Nezaželeno dotikanje, trepljanje, ščipanje, drgnjenje ob telo sodelavca/ke, predlogi v zvezi s spolnostjo, opolzki komentarji,kazanje pornografskih slik, žvižganje, spolno sugestivne geste, sramotilno obrekovanje zaposlenega zaradi njegovega spola.

Živimo v 21. stoletju, ko spolno nadlegovanje na delovnem mestu ni več stvar le ameriških filmov in najhujših nočnih mor, pač pa je vedno pogosteje prisotno tudi pri nas. Kljub temu se v Sloveniji mnogi ne zavedajo, da je tudi delovno mesto prostor, kjer lahko postanejo žrtve spolnega nasilja.

Nekateri so mu dnevno celo izpostavljeni, a tega sploh ne vedo. Spet drugi so ga izkusili na lastni koži, a si pred njim zakrivajo oči. O njem največkrat nočejo govoriti zaradi strahu pred izgubo delovnega mesta, manjšimi možnostmi za napredovanje in višjo plačo.

Kaj sploh je spolno nadlegovanje na delovnem mestu?

Po merilih Evropske komisije je za to, da neko ravnanje lahko označimo za spolno nadlegovanje, ključno, da ga oseba dojame kot nezaželeno. Zato o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu lahko govorimo, ko je za nadlegovano osebo obnašanje sodelavca/ke, nadrejene/ga, podrejene/ga nezaželeno in ogroža njeno oziroma njegovo dostojanstvo.

Pri tem je nujno, da žrtev spolnega nadlegovanja tako obnašanje razlikuje od prijateljskega vedenja, ki je za razliko od spolnega nadlegovanja dobrodošlo. Poleg tega, da nezaželeno ravnanje spolne narave ogroža dostojanstvo zaposlene osebe, hkrati ustvarja negativno in sovražno delovno okolje, v katerem zaposleni/a ne more normalno opravljati svojih obveznosti.

Da bi bilo takšnih primerov čim manj, se vsaka država na svoj način zavzema za preprečevanje in učinkovito osveščanje zaposlenih o spolnem nadlegovanju. Tudi Slovenija.

Kako se v Sloveniji soočamo s preprečevanjem spolnega nadlegovanja na delovnem mestu?

Dejstvo je, da se tudi naša država ni uspela izogniti problematiki, s katero so se v Združenih državah Amerike ukvarjali, ko Evropa zanjo sploh še ni slišala. Prav to je razlog, da je slovenska zakonodaja na tem področju relativno nova in na nekaterih mestih pomanjkljiva.

Glavni problem je, da nimamo zakona, ki bi se izrecno ukvarjal s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Zakona, ki bi definiral spolno nadlegovanje, vseboval obveznosti delodajalca in ostalih zaposlenih, predvidel redna usposabljanja o tej problematiki za vse zaposlene in nenazadnje predvidel kazni oziroma ukrepe za nadlegovalca/ko.

Res je, da Kazenski zakonik v nekaterih določbah predvideva zaporno kazen do treh let za osebo, ki zlorabi svoj položaj in tako pripravi podrejeno osebo k spolnemu občevanju, a hkrati pozablja, da je spolni/a nadlegovalec/ka lahko tudi sodelavec/ka, ki je z žrtvijo v enakovrednem položaju.

Korak naprej v smeri prepovedovanja diskriminacije na vseh področjih človekovega delovanja in vzpostavljanja enakosti spolov predstavljata Zakon o enakih možnostih žensk in moških in Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Zakona sicer opredeljujeta nadlegovanje, a o spolnem nadlegovanju, ki je le ena izmed mnogih oblik nadlegovanja, ne govorita. Še največ o spolnem nadlegovanju izvemo iz Zakona o delovnih razmerjih.

Ta vsebuje dolžnosti delodajalca, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nezaželenemu ravnanju spolne narave. Zakon hkrati definira nezaželeno ravnanje spolne narave kot nezaželeno fizično, ne/verbalno ravnanje ali drugo na spolu temelječe vedenje.

Poleg omenjenega zakona tudi Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje med letoma 2005 in 2013 dokazuje, da so tudi v Sloveniji ljudje, ki želijo zaposlenim zagotavljati zdravo delovno okolje. Urad za enake možnosti žensk in moških si je namreč z resolucijo zastavil poseben cilj, in sicer izboljšanje preprečevanja in obravnavanja spolnega in drugega nadlegovanja.

Cilj naj bi dosegli s strokovno podporo delodajalcem/kam pri oblikovanju politik proti spolnemu in drugemu nadlegovanju, s spodbujanjem k sprejemu teh politik, z osveščanjem javnosti o spolnem in drugem nadlegovanju na delovnem mestu ter možnih postopkih pritožbe.

Na vprašanje, ali bodo cilje uresničili, si bomo lahko odgovorili šele čez nekaj let, saj bo to vse prej kot kratkotrajen postopek. Kljub temu, da čez noč ne moremo spremeniti veliko, omenjena resolucija dokazuje, da bomo le z urejeno zakonodajo zaposlenim lahko zagotovili zdravo, varno in produktivno delovno okolje.

Petra Mavrič