Na predavanjih nenehno ponavljamo o petih najhujših strupih in povzročiteljih bolezni: jeza, žalost, strah, skrb in pohlep.

Tega si nismo izmislili mi. To že tisočletja trdijo vse tradicionalne medicine, le da na zahodu še vedno raje verjamemo, da bolezen prihaja od zunaj, da prileti z bakterijami, na krilih ptičev ali jo gensko podedujemo. Takšen pogled upravičuje našo pasivnost, saj če verjamemo, da so vzroki zunaj, potem je tudi odgovornost zunaj.

Kako čustva zastrupljajo?

Ko rečemo, da nas čustva zastrupljajo, potem to ni le pesniško izražanje. Če ne verjamete, si oglejmo, kako čustva vplivajo na posamezne organe, in morda boste lažje dojeli, kako tesno so povezana z zastrupitvijo telesa.

Ko smo jezni, prihaja do zastoja v delovanju naših jeter. Od tam izraz: »Gre mi na jetra.« Zakaj za nekaj, kar nas jezi, ne rečemo, da nam gre na ledvice ali pljuča? Očitno večtisočletna naravna modrost ve isto, kot ve tudi tradicionalna kitajska medicina. Resnica je vedno ena, ne glede na to, ali ste Slovenec, Indijec ali Kitajec. Čustvo jeze onemogoča normalno delovanje jeter, jetra pa so zelo pomembna za čiščenje naše krvi. In če so jetra blokirana z jezo, smo zastrupljeni!

Podobno se zgodi, ko čustvo žalosti sabotira delovanje naših pljuč – drugega razstrupljevalnega organa. Kako dihate, ko ste žalostni? Morda globoko in sproščeno? Kje pa – prej bi lahko rekli, da takrat dihamo kot riba – plitvo, v krču. Ni naključje, da rečemo, da nas je »popadla ali stisnila žalost« in da čutimo, da nas »žalost duši«. Žalost neposredno vpliva na pljuča in debelo črevo, zato takrat dihamo slabo in imamo tudi težave z odvajanjem. Posledica enega in drugega je, da v telesu zastajajo strupi, ki se niso izločili z dihanjem ali odvajanjem blata. Kri ne dobi dovolj kisika, saj se zaradi slabega dihanja v krvi zadržuje vse preveč ogljika. Ta nas zakisa, preprečuje prenos nekaterih hranilnih snovi in v končnem seštevku celo sili določene celice, da se prilagodijo delovanju brez kisika (tako nastajajo rakave celice).

Tudi tretji razstrupljevalni organ, ledvice, so pod velikim vplivom čustev. Ledvice in mehur najbolj prizadene strah. Poznate izraze, da je nekdo »zmrznil od strahu« ali »prebledel od strahu«? To se zgodi, ko se ledvice zaradi strahu naenkrat stisnejo in nastane zastoj pri filtriranju in čiščenju krvi. Posledično je motena cirkulacija, zaradi česar imamo ledene roke in noge. Če strah traja dalj časa, so posledice toliko močnejše. Ledvice nadzorujejo tudi mišice zapiralke. Če jih strah blokira, pride do pojava, da zapiralke popustijo in ne moremo nadzorovati uhajanja blata ali urina. Zato tudi izrazi »pokakal se je od strahu« ali »polulal se je od strahu«.

Skrbi nas zastrupljajo neposredno. To čustvo predvsem prizadene našo prebavo – želodec, vranico in trebušno slinavko. Pogosto slišite izraz »zvija me od skrbi«. Dejansko so takrat prebavila v krču in ne morejo opraviti svoje naloge. Zato lahko tudi najbolj kakovostna hrana v telesu postane strup, saj se ne bo pravilno presnovila in bo morda celo zavrela ali obležala v skrčenih prebavilih. Zato namesto dobro prežvečene, kislinsko in encimsko obdelane hrane v naše črevo prihaja na pol prebavljena hrana, ki predstavlja odlično gojišče za patogene organizme in njihove stranske produkte, ki nas pospešeno zastrupljajo.

Kaj pa pohlep? Strupenost pohlepa čutimo v vsakdanjem dogajanju, tako pri nas kot tudi drugje po svetu. Za pohlepne ljudi rečemo, da so »trdega srca« in to je zelo točen opis. Pohlep prizadene srce in tanko črevo. Želja po vedno večjem bogastvu se odraža tudi z aritmijami in nepravilnostmi v delovanju srca. Pohlep uspešno ustvarja tudi vsa ostala, že navedena čustva.

Kdor živi v nenehnem strahu, ali če ga je strah, da bi mu lahko kaj vzeli, da bi karkoli izgubil, propadel, ali se obremenjuje, tudi s tem, kako bi lahko imel več, kaj hitro doživi tudi druga čustva.

Ali vam je zdaj bolj jasno, zakaj rečemo, da je omenjenih pet strupov podlaga za večino bolezni, ki jih danes poznamo? Ko se nenehno ponavljajo in nenehno udarjajo na določene organe, ustvarjajo šibko točko, ki je nato bolj dovzetna tudi za druge, materialno otipljive težave. Tako se pri »večno žalostnih« pojavljajo kronične težave z dihali (astme, bronhitisi), pri »večno zaskrbljenih« težave s prebavili, pri »večno jeznih in razočaranih« težave z jetri, pri »večno prestrašenih« sivi lasje, težave z rodili, cirkulacijo, vnetjem mehurja itd.

Natalija