Izvršilni postopek je poseben sodni postopek, ki se začne zato, ker dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. Če bi dolžnik svoje obveznosti izpolnil, do izvršilnega postopka sploh ne bi prišlo. Namen izvršilnega postopka, je skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodne odločbe.

Zato Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upošteva zlasti interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-339/98 z dne 21. 1.1999). V izvršilnem postopku je tako upnik v razmerju do dolžnika v privilegiranem položaju.

V izvršilnem postopku po slovenskih zakonodaji je za sedaj uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove terjatve. Dolžnik pa ima možnost predlagati, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali da opravi izvršbo na drugi nepremičnini. Prav tako lahko dolžnik ves čas do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu (sklepu o dodelitvi izdražene nepremičnine najboljšemu ponudniku) poplača svojo terjatev in tako doseže ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine. V primeru prodaje nepremičnine, ki predstavlja dolžnikovo stanovanje, je dolžnik zavarovan tako, da lahko uveljavlja pravico do prebivanja v prodanem stanovanju (razen če gre za izvršbo zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila za izgradnjo ali nakup te nepremičnine ali terjatve zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini). Ta pravica je omejena na tri leta, dolžnik pa jo mora uveljavljati najkasneje v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi oziroma najkasneje do dražbenega naroka, če je ta razpisan pred potekom tega (60 dnevnega) roka. Izvršba na nepremičnino se zaznamuje v zemljiški knjigi, o čemer sodišče izda sklep. Nato sodišče postavi sodnega cenilca, ki oceni vrednost nepremičnine. Na tej podlagi izda sodišče sklep, s katerim ugotovi vrednost nepremičnine. Temu sledi izdaja odredbe o prodaji ter javna dražba. Na prvi javni dražbi se nepremičnina ne sme prodati pod ugotovljeno vrednostjo. Če prva dražba ni uspešna, opravi sodišče drugo javno dražbo, na katerem se sme nepremičnina prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti. Ko je dražba končana, sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno, in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina. Po plačilu kupnine pa sodišče izda še sklep, da se nepremičnina izroči kupcu. V sklepu o izročitvi sodišče tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske hiše ali stanovanja. Ta sklep je tudi izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine.

Ker lahko upnik glede na sedaj veljavni ZIZ prosto izbira, katero sredstvo izvršbe bo predlagal za to, da bo prišel do poplačila svoje terjatve, je izvršba na nepremičnine lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku. Zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom pa bi moralo biti po stališču Varuha človekovih pravic RS (Varuh) tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca. Zato zgolj zasledovanje interesa upnika ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika (npr. njegovo dostojanstvo, temelji njegovega ekonomskega in socialnega obstoja). Ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine in zgolj zasleduje cilij, da se upniku v izvršilnem postopku omogoči, da pride do poplačila svoje terjatve, je sicer upravičena in legitimna, vendar pa po naši oceni ni povsem v skladu z enim od načel pravne države - z načelom sorazmernosti. Zato prodaja nepremičnine zaradi izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku lahko predstavlja za dolžnika nesorazmerno težo in so lahko bistveno prizadete njegove človekove pravice, zlasti lastninska pravica, njegovo dostojanstvo in ekonomski ter socialni položaj. Na to smo že opozorili Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Stališče ministrstva ter pojasnilo o morebitnih aktivnostih v smeri priprav ustreznih sprememb oziroma dopolnitev zakonodaje še pričakujemo. Ker gre za problematiko urejanja na sistemski ravni, to terja še posebno previdnost pri iskanju primernih zakonodajnih rešitev.

Pri presoji razmerja med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku oziroma položaja dolžnika v izvršilnem postopku, je namreč po stališču Ustavnega sodišča RS treba razlikovati med položaji, ko dolžniku objektivni razlogi (na primer slabo premoženjsko stanje) preprečujejo, da bi lahko v celoti in brez ogrožanja svoje eksistence izpolnil obveznost na eni strani, in položaji, ko gre zgolj za lastno dolžnikovo odločitev, da ne bo ravnal tako kot od njega zahteva izvršilni naslov (kar je praviloma pravnomočna sodna odločba). V prvem primeru iz načela socialne države tako izhaja, da mora izvršilni postopek upoštevati tudi načelo varstva dolžnika. Ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, pa po stališču Ustavnega sodišča RS na ustavnopravni ravni ni treba zavarovati (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-344/06).

Sicer praksa kaže, da se posamezniki slabše oziroma slabo znajdejo v vlogi dolžnika, saj v večini primerov ne poznajo pravil postopka in s tem tudi ne možnosti za zavarovanje svojih pravic, ki jim gredo kot dolžnikom v postopku izvršbe. Dolžniki pogosto tudi zaradi teže psihičnega pritiska, ki ga izvršba predstavlja zanje, opuščajo določena procesna dejanja ali se v postopek sploh ne vključijo, kar še dodatno poslabšuje njihov položaj. Še vedno niso redki primeri dolžnikov, ki prelahkotno jemljejo izvršilne postopke, ki so sproženi zoper njih. Velika večina dolžnikov pa je tudi nepoučenih o tem, kako ravnati ob prvi zamudi s plačilom obveznosti, še manj pa vedo o tem, kaj storiti, če upnik svojo terjatev izterjuje v izvršilnem postopku. Zato na tem področju pogrešamo aktivnosti države in pristojnih institucij, morda tudi nevladnih organizacij, ki bi bile usmerjene v ozaveščanje posameznikov o možnih posledicah zaradi neizpolnitve svojih obveznosti, pa tudi konkretno pomoč in svetovanje tedaj, ko se že znajdejo v dolgovih, a ne vedo, kako začeti reševati situacijo.

Vsaka prisilna deložacija predstavlja stisko za posameznika in njegovo družino. Pri tem ne gre zanemariti, da ima takšno dejanje podlago v predhodni pravnomočni odločitvi sodišča, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče zahtevati prisilno izselitev in izpraznitev nepremičnine. Pravilnosti in zakonitosti takšne pravnomočne sodne odločitve v izvršilnem postopku ni dovoljeno preizkušati. Pri tem so posamezniki, ki jim je naložena obveznost, da se morajo iz posamezne nepremičnine izseliti in jo izprazniti, predhodno praviloma tudi seznanjeni s takšno obveznostjo zato, da si lahko pravočasno začno urejati svoje stanovanjsko vprašanje. Žal nekateri posamezniki tudi takšnih sodnih odločitev ne jemljejo resno in začnejo ukrepati šele tik pred samo deložacijo – ko pa možnosti dolžnika, da bi preprečil deložacijo, praktično ni več.

http://www.varuh-rs.si