»Vsi živimo v svetu čustev, razlika je le kako gledamo na njih. Nekateri se pridno lepijo na čustvo, jih vlečejo v sebe oz. k sebi kot sveti Gral njihovega življenja, drugi spet jih porivajo iz sebe in z njimi poizkušajo vplivati na dogajanje v svoji okolici. Pa je res to vse kar je?«

Marsikomu od nas je morda že postalo odvečno, neznosljivo kako se svet obnaša do njih, v telesu kar čutijo jezo drugih ali pa žalost. Drugim pa je spet zelo ugodno, ker na tako enostaven način dobijo skozi čustveno igrico, ki si jo napletejo v glavi, priti do tega, kar si želijo. No, je tak svet, boste rekli…

Morda že res, a samo tako dolgo, dokler si to želite sami. Da, prav ste slišali. In govorim o tem, da boste v svoje telo in čustva oz. v svojo zaznavo sveta želeli vlačiti to, kar so drugi. Občutki drugih so pač njihovi občutki to vemo vsi, a kaj, ko pa kar pridejo in jih »moram« čutiti. In zakaj se mi to dogaja? No, ne dogaja se samo vam, dogaja se namreč nam vsem. Ljudje smo empatična bitja, čisto vsi in čutimo druge. Nekateri bolj, nekateri manj, a vsi jih čutimo. To je način življenja kako se uči samo o sebi. Da, prav ste slišali. Učenje življenja o samem sebi in nas kot njegovega dela o nas samih. Skozi čustva se namreč učimo sami o sebi in nimamo jih zato, da se učimo o drugih oz. o tem kako lahko spremenimo druge, da bi postali drugačni. Ne, čustva nam omogočajo, da spremenimo sebe in na ta način postanemo še boljše verzija samih sebe.

Kaj pa je še boljša verzija samih sebe? No, v tem trenutku smo takšni kot smo, torej z vsemi našimi prednostmi in pomanjkljivostmi skupaj in le-te nam omogočajo, da živimo življenje, kot ga pač živimo. A kaj če bi lahko bili drugačni, če bi življenje lahko živeli drugače? Življenje nam skozi ta mehanizem omogoča prav to, da postanemo boljši, drugačni, da bi živeli življenje, kot ga želimo sami. In kako? Čustva nam sicer omogočajo čustveno rast in rast naših misli oz. uma, razmišljanja, a če pri takšnem načinu ne pride do spoznanja, zakaj nekaj počnemo, ne zrastemo ravno veliko, saj se nam stvari še vedno ponavljajo, mogoče samo v drugi obliki.

No, pa vseeno obstaja pot iz te velike uganke življenja. Pot, ki jo nakazujem je, da se ne soočimo s čustvi, da postanemo zaradi tega še bolj čustveni in dramatični, temveč, da se z njimi soočimo, a samo na tak način, da se ne navežemo na to kar se dogaja v čustvih in dogajanje le opazujemo. Komaj takrat bomo dobili možnost, da se popolnoma nenavezano soočimo s tem kar nas teži in bomo vse to lahko seveda tudi izpustili.