December, čas približajočih praznikov, čas, ko čutimo pričakovanje božičnih praznikov ter prehoda v novo leto.

Trgovine ponujajo v božičnih barvah vse, kar nam pomaga okrasiti stanovanje, novoletno drevesce ter vsa mogoča darila, s katerim obdarujemo bližnje, ki jih imamo radi. Slišimo božične pesmi, med seboj se pogovarjamo zelo priljubljeno temo: kjer bo kdo praznoval novo leto.

Namesto, da bi prihod novega leta in, kar je pomembnejše, božičnih praznikov, pričakovali v miru, občutenju ljubezni in skrivnosti, ki nam jo prinaša Božič, hitimo po trgovinah in kupimo mnogo stvari česar sploh ne potrebujemo. Lepo je obdobje obdarovanja, vendar ni potrebno, da so darila razkošna, saj tako izgubijo na prvotnem pomenu. Nekaj kar damo z ljubezni, morda naredimo sami, dodamo neko osebno noto, je vrednejše kot včasih mislimo, ko poklonimo dragoceno darilo, katero ne bo sprejeto z veseljem ali ne bo uporabljeno.

Človekova razdvojenost je v teh predprazničnih časih še bolj na udaru kot običajno. Prevladujoč je materialni del, ki je napaden od zunanje komercialne sile in želi prevladat in obvladat ves svet. Prav zato je potrebno, da s poglabljanjem v molitev in meditacijo ohranjamo notranjo celovitost, notranje pričakovanje skrivnosti in razmišljanja o ….. ja, razmišljanja o novih začetkih…. seveda pri sebi. S tem, ko smo v miru poskrbimo za ravnotežje med duhovnim in telesnim energetskim nivojem. Vsekakor se počutimo bolje, manj je možnosti, da podležemo gripi, virozi, prehladu ali pa tudi slabemu razpoloženju. Skrbi lahko pustimo vstran, če le ravnamo modro in ljubeče s samim seboj ter poslušamo svoj notranji glas. Le zakaj bi nas bilo sicer strah, česa?

Tako kot se vsak dan začne in konča, zvečer nastopi noč, zjutraj se rodi nov dan, imamo možnost, da pri razmišljanju o sebi najdemo karakterne pomanjkljivosti zaradi katerih smo posledično slabe volje, naše počutje pa je vse prej kot dobro. Imamo priložnost, da se jih zavemo in morda najdemo moč, da sprejmemo odločitev, da se jih želimo znebiti. Morda je to le ena slabost, ki nam že vrsto let greni življenje. Morda se je celo zavemo, pa si ne znamo pomagati, nimamo notranje moči in ne dovolj velike želje, da bi rekli tej naši skrivni hibi: izgini in se ne vračaj…. morda nismo niti razmišljali ali si priznali, da nas kakšna naša pomanjkljivost ovira pri dobremu počutju, pri ohranjanju vedrine, spokojnosti in zadovoljstva… morda se ne upamo o tem razmišljati, ker nas se strah, da bomo odkrili še kaj več… še kakšno drugo pomanjkljivost in se bomo počutili neprijetno pred samim seboj in dobili še delček slabe vesti ali manjšo samozavest.

Človeška fantazija je neizmerna, ko se odločimo, da nas bo strah, da je bolje narediti nič in biti v stanju »saj ni tako slabo«, kot da bi se odločili, da nam je dobro in si upali iti po poti, ki je ne poznamo, na slepo zaupati življenju in sili, ki nas vodi. Seveda imamo nešteto izgovorov pred drugimi, kakor pred samim seboj, da lahko zaupam le sebi in tistemu, kar sam naredim. Seveda, to je res, je pa tudi res, da je to le delček univerzalne resnice, kateri pripada naše razmišljanje, le razum ne seže tako daleč. Sebi zaupam, saj je Bog v meni, je vedenje srca, v katerem ni prostora za strah. Zaupam pa lahko le temu, kar jaz naredim pa si lahko razlagamo tudi tako, da prosimo za moč Boga, da lahko naredimo to ali ono oziroma tisto, kar je prav in dobro.

Tako kot prepričanje, da je moje življenje le moje, za katerega sem sam odgovoren pomeni, da imam možnost posluževati se moči, ki je v meni le, če jo znam obuditi in uporabljati. Nihče ni več kot kdo drug. Vsak človek za nekaj posebnega, vsak ima posebno nalogo, s katero se je v to življenje rodil, da jo naredi. Zakaj pa človek toliko trpi, ko ni zadovoljen njegov ego, ko se stvari odvijajo drugače, kot si je zamislil. Zakaj se nekaterim ponavljajo vedno iste situacije, zaradi katerih je nesrečen.

Imamo možnost, da živimo drugače, da naredimo nekaj drugače, pa bo tudi rezultat drugačen. Brez sprememb ni sprememb. Ja, seveda, pa mnogokrat ne vidimo rešitve oziroma možnosti, ki bi obstajala, da bi bil rezultat enkrat pa le drugačen, nam v prid in zadovoljstvo. Ne vidimo, ker gledamo v napačno smer. Ves hrup, ki divja izven nas preglasi nežni glas srca, ki nam šepeta kaj in kako moramo delati, kako naj gledamo na stvari in kaj naj čutimo. Zunanji hrup pa zleze globoko v nas, v vsako celico našega organizma, da deluje tako, kot želijo »močnejši in vplivnejši«. Seveda ni potrebno, da čakamo nemočni, da se kar nekaj zgodi, da bo že nekako, da itak ne morem nič pomagati…

Ni res! To je duhovna lenoba. To so izgovori človeka, ki ne misli s svojo glavo, ne posluša s srcem in ne deluje po svoji vesti kot mu narekuje.