Intervju z bivšim klavcem

V južni Nemčiji si bil zaposlen kot klavec. Kako dolgo si opravljal to delo?
Hans F. (ime spremenjeno v redakciji): Osem let in pol. Potem sem nehal. Teh slik nisem več mogel gledati: kako so bile živali zaklane, ustreljene in pri živem telesu razrezane – potem sem pri sebi spoznal. Po tem nisem imel nobenega veselja več za to.

Kako si prišel do tega poklica?
Izučil sem se za navadnega mesarja.

In kako je bilo v klavnici?
Še zdaj imam slike v glavi, včasih me to ponoči zbudi iz spanja. Mnogi klavci so alkoholiki in z živalmi ravnajo, kot da so zadnja smet. Ko zjutraj živali pripeljejo – pridejo pa iz Danske ali Sudetov – to so svinje in govedo, jih naženejo noter, nato jih ustrelijo in obesijo, mnoge so še žive, in nato jih že razrežejo.

In kri teče iz bikov. Medtem pa nekateri klavci žlampajo to kri, nekateri si vržejo noter sol, poper in jajce noter, drugi jo pijejo samo – živa svinjarija. Tega tudi ne morem več, pa tudi nočem prenašati – tudi jaz imam doma dva psa, rad imam živali. Ali pa odojki, ki jih zunaj žrejo – to cviljenje in kriki malih – oni slutijo, čutijo, kdaj jih bodo zaklali.

Kako poteka celoten postopek v klavnici? Živali torej prispejo s transportom …
Ja, pridejo najprej noter, grejo nato v kotel in tam jim odstranijo dlake …

Ali so živali pri tem še žive?
Ja, veliko jih še živi, no, logično. Precej jih pride v kotel za odstranitev dlak še živih. Voda je vrela. Poparijo jim torej ščetine. Potem jih odrejo in nato zakoljejo. Potem nekateri klavci pijejo bikovo kri, še toplo, takšno kot je. Ali pa jetra od prašičev, požrejo jih kar take kot so, čista bedarija. Ali pa bikom odrežejo moda, vse skupaj zmeljejo, potem še sol in poper zraven in to se pojé. Mislijo, da bodo od tega močni.

Kako pa to pojejo, kar tako z rokami ali si dajo na krožnik in pojedo z vilicami in nožem?
Nekaj si odrežejo, ko ločujejo meso od kosti, in to požrejo kar tako, kot so odrezali. To je perverzno, ti povem prav pošteno.

Kdaj točno so živali ustreljene?
Ko živali prispejo, jih najprej naženejo v neke vrste kletko. Če strel potem ne zadene v redu – živali so namreč nemirne – potem jim prerežejo goltanec pri živem telesu. Meso gre potem v kontrolo. In če ni neoporečno – to tudi preverijo – če  je torej žival bila bolna in meso ni uporabno, potem gre v recikliranje. Sicer pa se bojim - tu tako ali tako ni vse v redu - gotovo gredo na prodajalne pulte tudi kosi, ki niso čisto neoporečni.

In potem si s tem prenehal.
Ne morem več gledati tega, kako morajo živali trpeti. Ko jih priženejo noter – to je norišnica. To moraš enkrat sam doživeti! Lahko te vzamem enkrat s sabo tja, kjer sem delal. Koljejo ob ponedeljkih, sredah in petkih. Ob enih ponoči se začne, pa vse do poldneva, enajstih, dvanajstih. To delajo na akord. Gre po komadih. Vsak tekmuje z vsakim, kdo bo imel največ kosov. Tile zaslužijo ogromno denarja, klavci.

Ampak jaz tega ne morem več. In živali, če to slišiš – še zdaj dobim kurjo polt, če se tega spomnim.  To sem počel in tega tudi zaradi živcev ne bi mogel več. Kot sem rekel, mnogi klavci so alkoholiki in že ponoči zvrnejo eno steklenico žganja. Saj to ni normalno! Poznam tudi druge klavnice, kjer je prav tako.  To zame niso več ljudje – to so norci. Rečem ti, vseeno, v katero klavnico greš, veliko je alkoholikov – če bi izvajali kontrole, vseeno ali inšpekcija za živila ali delovna inšpekcija, bi bili šokirani.

V javnosti tega pravzaprav nihče ne ve.
Kdor se za to ni zanimal ali doživel sam, tega ne ve. Običajno nas zavezuje molčečnost. O tem ti sploh ne bi smel govoriti. Mojega imena ne vpletajte. Nočem nobenih sitnosti. Če bi sanitarna inšpekcija te ljudi bolj kontrolirala, je res vprašanje, koliko jih tudi njih samih bolnih, glede na to, kaj vse pojedo od živali.

Poznam enega, ki si pri pranju črevesja pripravi meso tako, da je noter še del blata, in nato vse požre. Taki norci so to. Če tega ne bi doživel sam, ti tega ne bi mogel pripovedovati. Mine te jesti pri tem.

To si nekdo težko predstavlja…
Ne, saj si tudi ne more, če samo tega ni doživel!

Ali klavci zaradi tega ne zbolijo?
Nekateri. Nekdo gre predčasno v penzijo, drugi pristane v psihiatrični bolnici in tako naprej, ja, zato pač, ker požrejo vsako svinjarijo. In potem začnejo popivati. Z žganjem začnejo že ob enih zjutraj in do enajstih dopoldne je marsikateri že pošteno nasekan. Potem grejo še v gostilno, kjer pojejo še enolončnico. Jaz nisem več zdržal.

Danes je bil dan za klanje in če se pelješ mimo, ogabno smrdi vse do naslednje vasi. Živalim namreč odstranijo ščetine. S svojimi  predpasniki gredo klavci potem kar v gostilno – tam je posebna oštarija za njih – in tam požrejo svoje pomije. Pogosto si prinesejo kaj s sabo. In ko delajo sveže jetrne klobase, potem imajo ob enajstih, po koncu delavnika malico.

Ali je klavcem vseeno za živali?
Ja, večini je en drek mar za živali. Nekatere živali še cepetajo, po tem, ko so bile ustreljene, nekatere imajo še življenje v sebi, ko jim pri živem telesu iztaknejo oči in odrežejo noge – še cepetajo, še so tople, živali to občutijo. To je izredno trpljenje, kot pri ljudeh. Živali bolj trpijo kot mi.

Ali še ješ meso?
Le zelo poredko. Ne morem več. Včeraj sem si naredil juho s fritati, danes riževo juho… Tudi svojemu psu ne dajem mesa iz konzerv, ker vem, kaj je notri, kaj za ena svinjarija se predela. Ali veš, kaj je v jetrnem siru ali klobasi?

Ne…
Lahko ti povem: za telečjo jetrno klobaso je dovolj dodatek 10 % teletine in 10 % svinjskih jeter. Ostalega pa večina ljudi nikakor ne bi jedla prostovoljno … V klobase ali jetrni sir gre vse tisto, kar se ne proda kot zrezek ali kotlet: drobovina, goltanec s požiralnikom, noge, repi, oči, stare klobase – odpadki torej … To se potem zmeša z začimbami, ojačevalci okusa, barvili in kemijo, potem se to speče in gre v prodajo.

Že pesnik Jean Paul se je norčeval, ko je rekel: »Klobasa je božja hrana, ker le sam bog ve, kaj je v njej!« Se sme danes kaj takega prodajati?
Dokler ni kontrole … Deloma se to svinjarijo zamrzne in potem odtaja – in nihče ne ve, kaj je notri. Povem ti lahko moj primer, ko sem enkrat v rezalniku izgubil ta moj prst, moj kazalec, se je kar naprej razrezal in tako prišel v  pečenico. Pojma nimam, kdo je pojedel moj prst!

To komaj lahko dojamem!
Najbolj pa trpijo živali. In kaj nekateri delajo z živalmi, to ni več normalno. Tega ne morem več prenašati. Tega je zame konec.

Vir: Freiheit für Tiere, št. 3/2010, prevod: Gretta Mikuž Fegic

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali