaj storiš ali opustiš, ne da bi poznal motiv. Neoprijemljivost in nezaznavnost tega aspekta v nas samih sta temeljni. V resnici sta najpomembnejši za naš začetek spoznavanja, da je v nas nekaj, kar ne sodeluje pri tem, kar se vsiljuje naši zavesti, pa je kljub temu resnično. Te resničnosti ne moreš usmerjati, se je dotakniti ali umazati. Je kot tihi svet, ki čaka le na to, da ga odkriješ, spoznaš in mu narediš prostor. To nezaznavno ima svoje zakone. Deluje na nas. Je sila, ki vse nas žene naprej in razodeva resničnost vse obsegajoče božanske ljubezni.

Čas, v katerem živita svet in mi danes, je le prehoden, nič ni stalnega. To lahko ugotovimo vsak dan. Sile prenove povzročajo v našem svetu velike spremembe. Če  se poglobimo, lahko zvemo nekaj o cilju sil, ki delujejo na nas. Nekatere od teh sprememb lahko združimo v pojmu demaskiranje. Čeprav ljudje večinoma poskušajo z vsemi močmi obdržati svoje maske, potrebne zato, da bi bili to kar niso, za kar se imajo, jim na koncu le ne uspe obdržati videza. Kajti v njih samih deluje nekaj, kar razgali nepravilnosti, loči videz od bistva, ne sprejema več krivice in želi brez predsodkov pokazati resnico.

Ta pritisk po spremembi se čuti po vsem svetu. Večinoma so nove oblike že vidne. Raste spoznanje, da so mnogi stari odnosi preživeti. Kajti so togi in ne omogočajo več rasti. Zato je potrebno podreti mnoge zidove, ki so ovira in sicer politične, gospodarske ali moralne. Kdor vidi, kako se okrog njega širi omejitev in išče izhod, bo zagotovo začel z rušenjem. Neizogibna posledica je kaos. Kdor tega ne spozna, se lahko zmede. Nekateri ne vidijo nobenega izhoda in tehtajo, kaj še imajo in kaj poznajo. Toda kozmičnih sprememb ne zadržijo niti misli neodločnih niti odločnih ljudi. Te kozmične sile premagujejo ovire in v nas iščejo ugodna tla, odprto srce ter odprtega duha. Zazo je za nas nujno, da v tem času vsakdo ,ed nami preveri lastne motive in se vpraša, zakaj gre tja in ali je to prava pot. Odgovori na ta vprašanja bodo odločilni za tvojo, mojo usmeritev.

V nadajnem razvojnem duhovnem razvoju moraš spraviti na dan izrinjeno hrepenenje. Toda, kao naj človek ve, kam mora iti, če cilja ne pozna ali ga pozna le iz pripovedovanja in literature? Ali lahko najdeš za vsemi temi maskami videza pravilni odgovor? Ni enostavno, kajti danes je ponudba že presegla iskanje in v poplavi ponujenega se lahko hitro izgubiš. Tu je nevarnost. Današnja sodobna psihologija izhaja iz tega, da je naša osebnost (Miran ) maska in navidezno bitje, jaz, ki se kaže zunanjemu svetu in ki sem ga zgradil, da bi kot družbeno bitje lahko preživel.

Najpomembnješi psihološki tokovi pa ugotavljajo, da osebnost-maska-persona skriva v sebi resnični božanskijaz. Ko rečeš«želim biti pravi jaz«, hrepeniš po tem, da se ta jaz ozavesti, ove. S posebnimi metodami lahko odkriješ njegovo potlačeno hrepenenje in raziščeš nezavedno vsebino njegove podzavesti, da bi spoznal svoje bistvo. Brez tega semena, jedra ostaja celotno človeštvo le maškerada z delčki zavesti, ki se kot balon vedno znova razpočijo. Dejstvo je, da moraš najprej imeti svoj jaz – ego , preden ga lahko spoznaš in se mu postopoma odpoveš.

To nasprotje marsikoga vznemirja. Kdo še ni poskusil s svojim jazom spremeniti svojega jaza ali ga preprosto odpraviti in žrtvovati visokemu cilju svoje predstave? Toda za ni sposoben. Manjka mu čutilo, s katerim bi zares lahko izmeril motive obnašanja brez jaza. Ne more preveriti svojih motivov. Največ, kar lahko najde, je določeno ravnovesje z vrsto pomemebnih doživetij. Da bi naša osebnost spoznala svoje meje, mora zoreti z izkušnjami. Kar pa povzroča neravnovesje in to mora sistematično izginiti iz našega polja. Šele ko si prišel tako daleč, da si začel spoznavati nemoč jaza, in se posvetiš najglobljemu izvoru in svoji opredeljenosti, lahko končno najdeš  nespremenljivi notranji mir. Takrat izgovoriš: Ne moja, ampak Tvoja volja naj se dogaja, Gospod!

Je nauk sodobne psihologije zgrešen? Psihologija se vendarle ukvarja s psiho, dušo? V resnici pa psihologija lahko tistemu, ki ga je življenje prizadelo, pomaga narediti njegov jaz-osebnost še močnejši. Uči ga, kako se bolje potrjuje. S tem mu preskrbi vedenje o do tedaj neznanih področjih njegove podzavesti.. Toda je res dušno vedenje tisto, ki da odgovor na vprašanje o globljem bistvu? Ne, zagotovo ne. Za del človeka, ki spada v svet povanosti prav gotovo. Toda psihologija gre le do meje tistega, kar lahko zaznamo z zemeljsko omejeno zavestjo. In prav to je bistvena razlika v primerjavi z univerzalnim duhovnim naukom. Enkratnost tega nauka je v bistvu, da je biološki človek povezan z božanskim bistvom v svojem srcu!

Razen vsega zazanavnega, ki je predmet znanosti, je nas skrit neumrljivi princip, ki spada k nezaznavnemu. Ta prinicip v nas kot seme čaka, da zaslišimo njegov  klic, dokler ne spoznamo, da je vse naše hrepenenje po neskončnemu izvor prav v njemu in da je končna izpolnitev našega obstoja šrav v njem. Po tem hrepeni vso naše bitje. To je ta neizpolnjen pritisk, ki nas gloda v naše globine naše duše.

Prav tako spoznanje pa je začetek vsega velikega in fundamentalnega, ki se zgodi v trenutku, ko si želimo in priznamo da nosimo v sebi nekaj, kar spada v popolnoma drugo resničnost. In v takem trenutku pade seme v zemljo. Če so pogoji ugodni in ima seme dovolj hrane ter luči, se lahko razvija, dokler se duša ne udejanji, se poveže z božanskim duhom v duhovno dušo. Kdor ima pogum, da stopi na to duhovno pot, še dolgo nosi masko svoje osebnosti. Toda izza maske se oglaša drugačna resničnost, resničnost življenja, ki presega osebnost, resničnost nezazaznavnega, ki je sedaj postalo zaznavno.

Postopoma na novo rojena duša se prostovoljno drži notranjega zakona duhovnega življenja. Sposobna je razlikovati in pošilja naše osebnosti svoje spodbude. Ko osebnost zasliši dušo in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodovala duši ali drugim.

Miran Zupančič