Kot pravi ljudsko izročilo, je sajenje dreves, ki jih danes poznamo kot tepke, ukazala Marija Terezija. Ker je bil to ukaz, je seveda grozila tudi kazen. Gospodarja, ki ne bi posadil primerne količine dreves, naj bi natepli. O tem koliko gospodarjev so resnično natepkali, ljudsko izročilo molči. Prava tako pa molčijo tudi tepke, ki so medtem prerasle v ogromna drevesa in nas vsaki dve leti razveselijo z obilico plodov.

Obdelavo tepk bi bilo še najbolj primerno opisati kot delovno meditacijo. In ji tako tudi pristopiti. Vsako odraslo drevo lahko, ob primerni oskrbi, kljub visoki starosti obrodi do sto kilogramov plodov. Brez panike, ni vam jih potrebno izšolati. Če pa jih hočete uporabiti, imate na izbiro več ciljev. Lahko jih poskusite pojesti sveže, vendar boste za to potrebovali znatno količino prijateljev ali družinskih članov, ki so vam pripravljeni bodisi pomagati ali pa prenašati vpliv, ki ga hruške na prebavo vsekakor imajo. Tradicija priporoča sušenje ali pripravo žganja. Kompostiranje pa bo v vsakem primeru končna faza znatnega deleža vašega pridelka. Izbira je odvisna od vaših potreb, možnosti, želja, opremljenosti in seveda znanja. Letos sem se odločil za sušenje.

Tepka, ki še ni medena, nima okusa, ki bi si ga želeli spoznavati. Ko odpadejo, največkrat še niso medene, če pa so, jih lahko pojeste. Medena tepka je po strukturi še najbolj podobna zreli figi, s to razliko, da sta tu še muha in osemenje, ki jih večina ljudi raje odstrani. Hkrati pa lahko pogledate, če v notranjosti ni kakšnih podnajemnikov. Načeloma velja, da nepoškodovana koža – kar preverite z rahlim stiskanjem, pozornim poslušanjem in natančnim ogledom – zagotavlja varen ugriz. Če hruška ni medena, je potrebno počakati in šele nato začnete spoznavati užitke, ki jih nudi medeno sadje.

Dobro je, da vsi plodovi ne dozorijo hkrati, temveč zorenje sadežev traja najmanj en mesec in tepke bomo pod vsakim drevesom lahko obirali enkrat na teden ali pa dvakrat na dan. Meni osebno je všeč, če sadje odpade z drevesa takrat, ko se za to odloči mati narava. Zato jih raje pobiram večkrat, vsekakor pa morate pri vsakem pobiranju pobrati vse sadeže, sicer preostali po naravni poti propadajo in privabljajo obilico mrčesa. Sproti se odločite, ali je posamezen sadež že primeren za nadaljnjo obdelavo, se bo še omedil, ali pa je primeren le še za žganje oziroma celo kompost. Ob tem se je potrebno zavedati, da boste vsako tepko, potem ko jo boste proglasili primerno za sušenje in odložili v košaro, prijeli še najmanj štirikrat.

Dodana vrednost pri sušenem sadju je namreč izredno visoka. Za sušenje je torej priporočljivo izbrati le najboljše sadeže. Pred sušenjem je tepko treba po dolgem prerezati napol, saj se bo takšna hitreje posušila, hkrati pa boste lahko odstranili semena. Če jo boste prerezali tako, da bo pecelj ostal na robu ene, muha pa na robu druge polovice, imate dobre možnosti, da boste hkrati s pecljem odstranili tudi osemenje. Za to delo boste vsekakor potrebovali nožek, boljše rezultate pa se doseže tudi z malo daljšimi nohti. Nato je tepke treba zložiti v sušilnik in jih – v odvisnost od debeline sadežev, zmogljivosti vašega sušilnika, zunanje temperature in ostalih pogojev – primerno dolgo sušiti.

Pri suhih tepkah se močno podaljša rok trajanja, spremeni pa se tudi okus in trdota. Zelo suho sadje je lahko trdo kot kamen, kvaliteta okusa pade, zagotovo pa je zelo trajno. Okus primerno suhega sadja je neprimerno boljši, zato trajnost niti ni tako pomembna, saj ga boste pojedli prej, kot bo uspelo splesneti. Če pa se ga odločite shraniti v zmrzovalniku, suhost za hrambo ni pomembna, vendar ste se s tem oddaljili od smisla sušenja. Priporočam hrambo v stekleni kozarcih, ki pa jih morate zapreti z neoporečnim celofanom, saj lahko vsaka luknjica pomeni vdor mikroorganizmov, ki bodo vaše delo preusmerili v svoj sistem.