Vsi vemo kaj je DNK (deoksiribonukleinska kislina), toda zelo malo nas dejansko ve, kakšna je vloga DNK v celični strukturi telesa.
Medicinsko je opisana kot:
''Zelo dolga molekula, ki se zavijači in oblikuje kromosome in vsebuje popolno kodiranje za samodejno izgradnjo telesa. Molekula ima ogrodje z dvojno vijačnico, izmenično iz sladkorjev (deoksiriboza) in fosfatov…''
Toda to je daleč od celotne zgodbe.

V zadnjih letih smo bili priča povečanju ponudb delavnic, tudi zelo dragih, ki bi pomagale ljudem povečati število snopov njihove DNK, iz običajnih dveh na dvanajst. Kakšna pa je prednost spremembe DNK na ta način? Je to prednost in zaželeno, da se spremeni kodiranje ''za samodejno izgradnjo telesa''? Če želimo razumeti ta vprašanja, moramo najprej razumeti, kaj v resnici je DNK.

Zgradba človeškega telesa

S strani znanstvenikov smo navajeni slišati, da je telo zbirka celic, ki kot se zdi, sledijo neki vrsti vzorcu, v katerem igra vlogo DNK in od nekje imamo tudi zavest.
Z vidika vere pa nam govorijo, da smo telo, ki ima od nekje dušo.
Izraz ''zavest'' in ''duša'' pomenita dokaj enako, vendar se ju uporablja ločeno, da bi se razlikovalo med znanstvenim in verskim pogledom.
Večina ljudi verjame, da smo telo, ki ima dušo (zavest), vendar so negotovi, kje se ta duša nahaja.
Resnica pa je, da smo duša, ki za sebe zgradi telo – ne telo, ki ima dušo, ampak duša, ki ima telo.
Da lahko duša prevzame fizično telo, si sposodi '' eterično šablono'' človeškega telesa, naredi kopijo in prične graditi telo znotraj maternice.
Ko očetov spermij sreča materino jajčece, prične samodejni proces. To je funkcija oploditvenih procesov – duša se v tem trenutku še ne poveže – vse kar se v resnici zgodi je, da se jajčece prične deliti.

Novi zarodek si od vsakega od staršev ''sposodi'' nekaj značilnosti DNK.
To so osnovne značilnosti, kot sta barva kože in las. Nič več kot to. Vse ostalo v zvezi z zarodkom določa duša otroka, ki prihaja na svet.
Po približno 800 delitvah celice, naredi duša zarodka svojo prvo zvezo z rastočim svežnjem celic, ki se delijo. V tem trenutku duša ni povezana s celicami, temveč prične vtiskovati eterično šablono.

Po približno 16 dnevih se vez duše z zarodkom prične povečevati in v tem stadiju DNK prične igrati svojo vlogo.
V tem trenutku razvoju zarodka se DNK razbije v 2 ločena dela: 75 procentov celotne DNK je shramba spomina minulih življenj. Če se mora doživljaj iz minulega življenja razrešiti znotraj telesa v tem času, potem se spomini travme iz minulega življenja dodajo v tem trenutku. Ti spomini lahko zavzamejo obliko nepopolnosti, kot npr. manjkajoč ud, ali so lahko kot rezultat dogodka iz minulega življenja, vtisnjeni v telo za sedanje življenje. Npr., če se je prejšnje življenje zaključilo tako, da ste bili ubiti s strelom, se lahko spomin rane, ki jo je povzročila krogla na koži, kaže kot znamenje.

Ostalih 25 procentov celotne DNK pa je potreben za izgradnjo fizičnega telesnega tkiva okrog eterične šablone.
Ko zarodek raste, ta procent postopoma pada, dokler ob rojstvu zadošča le še 10 procentov za nadaljevanje telesnega razvoja. V puberteti, ko telo uspešno preneha rasti, procent pade na približno 3 procente. Ti 3 procenti so količina DNK, ki preostanek življenja vzdržuje delovanje funkcij telesa.
Ko zdravniki trdijo, da so ugotovili kako deluje DNK, so to le 3 procenti o katerih govorijo, medtem ko trdijo, da je preostalih 97 procentov ''junk/odpad''
Od pubertete naprej pa se DNK razbije na sledeč način:
75 procentov je shramba spomina minulega življenja.
3 procenti vzdržujejo telesne fizične funkcije.
22 procentov zabeleži spomine in dogodke, ki so se zgodili v tem življenju.

Fizični spomini so za zelo kratek čas shranjeni samo v možganih – največ le nekaj let. Dolgoročni spomin pa je shranjen v DNK.
To je tudi razlog, zakaj se starejši lahko spominjajo le zelo malo dogodkov iz nedavnega življenja, lahko pa se zelo dobro spominjajo njihovih prejšnjih življenj. Ko s staranjem celične strukture možganov pričnejo razpadati, se večji del kratkoročnega spomina izgubi, dolgoročni, DNK spomin, pa je popolnoma nedotaknjen. Ko telesne celice niso več tako zmogljive, ta postane starejšim lažje dosegljiv.

To je dejansko zgradba DNK –  gre predvsem za spomin.

Esej Chrisa Thomasa

SE NADALJUJE