NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Dajte otrokom domovino   
    sobota, 15. april 2006 @ 05:18 CEST
    Uporabnik: Nara

    Energija življenja - Zbirka Anastazijaje tudi v Sončni trgovini, torej bi se spodobilo, da priložimo še kak odlomek iz nje, kajne? Aleš je rekel, naj kaj napišem, pa sem pomislil, da bo najbolje, če piše kar sam Vladimir Megre ...

    Od mene le to: v Energiji življenja je pojem domovine kot živega doma za vsakogar predstavljen s še večjo toplino, še bolj prepričljivo kot v prvih treh knjigah iz zbirke. Ne dvomim, da vas bo knjiga spodbudila k ustvarjanju takega doma ali pa vsaj sanjarjenju o njem. Če ne za vas, pa za vaše otroke. To je največja dobrodelnost, ki jo lahko naredite.

    Da ne razpredam ... preberite, prosim, naslednjo čudovito zgodbo in mi ne zamerite, ker je tako dolga in ker se je med prenosom teksta morda prikradla kaka napakica.

    Nara Petrovič
    soprevajalec zbirke Anastazija


    DAJTE OTROKOM DOMOVINO

    V Ukrajini leži mesto Harkov. V njem je lepo urejen otroški dom z udobnimi prostori, akvarijem in velikim bazenom. Lokalne oblasti so se potrudile, projekt je finančno podprlo nekaj podjetnikov. Vodja mestnega oddelka za šolstvo in izobraževanje mi je razkazal prostore in povedal, da otroci iz doma hodijo v navadno šolo. Pogledal sem skozi okno. Otroci so se v skupinicah vračali iz šole. Samo majhna deklica je hodila sama, nekoliko stran od drugih.

    »To je Sonja. Hodi v prvi razred,« je rekel ravnatelj. »Vedno hodi sama. Upa, da jo bo kmalu posvojila kakšna judovska družina.«

    »Zakaj prav judovska? Ni podobna judovski deklici, svetle lase ima, verjetno je Ukrajinka.«

    »Nekdo v šoli ji je rekel, da je Sonja judovsko ime, kar pomeni, da je Judinja. Deklica se je takoj strinjala s tako narodno pripadnostjo in se odločila, da jo bo posvojila judovska družina. Sama hodi zato, ker meni, da je prihodnji starši sploh ne bi opazili, če bi hodila v skupini.«

    Tudi v drugih mestih v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji so otroški domovi, toda ne glede na to, kako udobni so prostori v njih, otroci sanjajo o tem, da bi imeli starše, družino.

    Po asfaltnem dvorišču je samozavestno stopala mala, suhljata prvošolka Sonja v sivih čeveljčkih, ločeno od ostalih vrstnikov. Vedno je sanjarila samo o enem …

    Minevali so dnevi, minevali so meseci. Sonja še ni vedela, da otroška zavetišča že od nekdaj obstajajo v raznih državah in da vsi otroci v njih nimajo sreče, da bi jih kdo posinovil ali pohčeril. Večina je obsojena, da živi brez staršev. Tudi Sonje niso posvojili.

    Kljub temu se je njeno življenje neobičajno zasukalo. V tistem času se je skupina ljudi iz Harkova odločila nedaleč od mesta zgraditi naselje. Posrečilo se jim je dobiti sto petdeset hektarjev zemlje in sto dvajset družin, od katerih si je vsaka dobila po en hektar, se je odločilo zgraditi svoja rodovna posestva.

    Eno zemljišče so se odločili podariti enemu od otrok iz otroškega doma. Naneslo je tako, da je bila izbrana mala Sonja. Deklico so skupaj z njeno vzgojiteljico pripeljali na njeno parcelo.

    Vzgojiteljica ji je začela razlagati: »Vidiš, Sonja, tiste količke, na katerih je razpeta žica? Znotraj te žice je tvoja zemlja, cel hektar je je. Podarili so ti jo ljudje, ki imajo tukaj okoli vsak svoj hektar zemlje, na kateri bodo uredili vrtove in zgradili hiše. Ko boš zrasla, si boš tudi ti lahko zasadila vrt in postavila lasten dom. Tvoja zemlja te bo čakala.«

    Deklica je stopila k žici, se je dotaknila in vprašala vzgojiteljico: »Za to žico je torej moja zemlja in na njej lahko delam, kar sama hočem?«

    »Da, Sonja, to je čisto tvoja zemlja in samo ti boš razpolagala z vsem, kar bo zraslo na njej.«

    »Kaj pa bo zraslo na njej?«

    »Za enkrat, kot vidiš, rastejo samo razne trave. Na sosednjih parcelah, poglej, pa so ljudje že zasadili jablane, hruške in druga sadna drevesa, njihovi vrtovi se bodo kmalu razcveteli. Ko odrasteš, se boš tudi lahko odločila, kaj boš posadila kje na svojem kosu zemlje, da bo pri tebi prav tako lepo kot pri drugih.«

    Sonja se je sklonila in zlezla pod žico na svojo parcelo, šla nekaj korakov vzdolž žice, pozorno opazovala travo in vse, kar se je v njej premikalo in cvrčalo. Prišla je do majhne breze, ki je rasla na njeni zemlji in se dotaknila tankega debla. Obrnila se je k vzgojiteljici in jo malce vznemirjeno vprašala: »Kaj pa tale brezica? Je tudi ona samo moja?«

    »Da, Sonja, tudi brezica je odslej samo tvoja, saj raste na tvoji zemlji. Ko boš odrasla boš zasadila še druga drevesa. Zdaj pa morava nazaj, kmalu bo kosilo, moram biti v skupini.«

    Deklica se je obrnila k parceli in se molče zazrla vanjo.

    * * *

    Vsi, ki živijo z otroki, vedo, da si otroci radi ograjujejo prostorčke z različnimi predmeti, na vasi pa si celo postavljajo male kolibe in se v njih igrajo. Vsak otrok, kdo ve zakaj, čuti potrebo, da bi svoj mali svet ogradil pred velikim svetom in si s tem ustvaril samo svoj prostor. Otroci v otroških domovih imajo skupne prostore in ti jih nekako utesnjujejo, naj so še tako udobno urejeni.

    Kakor drugi otroci v otroškem domu tudi Sonja nikoli ni imela niti najmanjšega lastnega kotička. Zdaj pa je stala za žico, kjer je vse bilo samo njeno. Trava, živi murni v njej in majhna breza. Suhljata deklica se je obrnila k vzgojiteljici in spregovorila. V njenem glasu je bilo slišati tako prošnjo kot odločnost: »Zelo lepo vas prosim, dovolite mi, da ostanem. Vi se kar odpeljite, jaz bom že sama prišla v dom.«

    »Kako boš prišla trideset kilometrov daleč?«

    »Prišla bom,« je odločno odvrnila Sonja. »Tako dolgo bom hodila, da bom prišla. Mogoče se bom pripeljala z avtobusom. Prosim, dovolite mi, da bi bila malo sama na svoji zemlji.«

    Lastnik sosednjega kosa zemlje, ki je imel avto, je slišal pogovor in predlagal: »Naj deklica ostane tu do večera. Odpeljal bom vas, zvečer pa bom pripeljal še njo.«

    Vzgojiteljica se je za trenutek zamislila, potem pa je pristala na predlog. Težko bi ji bilo ne pristati, saj so jo z druge strani žice gledale moledujoče dekličine oči.

    »Prav, Sonja, ostani tu do večera, kosilo ti bo pripeljal voznik.«

    »Saj ga ni treba pošiljati. Z malo sosedo si bomo delili naše kosilo,« se je resno vmešal voznik in spoštljivo poudaril besedo: »soseda«.

    »Slišiš, Klava,« je zaklical ženi, ki je urno pripravljala kosilo na verandi še nedokončane hiše, »pripravi kosilo za štiri, danes bo z nami jedla še soseda.«

    »Prav,« je odvrnila ženska, »za vse bo dovolj.« Potem je dodala: »Ti, Sonja, pa se kar obrni name, če boš kaj potrebovala.«

    »Hvala,« je dahnila Sonja vsa srečna.

    Ko je avto odpeljal, se je Sonja sprehodila ob žici, napeti ob količkih. Stopala je počasi, se občasno ustavila, posedela v travi, se nečesa dotaknila v njej in šla naprej. Tako je ob meji obšla vse svoje posestvo.

    Potem se je postavila na sredino hektarja in si ogledala vse strani meje. Nenadoma je razprla roke, se spustila v tek, poskakovala in se vrtela.

    Po kosilu je Klava opazila, da je deklico tekanje po parceli utrudilo, zato ji je predlagala, naj malo zadrema pri njih na zofi.

    Utrujena deklica je odvrnila: »Če je možno, mi raje dajte kaj stare obleke, da si bom postlala pod brezo in malo zaspala.«

    Nikolaj je postavil zložljivo posteljo pod brezo in prinesel še odejo. Sonja je legla in takoj trdno zaspala. To je bilo njeno prvo spanje na lastnem rodovnem posestvu.

    Vodstvo otroškega doma se je znašlo pred nerešljivim problemom, vsaj na začetku se je tako zdelo. Sonja je vsak dan prosila vzgojitelje, da bi ji dovolili obiskati njen hektar zemlje. Dopovedovali so ji, da je še premajhna za samostojno vožnjo z avtobusom in da je oni ne morejo vsak dan voziti tja in nazaj ter puščati drugih otrok samih. Toda nič ni pomagalo.

    Sonja se je pogovorila z ravnateljem otroškega doma. Pojasnila mu je, da se mora nujno voziti na svojo zemljo. Nujno zato, ker ljudje na sosednjih zemljiščih že sadijo drevesa in bodo pri njih že kmalu zacveteli vrtovi. Njena zemlja pa bo ostala neobdelana in na njej nič ne bo zacvetelo.

    Nazadnje je ravnatelj našel sprejemljivo rešitev. Rekel je: »Za zdaj, Sonja, te ne moremo voziti na tvojo parcelo, saj se moraš tudi učiti. Šola se konča šele čez pol meseca. Ko se bodo začele počitnice, se bom poskusil dogovoriti s tvojimi prijaznimi sosedi, da bi popazili nate in boš lahko nekaj časa preživela na svoji zemlji. Morda kakšen teden ali dva. Do konca šole pa naredi kaj koristnega za tvoje bivanje na svoji zemlji. Glej, zate sem izbral dve brošuri. V eni piše, kako obdelovati gredice, v drugi pa so opisane zdravilne rastline. Če boš pridna, ti bom do tvojega odhoda priskrbel še nekaj semen za vrt.«

    Sonja se je trudila na vso moč. Skrbno je opravljala šolske naloge, ves prosti čas pa je posvečala branju knjižic, ki ju je dobila od ravnatelja. Ko je zvečer legla spat, je sanjarila in si predstavljala, kako lepo bodo rasle razne rastline. Nočna vzgojiteljica je nekoč videla, kako pri lunini svetlobi riše drevesa in rože.

    Sosedje so privolili, da bodo popazili na deklico. Sam ravnatelj je pomagal znositi v avto zaloge suhe hrane za dva tedna, lopatko in grablje ter zavitek s semeni. Nikolaj najprej ni hotel vzeti suhe hrane iz otroškega doma, toda ravnatelj mu je pojasnil, da je Sonja zelo svobodoljubna deklica, ki noče biti nikomur v breme, zato bo bolje, če bo videla, da ima tudi svojo hrano. Dali so ji še novo spalno vrečo, čeprav so sosedje zanjo pripravili majhno sobo s posteljo v že dograjenem prvem nadstropju hiše.

    Sonjo so pospremili do avta uslužbenci otroškega doma in drugi ljudje, ki so prišli zato, da bi videli, kako obraz male deklice žari od sreče.

    Prve tri noči je Sonja spala v sobi v sosednji hiši, vse dneve pa je preživljala na svojem hektarju zemlje. Tretjega dne je imel Nikolaj rojstni dan in na obisk se je pripeljalo mnogo gostov. Mladi par je pripeljal in postavil manjši šotor. Naslednji dan so se gostje razšli, šotor pa je ostal.

    »To je najino darilo zate,« sta rekla Nikolaju.

    Sonja ga je kasneje zaprosila, če bi smela prespati v šotoru.

    Nikolaj je odvrnil: »Kar daj, spi kjer želiš. … Ti je morda v sobici zadušljivo?…«

    »Ne, v sobi mi je dobro,« je rekla Sonja, »ampak vsi ljudje spijo na svoji zemlji, samo moja ostaja vso noč sama. Na mnogih posestvih gorijo luči, na mojem pa je tema.«

    »Bi rada, da šotor prestavimo na tvojo zemljo?«

    »Da, stric Kostja, zelo si želim, da bi stal poleg breze. Če boste utegnili in če vas preveč ne obremenjujem …«

    Vse naslednje noči je Sonja spala v šotoru ob brezi na njenem hektarju. Zbujala se je zgodaj, brž stopila k vedru z vodo ob šotoru, z lončkom zajela vodo, si napolnila usta ter spuščala tanek curek vode v dlani in se umivala z njo.

    Vzela je zvezek, v katerem je lastnoročno delala risbe in načrte, kje bo kaj raslo ali stalo na parceli in si jih ogledovala. Potem je šla urejat cvetlične in zelenjavne gredice. Majhne zložljive lopate, ki jo je dobila od ravnatelja, ji nikakor ni uspelo do konca zasaditi v prst, čeprav je bila dovolj ostra, zasadila jo je le do pol. Kljub temu je naredila gredice.

    Sosed Nikolaj ji je predlagal, da z motornim plugom preorje kose zemlje, ki mu jih bo pokazala na svojem hektarju, a je ponudbo odločno zavrnila. Ljubosumno se je vedla do kakršnega koli vdora na območje svojega zemljišča. Ljudje so to začutili, zato so pazili, da brez njene vednosti ne bi prestopali meje, označene s količki in žico. Celo sosed Nikolaj se je zjutraj ustavil ob žici in od tod vabil Sonjo na zajtrk.

    Nekakšna nenavadna težnja male deklice po samostojnosti ali strah pred tem, da bi bila komu v nadlego, ji nista dovoljevala kar koli prositi in celo, če ji je kdo od prebivalcev naselja ponudil obleko, bonbone ali kakšno orodje, se je vljudno zahvalila in se vsemu kategorično odrekla.

    V dveh tednih bivanja na svoji zemlji je Sonja prekopala in zasejala tri gredice z zelenjavo, na sredini pa uredila veliko gredo z rožami.

    Minilo je štirinajst dni in zjutraj na dan odhoda je Nikolaj kot ponavadi stopil k meji, da bi deklico poklical k zajtrku. Stala je pri svoji cvetlični gredi, na kateri še ni nič vzklilo, in jo opazovala. Ne da bi se obrnila, je rekla sosedu: »Stric Kostja, ni me treba klicati k zajtrku, danes nisem lačna.«

    Kasneje je Nikolaj pripovedoval, da je v glasu deklice slišal strašno stisko in mukoma zadrževan jok. Nič ni vztrajal, ampak se je vrnil domov in začel opazovati Sonjo skozi daljnogled. Deklica je hodila po parceli, se dotikala rastlin, včasih kaj popravila na gredicah. Potem je stopila k svoji brezi, prijela stebelce z obema rokama in njeni rameni sta zadrgetali.

    Opoldan se je po Sonjo pripeljal star minibus iz otroškega doma. Voznik se je ustavil pred vhodom na Nikolajevo posestvo in potrobil.

    Nikolaj je pripovedoval: »Skozi daljnogled sem opazoval, kako je zbirala svoje preproste stvari, lopatico, grablje in kako potrto se je napotila proti nam. Ko sem uzrl njeno obrazek, nisem več vzdržal – prijel sem mobilni telefon. Dobro, da sem takoj dobil zvezo z ravnateljem otroškega doma. Rekel sem mu, da bom podpisal kakršne koli papirje in prevzel odgovornost za Sonjo. Vzel bom še malo dopusta in bom vedno na posestvu, samo da bi lahko deklica ostala na svojem hektarju do konca počitnic.

    Ravnatelj mi je najprej poskusil pojasniti, da se morajo vsi otroci iz doma odpeljati na zdravljenje in oddih v poletni tabor na morju. Da so se za to možnost dolgo trudili in da so komaj našli dovolj sponzorjev za ta podvig. Rekel sem mu nekaj krepkih, vendar ni bil užaljen, samo odgovoril je podobno ostro. Dodal je še: „Dajte telefon šoferju, jutri pa pridem sam pogledat.” Pohitel sem ven in dal telefon šoferju rekoč: »Daj, prijatelj, hitro odpelji!«

    Odpeljal je. Sonja je prišla k meni in vprašala: »Stric Kostja, saj avtobus je prišel pome, kajne? Zakaj je odpeljal?«

    Pogovor z ravnateljem me je vznemiril. Prižgal sem si cigareto, roki sta se mi kar tresli in odvrnil sem: »Misliš, da je prišel pote? Pripeljal se je kar tako, da bi vprašal, ali potrebuješ kakšen živež ali kaj drugega, pa sem mu rekel, da se bomo že znašli.«

    Sonja me je pozorno pogledala, zdelo se mi je, da je nekaj dojela in tiho rekla: »Hvala, stric Kolja.« Obrnila se je in naredila nekaj počasnih korakov, potem pa hitro stekla nazaj na svojo zemljo.

    Ravnatelj otroškega doma se je pripeljal naslednje jutro. Pričakoval sem ga, vendar se ni napotil k meni, ampak naravnost k šotoru. Nisem mu utegnil reči, naj ne prestopa meje posestva brez Sonjinega povabila. Toda možakar se je kar sam ustavil. Ko se je deklica napotila proti njemu, je takoj spregovoril, da je ne bi spravljal v stisko: »Dober dan, Sonja, pripeljal sem se k tebi samo zato, da bi te vprašal, ali želiš z nami na morje ali pa bi raje bila tu?«

    »Tu!« ni rekla, temveč vzkliknila deklica.

    »Sem si kar mislil,« je odvrnil, »zato sem ti tudi pripeljal še nekaj suhe hrane.«

    »Ni se vam treba vznemirjati in izgubljati časa. Ničesar ne potrebujem.«

    »Ničesar ne potrebuješ? In kaj mi dovoliš storiti? Država za vsakega gojenca prispeva denar. Ti pa se misliš tukaj kar sama vzgajati in prehranjevati? Kako naj potem delam obračun državnega denarja? Ne, lepo te prosim, bodi prijazna in sprejmi to, kar ti pripada. Aleksej, iztovori. Dovoli nama, Sonja, da vstopiva. Bi nama razkazala svoje posestvo?«

    Sonja je nekaj trenutkov opazovala ravnatelja in se trudila razumeti, za kaj gre. Potem je videla, da voznik minibusa raztovarja težke torbe in končno dojela, da to pomeni, da bo lahko ostala do konca počitnic na svoji zemlji.

    »Oh, jaz pa kar stojim …« je vzkliknila. »Vstopite, tu so vratca, kjer ni žice. Pridite na obisk. Pokazala vama bom svoje posestvo. Pridite tudi vi, stric Kostja.«

    Odpeljala nas je k svojemu šotoru in nam takoj ponudila, da popijemo nekaj vode, ki jo je zajela iz vedra ob vhodu.

    »Tu je voda, ki jo zajemam iz izvira. Zelo okusna je, dosti boljša kot tista iz pipe. Poskusite jo, prosim.«

    »Ne bom rekel ne,« je odvrnil ravnatelj in z užitkom spil pol lončka vode. »Dobra je.«

    Tudi jaz in voznik sva jo spila in pohvalila v Sonjino veliko zadovoljstvo. Najbrž je prvič v življenju imela nekaj svojega. Čeprav je to bila le voda, je lahko to lastnino prvič dala odraslim. Začela je zaznavati svojo pripadnost svetu. Potem smo dobro uro ali morda celo dve poslušali njeno navdušeno pripoved o tem, kaj vse je že posadila in kaj še ima namen posaditi. Pokazala nam je tudi risbe svojega bodočega rodovnega posestva. Na risbah ni bilo samo še hiše.

    »Čas je, da se odpeljeva,« je rekel ravnatelj. »Stvari si kar sama razpakiraj. Priložil sem baterijsko svetilko. Z njo lahko posvetiš zelo daleč, če pa jo preklopiš na dnevno svetlobo, lahko ob njej tudi bereš. Prinesel sem ti še revije o urejanju posestva ter knjige o gojenju raznih rastlin in ljudskem zdravilstvu.«

    »O, spet sem nekaj pozabila,« je plosknila. »Takoj bom nazaj …«

    Odgrnila je platneno stranico vhoda v šotor in zagledali smo šopke raznih zelišč, ki so viseli na vrvici, napeti v šotoru. Snela je nekaj šopkov in jih izročila ravnatelju:

    »To je krvavi mleček. Posebno zelišče. Pošiljam ga Katji iz naše skupine. Skuha naj ga in pije, saj je pogosto bolna. Prebrala sem vse o njem v brošuri, ki ste mi jo podarili, ga nabrala in pravilno posušila.«

    »Hvala …«

    Na splošno je ta ravnatelj dober človek in ima rad otroke. Malo sem se še pogovarjal z njim. Spraševal me je o Sonjinem življenju na parceli in mi dajal koristne nasvete.

    Tako je Sonja preživela vse poletje v šotoru na hektarju svoje zemlje. Na cvetlični gredi sredi posestva so se razcvetele čudovite rože. Na gredicah so pognale čebula, redkvice in druge vrste zelenjave. Ob večerih, ko so dnevi postajali krajši, je v šotoru pod brezo pogosto migljala luč. Vsak večer je Sonja brala knjige o ljudskem zdravilstvu ali risala v zvezek prihodnost svoje zemlje.

    Ko se je na koncu poletja stari minibus pripeljal po deklico, sem pomagal naložiti Sonjine stvari. Izkazalo se je, da jih ni bilo tako malo. Posušila je kakšnih dvesto šopkov različnih zelišč. Pridelala je vrečo krompirja, tri buče … skratka, napolnili smo minibus.

    Vprašal sem Sonjo: »Kaj načrtuješ za naslednje poletje? Ali naj shranimo tvoj šotor?«

    »Takoj, ko se bodo začele počitnice, se bom spet pripeljala. Že prvi dan bom na svoji zemlji. Dober sosed ste, stric Kolja. Hvala vam za dobro sosedstvo!« In dala mi je roko kot odrasel človek. V tem poletju deklica ni le zagorela, temveč je postala krepkejša in bolj samozavestna.

    Naslednje poletje se je pripeljala s sadikami sadnih dreves in grmovnic. Takoj se je lotila dela.

    Ljudje iz naselja so se odločili, da ji zgradijo majhno hišo. Zina, žena podjetnika, ki je gradil največjo vilo, je vztrajala, da Sonjina hiška ne bi bila premajhna.

    »Sram me je pogledati ljudem v oči. Vsi v naselju si gradijo hiše, velike kot dvorce, otrok pa živi v šotoru. Obiskovalci prihajajo v naselje, le kaj si bodo mislili o nas!«

    Ker smo poznali dekličin značaj in njeno bolestno občutljivost do vseh vrst daril, so določili mene, da se z njo pogajam v zvezi z izgradnjo hiše.

    Prišel sem k njej na pogovor: »Sonja, ljudje v naselju so se na sestanku odločili, da ti zgradijo majhno hišo, ti nam samo pokaži, kje naj ti jo postavimo.«

    V strahu me je deklica vprašala: »Stric Kolja, koliko pa bo stala takšna hiška?«

    Ne da bi kaj posumil, sem odvrnil: »Kakšnih dvesto tisoč, no, skratka, vsaka družina bo prispevala po dva tisoč.«

    »Po dva tisoč! To je vendar veliko denarja. Kar pomeni, da bodo ljudje za svoje otroke kupili manj, ker bodo denar potrošili zame. Stric Kolja, srčno vas prosim, povejte ljudem, da zaenkrat ne potrebujem hiše. Tudi mesta zanjo še nisem dokončno določila. Lepo prosim, stric Kolja, pojasnite to ljudem …«

    Vznemirjena je bila in razumel sem, zakaj. Sonja je zdaj imela svoj hektar zemlje, prvič v življenju se je počutila neodvisno. Ta kos zemlje ji je nadomestil starše, drug drugemu sta bila potrebna. Z nekakšnim notranjim čutom je deklica občutila ali si prestavljala, da njena zemlja noče, da bi se je dotikal kdor koli drug. In Bog ne daj, da bi ji kdo po postavitvi hiške kaj oponesel, četudi molče. Ljubša od lastne hiše ji je bila lastna neodvisnost.

    Prepričal sem ljudi, naj deklici ničesar ne vsiljujejo. Prav kmalu pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mimo Sonjinega posestva so od jezera tekli otroci, pred njimi pa se je na kolesu peljal podjetnikov sin Edi. Vedno jo je zbadal, imenoval jo je malčica, čeprav je bil sam komaj tri leta starejši od nje.

    »Hej, malčica,« je zavpil Edi, »ves čas se ukvarjaš s pokrajinskim dizajnom. Kako se še nisi naveličala? Pojdi raje z nami na predstavo!«

    »Na kakšno predstavo?« je vprašala Sonja.

    »Moj očka bo danes sežgal bivalno prikolico, ki smo jo potrebovali med gradnjo. Poglej, k nam je za vsak slučaj že pripeljal gasilski avto.«

    »Zakaj jo hoče sežgati?«

    »Ker kvari videz posestva.«

    »Toda potem ko bo zgorela, na tistem mestu dolgo ne bo nič raslo.«

    »Zakaj pa ne?«

    »Zato, ker bodo zgoreli vsi koristni črvi in hroščki. Pri šotoru sem zakurila in poglej, na tem mestu zdaj nič ne raste.«

    »O, kako dobro znaš opazovati, malčica. Če je tako, pa reši naše črve. Vzemi staro bivalno prikolico, saj očka ne ve, kako bi se je znebil.«

    »Kako naj jo vzamem, pretežka je zame!«

    »Kako, kako? Z žerjavom, seveda. Pojutrišnjem bodo k nam pripeljali žerjav, da bo postavil vetrnico. Sicer pa, ali jo vzemi ali pa bo zgorela kot veličasten kres.«

    »Prav, Edi, pripravljena sem sprejeti vaš bivalnik.«

    »Torej, pojdimo!«

    Na posestvu Edijevih staršev so se zbrali odrasli sosedje in mnogo otrok. Požarna služba je bila v pripravljenosti. Edi je očeta dohitel, ko je že nesel posodo bencina proti bivalniku, in mu v veliko veselje odraslih in razočaranje otrok rekel: »Očka, bivalnika ne bomo sežgali.«

    »Zakaj ne? Kaj to pomeni?«

    »Ker sem ga podaril.«

    »Komu?«

    »Malčici.«

    »Kateri malčici?«

    »No, Sonji z zadnje parcele.«

    »Kaj res? Se je strinjala? Ga je od tebe hotela vzeti?«

    »Če mi ne verjameš, očka, pa jo sam vprašaj.«

    Edi je stopil do Sonje, ki je stala v gruči otrok, in jo pripeljal k očetu.

    »Povej, da si pripravljena sprejeti ta bivalnik.«

    »Strinjam se,« je tiho pritrdila.

    Oh, podjetnika kar ni mogel skriti ponosa na sina. Saj to je neverjetno! Samosvoja Sonja, ki od nikogar ničesar ne vzame, se je odločila sprejeti darilo od njegovega Edija.

    Ko so se vsi razšli, je podjetnik sklical vso delovno skupino, ki je opravljala končna dela na njegovi vili in rekel delovodji: »Tako, fantje. Uporabite lahko katere koli materiale, delajte noč in dan, dvojno vam bom plačal, samo da bo čez dva dni v tem bivalniku evropsko stanovanje. Od zunaj naj bivalnik kar ostane popraskan, toda znotraj …«

    Čez dva dni je na Sonjini parceli pri brezi namesto šotora na opečnatih temeljih stal bivalnik. Čeprav je bil popraskan, so ga delavci že pripravili za barvanje, tudi finska barva in čopiči so bili pripravljeni v bivalniku. Sonja ga je pozneje prebarvala sama. Dobila je svojo prvo lastno hiško v življenju, stoječo na njeni ljubljeni zemlji. Bivalnik se je naslednje leto spremenil v pravljično hišico. Ovijala sta ga bršljan in divje grozdje, obdajale so ga cvetlične grede.

    * * *

    Minilo je deset let. Sonja je končala šolo in že leto dni živela na svojem posestvu. V naselju, ki se je utapljalo v zelenju in cvetličnih vrtovih, so stale lične hiše. Toda najlepše bivališče je imela Sonja. Ko so njene vrstnice zapuščale otroški dom in odhajale v negotovost, se poskušale vpisati v kakšno šolo, ki je imela poleg tudi internat, ali pa so iskale kakršno koli delo, samo da bi zaslužile za preživetje, je Sonja že bila premožen človek. Prebivalci naselja so prodajali presežke sadja in zelenjave. Pridelke so odkupovali po precej visokih cenah in jih izvažali v evropske države, kjer so bili naprodaj v posebnih trgovinah z ekološko čistimi živili. Tudi Sonja je tržila, kar je zraslo na njenem posestvu. Večino njenega pridelka so odkupili meščani, ki so začeli sami prihajati k njej, ko so slišali za neobičajno deklico in njeno čudežno posestvo.

    Poleg tega je Sonja nabirala zdravilna zelišča in pomagala mnogim ljudem premagati bolezni.

    Nekoč je Edi prišel na obisk k svojim staršem, ki so zdaj stalno živeli na posestvu. Že tri leta je študiral na prestižni ameriški univerzi. Pred njim je bil zahteven kirurški poseg. Najbrž so se zaradi slabe vode in hrane pojavile težave z jetri in ledvicami. Pred operacijo se je odločil teden dni prebiti s starši.

    Zinaida, njegova mati, mu je predlagala: »Sinko, stopiva k naši krajevni zdravilki. Morda ti bo lahko pomagala.«

    »Kaj ti je mama? V katerem stoletju pa živiš? N Zahodu je medicina na najvišji možni ravni. Kar je potrebno, izrežejo in zamenjajo. Ne delaj si skrbi. Ne bom hodil k nobenim babicam-zaklinjalkam. To sodi v predpreteklo stoletje.«

    »Saj ne govorim o nobenih babicah. Stopiva k … se spomniš, kako je drobna deklica iz otroškega doma na koncu našega naselja sama urejala svoj hektar zemljišča, da so se ji vsi čudili?«

    »A, tista malčica. Da, nekaj se spomnim.«

    »Zdaj ni več malčica, sin, ampak zelo spoštovan človek. Za pridelke njenih rok so posredniki pripravljeni plačevati dvojno ceno. Po zelišča, ki jih nabira, se ljudje vozijo iz oddaljenih mest, čeprav ne dela nobene reklame.«

    »Od kod ima malčica tako znanje?«

    »Saj je od prvega razreda naprej vsako poletje preživela na svojem posestvu, vsako zimo pa dan za dnem brala knjige o sadjarstvu, vrtnarstvu in ljudskem zdravilstvu. Otroška pamet je bistra in sprejema vse dobro. Seveda se je veliko naučila iz knjig, toda ljudje pravijo, da je dojela več, kot je v njih napisano. Pravijo tudi, da jo rastline razumejo. Pogovarja se z njimi.«

    »Glej jo no, malčico! Koliko denarja pa vzame za zdravljenje?«

    »Včasih kaj vzame, včasih pa tudi zastonj pozdravi človeka. Prejšnjo jesen sem jo srečala pri ribniku. Pogledala me je v oči in rekla: „Teta Zina, vaša beločnica ne izgleda dobro, vzemite tole zelišče, prevrite ga in pijte vsak dan. Minilo bo.” In res je minilo. Beločnico sem imela takšno, ker sem imela težave z jetri. Zdaj pa je vse dobro. Pojdiva, stopiva k njej, morda bo lahko pomagala tudi tvojim jetrom.«

    »Jaz nimam težav samo z jetri, mama. Diagnoza je že postavljena, odstranili mi bodo ledvico. Tu pa ne zaležejo nobena prekuhana zelišča. Sicer pa kljub vsemu stopiva k malčici, rad bi videl njeno posestvo. Pravijo, da je prav rajsko.«

    * * *

    »Da, odlično se je znašla,« je priznal navdušeni Edi, ko sta z mamo prispela do Sonjinega posestva. »Medtem, ko so prebivalci naselja svoje moči vlagali v gradnjo vil in kamnitih ograj okoli posestev, je ona dejansko ustvarila raj. Kar poglej, mama, kakšno košato ograjo iz zelenja je vzgojila.«

    »Ko bi videl njen vrt, bi bil še bolj navdušen. Ampak vanj ne spusti prav veliko ljudi,« je pripomnila Zinaida.

    Napol je odprla vrata in glasno zaklicala: »Sonja, če si doma, pridi ven. Sonja, si doma?«

    Vrata hiške, bivše bivalne prikolice, so se odprla in na prag je stopilo dekle. Z rahlim gibom je vrgla čez ramo kito svetlih las. Zagledala je Zinaido in njenega sina. Lica so ji zardela. Zapela je zgornji gumb halje, ki ji je objemala polne prsi. Mlada lepotica je z mehko lahkotno hojo stopila s praga in se po stezi napotila k vratcem, kjer sta stala Zinaida in Edi.

    »Zdravo, teta Zina. Dobrodošli, Edvard. Če želita, vstopita v moj dom ali na vrt.«

    »Hvala za povabilo. Rada bova vstopila,« je prikimala Zinaida.

    Edi pa ni rekel ničesar, še pozdravil se ni z dekletom.

    »Veš, Sonja, moj sin ima problem,« je nadaljevala Zinaida na poti proti vrtu. »Čaka ga operacija. Čeprav bo operiran v Ameriki, sem kot mati zelo vznemirjena.«

    Sonja se je ustavila, se zasukala nazaj in vprašala Edija: »Kaj pa vas boli, Edvard?«

    »Srce,« je pridušeno odgovoril mladenič.

    »Kako srce?!« je vzkliknila Zinaida. »Meni si rekel, da jetra in ledvica. Nisi mi povedal resnice, da bi me tolažil, kajne?«

    »Nisem lagal, mama. Zdaj mi razbija srce. Potipaj, kako mi razbija,« prijel je materino roko in si jo položil na prsi. »Ali čutiš, vsak hip se bo iztrgalo in se razpočilo, če ne nagovoriš te deviške lepotice, da se brez odlašanja poroči z menoj.«

    »Si pa šaljivec in pol,« se je zasmejala Zinaida,« skoraj bi me na smrt prestrašil.«

    »Ne šalim se, mama,« je resno odvrnil sin.

    »Če se pa ne šališ,« je veselo nadaljevala, »potem vedi, da jo je že pol naselja snubilo za svoje sinove, toda brezuspešno. Noče se omožiti. Vprašaj jo, zakaj ne in mame ne vpletaj v to.«

    Edi je stopil k Sonji in jo tiho vprašal: »Sonja, zakaj se niste želeli z nikomer omožiti?«

    »Zato,« je še tiše odgovorila, »ker sem čakala tebe, Edi.«

    »Kakšna šaljivca, le zakaj se norčujeta iz mame?«

    »Blagoslovi naju mama, pa hitro, ne šalim se,« je odločno rekel Edi in prijel Sonjo za roko.

    »Tudi jaz se ne šalim,« je resno pritrdila Sonja.

    »Ne šalita se! … Kar pomeni, da se tudi ti, Sonja … ne šališ … No, če se ne šališ, zakaj mi praviš teta in ne mama!«

    »Prav, mama,« je z drhtečim glasom odgovorila Sonja, naredila korak proti Zinaidi in se negotovo ustavila.

    Zinaida ni mogla takoj dojeti, kaj se je zgodilo – je to igra, šala? Resno je pogledovala zdaj Sonjo, zdaj sina in spet … V nekem trenutku se je le prepričala o resnosti namena obeh mladih, se pognala k Sonji, jo objela in zajokala: »Sonja, Sonjica, hčerkica, zdaj vem, da mislita resno.«

    Tudi Sonji so drhtela ramena. Prižeta k Zinaidi, je ponavljala: »Da, mama, popolnoma resno. Zelo, zelo resno.«

    Potem sta se fant in dekle prijela za roke in se počasi, ne da bi opazila kogar koli okoli sebe, napotila po ulici naselja proti posestvu Edijeve družine. Pred njima je hodila Zinaida, se smejala in jokala hkrati.

    Pohitela je k vsakomur, ki jim je prišel naproti in hitro razlagala: »Prideva k njej, onadva pa, en, dva in se zaljubita. Jaz pa, en, dva in ju blagoslovim. Najprej sem pomislila, da se šalita. Onadva pa, ne, zaljubljena sva. Jaz hočem njima reči … onadva pa: poroka, mama, danes. Dobri ljudje, kako je to mogoče?! Moramo se pripraviti, narediti vse uradno. Kar tako ne gre.«

    Približno tako zmedeno pripoved je slišal še njen mož, ko jim je prišel naproti, se je zagledal v mladi par in rekel: »Da, Zinaida, ti vedno nekaj klepečeš. Kaj pomeni, da poroke ni mogoče opraviti že danes? Poglej ju vendar. Poroke ne bomo imeli samo danes, poroka bo takoj zdaj!«

    Edi je stopil k očetu in ga objel. »Hvala, oče.«

    »Ah, zdaj ni čas za zahvaljevanje in objemanje. Treba je zaklicati: vroč poljub!«

    »Vroč poljub! Vroč poljub!« so klicali ljudje, ki so se zbrali okoli njih.

    Edi in Sonja sta se pred očmi prebivalcev naselja prvič poljubila. Na svatbo so prišli vsi prebivalci naselja, ki so bili tisti čas doma. Skupaj so pripravili improvizirano dolgo mizo na svežem zraku. Svatje niso hrumeli, kot je v navadi na ruskih popivanjih, zato pa so družno prepevali dolgo v noč.

    Kljub ugovorom staršev se mladoporočenca nista naselila v vili, temveč v Sonjini hiški.

    »Razumi, oče,« je rekel Edi, »zgradili smo dvorec z različnimi prizidki, da zaseda pol hektarja. Vendar pri nas ni takega zraka in lepote, kakršna kraljuje na Sonjinem posestvu. Pol prizidkov bi bilo treba podreti.«

    Podjetnik je potem teden dni popival, potem pa je na začudenje sosedov začel rušiti prizidke. To početje je spremljal z besedami: »Po neumnosti smo toliko nagradili, vnuki pa ne bodo hoteli živeti v takšnih katakombah.«

    Srečno življenje Sonje in Edvarda …

    Stop! Začel sem pripovedovati že o prihodnosti. Ta bo zagotovo lepa. Kakšna pa je sedanjost?

    V sedanjem mestu Harkov je urejen otroški dom. In v njem živi deklica Sonja. Hodi že v tretji razred, toda hektarja lastne zemlje še nima, kakor ga nimajo Tanje, Serjoži in Katje … in na stotisoče drugih otrok v otroških domovih. Ukrajinska Rada ni še niti postavila na dnevni red vprašanja, ali naj dajejo v doživljenjsko rabo prebivalcem svoje države, vključno z otroki-sirotami, po hektar zemlje, da bi si na njem lahko zgradili rodovna posestva. Tudi Beloruska Duma ga še ni obravnavala ……

    Jim bodo otroci to odpustili? Bodo lahko današnji poslanci to odpustili sami sebi?

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Sončni trgovini
  • Več od avtorja Nara
  • Več s področja * Za boljši svet in dobrodelnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/DajteOtrokomDomovino

    No trackback comments for this entry.
    Dajte otrokom domovino | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Dajte otrokom domovino

    Prispeval/a: titanic dne nedelja, 16. april 2006 @ 20:10 CEST
    Sanje imamo zato, da živimo srečno in jih uresničujemo. Sama se spominjam, kako sem v otroških letih sama rada iz kartonskih škatel gradila porostore, se zagrajevala in želela imeti svoj prostor. Ko sem bila stara približno 14 let, sta tudi meni starša kupila majhen šotor, da sem ga postavila v naravi, ko smo bili na počitnicah. Ponoči mi niso pustili, da bi notri prespala, a podnevi sem rada hodila po gozdu, sedela ob potočku in gledala mravlje kako hodijo in nosijo iglice na mravljišče. V šotoru sem brala knjigo, starši so bili pa v leseni brunarici. Tako smo vsako leto 14 dni preživeli na Pokljuki, kar mi je močno ostalo v spominu.

    Ob prebiranju zgodbe, so se mi oči orosile, saj sem si predstavljala deklico, ki je dobila še več, kot si je želela. V vsej svoji skromnosti je imela več, kot marsikdo iz njene okolice. Stik z naravo ji je dal lepoto in žar, v katerega se je Edi zaljubil, ko jo je prvič videl. Ona pa ga je v mislih priklicala in »vedela«, da bo prišel k njej zato, da bosta skupaj. To je ljubezen, ki jo je Edi čutil, njena namera pa se je manifestirala v Edijevi bolezni, saj drugače ga ne bi bilo. Tako je lahko le zaradi bolanega telesa, spoznal duševne vrednote in videl delovanje naravnih zakonov.

    Telesne bolečine in obolenja kažejo na to, da delamo in razmišljamo napačno. To je spodbuda, da odpremo oči in spregledamo kar bi morali čutiti in sprejeti kot otroci.
    Vendar je žal okolica in tudi starši tisti, ki nam vzamejo, namesto, da bi nam dovolili, da ohranimo vrednote narave, ljubezni in moči, ki jih prinesemo na svet že z rojstvom.

    V svetu katerem živimo bo potrebno čimprej spremeniti mišljenja in ravnanja, če ne, se bomo sami sebe uničili. Lahko bi živeli le del tega, o čemer govori Anastazija, lahko bi se zavedali le del tega, del moči in poskušali aktivirati sposobnosti, ki jih ima vsak človek.

    Očistimo dušo in v teh prazničnih dneh poglejmo v svoje srce in se vprašajmo: zakaj živimo? Kaj lahko naredim, da mi bo lepše in prijetnejše, zdravje pa čvrsto in močno. Samo malo je treba pogledati v sebe in našli bomo odgovor.

    Vse okoli nas je živo, življenje je v vsaki rastlini, torej? Jaz sem del narave, torej ji ne vladam ampak sem delček in z uničevanjem okolice uničujem naravo, obenem pa sebe, saj sem del nje.

    ........ začnem pri sebi......... nadaljujem pri sebi........... živim za sebe in za druge..........

    lp Titanic



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,52 seconds