|  Črvek, ki je želel postati slon in si je petnajst let močno prizadeval, da izpolni ta cilj, je obnemel.
Vprašal je učitelja: " zakaj ste mi rekli naj treniram in da bom postal nekdo drugi"?
Učitelj je želel še vztrajati pri vajah in treniranjih, govoril je, da črvek še mora dvigniti svojo zavest..., a ga je majhen črvek prekinil.
Rekel je svojemu duhovnemu učitelju: " dragi moj učitelj, hvala za tvoje napotke, a jaz ne bom nikoli več, treniral in izvajal nobene vaje in nikoli več, si ne želim postati nič drugega, kot to kar sem"!
Spoznal sem. da sem črvek in da slon ne morem postati nikoli, pa če stojim tisoč let na glavi, ali izvajam karkoli, od tvojih napotkov.
Spoznal sem, da še bolj kot jaz, ravno ti potrebuješ le to, ljubezen.
Vse kar lahko naredim je, da te vzljubim takega kot si.
Črvek je od takrat, vse nesrečne črveke, ljubil kot je le lahko, ter jim pomagal uvideti resnico zablod, o "postajati nekdo drugi".
Ljubezen je v nas, a žal od nje bežimo že tisočletja.
Mirko-PA
|
NE ZAMUDITE
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 1. september 2011 @ 14:31 CEST
Če hočeš pogledati, z čem se vsa zabloda vzdržuje in z čem se zmeraj na novo hoče ustvariti, je to taka Ljubezen . Ko padajo nasilne vladavine, se igra na noto take ljubezni.
Ta se sprevrača v sovraštvo pa ne zaradi tega, ker so ljudje tako slabi, da bi se jim to očitalo in se jih omaloževalo, ter delalo za nevredne , kje pa, ampak, ker od strani prevare se naredi vse, da bi bistveno pri njih bilo in ostalo zatrto ali ovirano pri razodetju, in ker zaradi tega najlažje nasedejo prevari, in so z njo sramotno izkoriščeni.
Seveda s to trditvijo ne podpiram nobenega nasilja niti najmanj ne , vendar razkrivam sam vzrok nasilja.
Kaj se zgodi ko je bitje nevedno, vendar polno take ljubezni prevarano?
Mnogi kot kamen egocentrični ljudje, so taki postali zaradi tega, ker so bili izkoriščeni in zaradi tega, ker so nasedli prevari v najglobljo bit prizadeti, prevarani za osnovno-bistveno- in potem kot taki hladnokrvno uporabljeni , za vzdrževanje in ohranjanje zablode .
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 1. september 2011 @ 15:24 CEST
V tem primeru, če bo tako, in bodo zgodbe šle v drugo smer, bom odstranil komentar.
Pa lep pozdrav.
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 1. september 2011 @ 23:53 CEST
OTARSKI VRH
Ko je Mirdad prišel na Otarski vrh, zakaj je bil tako slabo sprejet.
Vodja je pričakoval bleščečega človeka, prišel pa je človek, ki si je na poti raztrgal oblačila, da je bil tako rekoč gol, in ves z ranami pokrit.
Torej na vrh se je vpenjal po poti resnice.
Zaradi tega so se mu na poti raztrgala oblačila in je dobil rane.
Kajti, ko je razkrival resničnost, je mu varljiva lepota zadajala globoke rane, saj je razkrival njeno ozadje in resnično stanje, ki je bilo vse prej kakor ljubezen, in je zaradi tega hotela uničiti njegovo resnično bit kar seveda ni uspelo .
Razkrival je, da varljiva lepota uporablja, premišljeno v zunanji sliki ljubezen kot sredstvo za vladanje ljudem, v svoji notranjosti pa je prej vse drugo kot to.
Ko je prišel pred vodjo, z raztrganimi oblačili in ves z ranami pokrit, ga je ta zaničevalno gledal. Neizgovorjeno, ne čakamo tebe.
Potem izgovori ne čakamo tebe poberi se vstran, čeprav bi moral sprejeti prvega, ki pride.
Mirdadovo neizgovorjeno, prinašam resnico, in neumikajoč pogled.
To vzbudi v vodji togoto in mu pljune v lice. Vendar je bilo kot da je pljunil sam sebi v lice.
Obrisal si je lice, in vodja je čutil na sebi lastno sramoto in se temu ni mogel umakniti . Namesto, da bi ponižal njega je bil sam ponižan.
Mirdad je zahteval sprejem, in vodja ga še enkrat hoče ponižati. Sprejmemo te kot služabnika, čeprav bi ga moral sprejeti kot enakovrednega.
Mirdad brez besed sprejme.
Sploh ni čudno, da je tak človek spremenil celoten potek vsega in uspel.
In tudi mnogi drugi podobni bodo.
Iz izvorne ljubezni.
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 3. september 2011 @ 10:49 CEST
žal obstaja veliko tako imenovanih duhovnih učiteljev, ki so sami zaslepljeni in ne iščejo nič kaj drugega, kot pozornost in energijo svojih učencev.
Ko se pa le ti prebudijo iz hipnoze, se jim uprejo. Takrat nastanejo razne reakcije, kot si jih že sam navajal.
Dosti krat se tak odnos, popolnoma sprevrže v nasprotje prejšnjega, le navidez ljubečega.
Zato pravim, da je potrebna osvoboditev od avtoritet vseh vrst, ne pa vezanost za njih.
Toda ljudje se bojijo, da bodo sami, izgubljeni in se zato raje zatekajo k tistim, ki vejo.
To jim daje začasni, a vendar lažni občutek varnosti.
Žal pa v takem pristopu, posnemovalci postajajo le blede kopije in nikakor ne originali.
V veliki, veliki večini primerov, se takšni posnemovalci nekoč počutijo izigranim.
Katastrofa, a vse le zato, ker jih je strah da bi sami raziskali.
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sobota, 3. september 2011 @ 15:50 CEST
Ego tudi, če ne sprejme nobene avtoritete, lahko samo imitira.
Za taki ego je bolje, če ni mogoča oživitev izvorne biti, da se podredi vsaj nekim pravilom, ki so v redu.
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 3. september 2011 @ 16:37 CEST
V tem ni nobene svobode in zato tudi ljubezni ne.
Življenje brez ljubezni, pa ni vredno življenja.
Seveda živimo v svetu, ko je potrebno spoštovati veliko pravil, a tukaj se ne pogovarjamo o tovrstnih pravilih, mar ne?
Gre za nepotrebne meje, za katere sem vezan, v spihološkem smislu.
Vse te, so pa nepotrebne in onesrečujejo človeka.
Živeti svobodno kot ptica, ne moreš v kolikor si vezan za postopke, pravila.
S spoštovanjem,
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 5. september 2011 @ 10:30 CEST
<<Gre za nepotrebne meje, za katere sem vezan, v
spihološkem smislu.>>
Katere meje pa vsebuje ta psihološki smisel?
<<Živeti svobodno kot ptica, ne moreš v kolikor si vezan za
postopke, pravila.>>
Ali ni tako da moraš najprej spoznati postopke in pravila, in se
jih šele potem osvoboditi?
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 5. september 2011 @ 20:25 CEST
meje v psihološkem smislu, so razdeljenosti in vezanosti vseh vrst, tudi vezanosti za pravila.
Svoboda od takih pravil, ne pomeni, da bom pravila namerno kršil, temveč jih bom uporabljal kot je prav.
V vsakdanjem življenju, obstaja veliko pravil in jih seveda moram poznati, sicer bom povzročal kaos.
Vprašanje je le, ali smo lahko prosti takih pravil, kadar jih ne potrebujemo.
Po mojem videnju, jih žal nosimo s seboj, kot veverice oreščke za zimo.
Zaradi tega ne doživljamo sveta, ki nas obkroža direktno, temveč skozi prizmo vseh teh pravil.
V zgodbi o črveku, pa gre še za nekoliko drugačna pravila in sicer za pravila, s katerimi naj bi dosegal notranje spremembe.
V tem smislu tudi omenjam, da vsa taka pravila, ne prinašajo svobode, temveč le nove oblike omejitev.
Miren večer,
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 5. september 2011 @ 23:57 CEST
pozornosti in energije,samo da občutiš samega sebe :
Uh, saj poznate občutek, ko se zaključuje obdobje poletne
dopustniške svobode in je hočeš nočeš treba svobodnega
duha spet ujeti in utesniti v neizprosne okvirje delovnih
obveznosti. Kot bi pobeglega duha morali stlačiti nazaj v
Aladinovo svetilko.
Zanimivo, kako se v meni celoten nabor notranjih glasov
složno uglasi in zapoje v istem ritmu. Misli kot prima donna
pojejo prvi solo odpora s fortissimo energijo: nočem, ne bom,
nočem, ne bom. Čustva se takoj pridružijo z orkestralno
zasedbo jezne ritem sekcije ob sladkobnih violinskih
žalostinkah obžalovanja, da se je dopust končal. Občutki v
ozadju napletajo kot back vokal: neprijetno, zoprno, odbojno,
neprijetno, grozno je spet začeti. Ubogo telo je čisto zmedeno,
bioritem sesut. Kako po dopustu na delovni ponedeljek ob
piskanju budilke tri ure prej kot po navadi veselo skočiti iz
postelje in se z vitalnostjo pognati novim delovnim zmagam
naproti? Nemogoče. Ti prehodi so neznosni. Nečloveški.
Nevredni človeške civilizacije. Če si starš, pomislim, je treba
prej še zbuditi svoje prelepe mladičke in jih nagnati v vrtec ali
v šolo. Hvala bogu, da mi vsaj tega ni treba.
Čutim, kako tarnanje pomaga. Vsaj prvih pet minut, dokler
budilka drugič neusmiljeno ne zarezgeta in zabrenka po
telesnih živcih, kot da bi bil potres.
Potem je treba pogledati demonu odpora v oči.
Ko se takole gledava in buljiva drug v drugega, moj odpor in
jaz, mi po glavi rojijo jate misli, ki mrzlično iščejo izhod.
Najprej pridejo tiste najbolj udarne uporniške misli. Ne bom
več hodila v službo. Grem kar v penzjon. Ne bom več vodila
ritmov in počela čisto nič več takega, kar mi zares ni treba.
Aha, stoično odgovori demon odpora in se reži, bomo videli ta
film. Potem spet buljim in iščem izhod, vedoč da to ni to.
Uberem drugo vižo. Vizualiziram dišečo kavico, ki me bo
obudila v življenje. Malo pomaga, dosti pa ne. Kličem višjo
motivacijo in življenjsko poslanstvo, da bi strumno bojevniško
zakorakala v ponedeljk po počitnicah. Nič, stara motivacija je
nekam oguljena in brez barve, izgubljena svoboda in prostost
pa kličeta in vabita nazaj. Poskušam s klinom izbiti klin,
naštejem si vse zoprnije in kazni, ki me potencialno čakajo, če
ne bom skočila v delovnik – v upanju, da me bo strah uščipnil
za rit in pognal kvišku. Pa tudi to ne pomaga.
Kaj pa zdaj? Kar umreti tukaj in zdaj, ob koncu dopusta, to
tudi ni možno. Vsaj jaz še ne obvladujem veščine, da bi se po
želji preselila v čisto nebeško deželo večnih počitnic.
Zadiham in dvignem okensko senčilo. Še vedno leže gledam
oblake, vrhove stolpnic, poslušam jutranje zvoke pred hišo in
se prepustim. Vse se maje in ziblje, trese. Diham. Diham
mehko in počasi. Popolnoma se prepustim. Brez misli se
mehčam, talim, predajam. Nekaj mehkega in nežnega je v
predaji, ko pustim, da me odpor pogoltne in s tem izniči in
izgori samega sebe. Senca izgine, se razblini kot privid. Mirno
vstanem in grem. Nov dan. Kako je lep.
Ja, nekaj takega bomo plesali in vsak zase raziskovali. Iz
odporov in obžalovanja iztekajoče se svobode skozi mišjo
luknjico predaje v sprejemanje tega, kar prihaja. Surrender
and commitment. Predaja in zavezanost svojemu delu, plesu,
dihu. Postati shapeshifter – spreminjevalec oblik.
Vabljeni v valove v sredo 7. septembra od 19.15. do 21.45
ure, studio Baobab, Parmova 25 - Hiša veščin. Dvorana bo
odprta od 19.00 dalje.
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne torek, 6. september 2011 @ 12:23 CEST
kot prvo velike čestitke, za tvoj talent izražanja. Čudovito, doživeto, slikovito, resnično...
Kot drugo, tebe sem imel za moškega, si pa očitno ženska.
Ampak, to je elektronska komunikacija.
Oprosti.
Naj se bojevnik in upornik v tebi, nikoli ne vda v to sivo povprečje...
Srečno, osh-kosh,
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: osh-kosh dne torek, 6. september 2011 @ 20:55 CEST
to nisem jaz,to je napisala moja duhovna učiteljica kot povabilo
na ples.A prideš?
drugače je pa to ( vsaj zame ) tudi odličen primer kako deluje
uravnovešen razum,pride misel-analiza, nova misel-analiza,in
tako naprej,dokler ne pride do pravilnega delovanja. A si tudi ti
tako predstavljaš uravnovešenega,zbujenega človeka?
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne torek, 6. september 2011 @ 22:08 CEST
tako nekako kot praviš.
Temu pravim, da se giblješ z vsem kar pride in hkrati to sproti opuščaš.
Hvala za povabilo na ples, a verjetno nisi zasledil,da sem iz Maribora. Zato tak izlet, pride v poštev, le kdaj, ko sem poslovno v LJ.
Želim ti lep večer.
Še enkrat oprosti, za zamenjavo spolov.
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sreda, 7. september 2011 @ 22:55 CEST
Kako nas lahko lepi trenutki dvignejo, kar brez treninga in meditacije, in nam napravijo vsakdanje življenje neznosno.
Koliko bolj nas to udari, če še treniramo, kako pobegniti vsakdanu in življenju, si je po tej zgodbi prav lahko predstaviti.
Jasno je vidno, kaj naredi malo nezadovoljstva z vsakdanjim življenjem v nas.
Redko kdo razišče korenine nezadovoljstva in jih izruje, saj veliko lažje vendar v resnici težje, je to prebarvati z lepim belilom.
Torej ne gre se za vdajanje sivemu vsakdanu, niti bežanje od njega. Gre zato da raziščemo vzroke zakaj je takšen. Vzroke lastne nesreče in jih odstranimo.
Bolj zanimivo je to, kako nas v to potegne nevede, kako se zaradi lepih trenutkov kar nekako samodejno v nas zgradi odpor do potem, ko se to zgodi, tako imenovanega grenkega vsakdana.
Sploh ni prav, da počitnice ne doživimo v vsem blišču in lepoti v katerem se zgodijo.
Vendar trpeli bomo, če nam to doživetje zasenči lepoto majhnih enostavnih vsakdanjih stvari in, če bo imelo moč jih narediti za nevredne..Še huje je če jih imamo sami za nevredne.
Kaj nam to naredi.? 98% našega življenja, za nevredno in še tista 2% zaradi tega, ker smo zasenčeni, čeprav na trenutke malo pozabimo kaj nas čaka, ne doživimo počitnic v vsej lepoti.
Tudi če smo zmožni popolnoma pozabiti, ko pride čas konca počitnic se soočimo z odpori, ki nas čakajo. Večja kot je taka pozaba, težji je vstop v realnost, ki nas čaka.
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sreda, 7. september 2011 @ 23:11 CEST
Sicer nekoliko pozen odgovor se opravičujem.
Ali lahko napišeš za kakšna pravila gre. Mogoče je enostaven odgovor vsa. Po tvojih pisanjih sem doumel, da ljudje, ki gledajo skozi prizmo pravil, sicer dosežejo neke vrste duhovnost, vendar je v resnici to neke vrste železna samokontrola.
Nekako se mi zdi da hočeš ljudem približati, da je resnična bit človeka drugačna mnogo bolj ljubeča in obdana z mnogo bolj ljubečo sfero. Torej da se gre za čisto popolnoma drugačno bit.
Celo res je, da je iz biti svobode železne samokontrole popolnoma nedosegljiva in nedoumljiva.
Ta bit lahko sicer spozna neke lastnosti izvornega,ustvari pravila, po njih živi vendar jih zaradi svoje jalovosti zmeraj prilagodi sebi, kot taki.
Dokler prevladuje bit obdana z železno samokontrolo, je sicer lahko zelo budna ljubeča razumna ali pa nerazumna, se med tema dvema mejama vrti, torej se spreminja iz razumnosti v nerazumnost skozi dolga obdobja, in to vse z namenom, da bi spoznala svojo jalovost se predala in končno dovolila zaiti z služenjem oživetje in razvoj resnične biti.
Torej se udejanijo besede iz evangelija, on mora rasti izvorna bit Jezus, jaz pa se moram manjšati..
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 7. september 2011 @ 23:29 CEST
res je kot si sam konstatiral, da vsakršnja pravila, so sama po sebi omejena.
Ker nimajo podlage v resničnosti, temveč so umetne, jih je potrebno kontrolirati, nadzorovati, ohranjati na oblasti z silo in vse te izumetničene, ter prav grde reči, ki se iz le teh izrodijo.
Zmeraj sem se spraševal: "Ali obstaja kaj takega, čistega in neomadeževanega, česar se človeški razum ni dotaknil?"
Res je. nekaj takega obstaja in ko to je, potem ti ni potrebno ničesar trenirati, ni ti potrebno pomniti nobenih pravil, saj obstaja neskončna svoboda od vsega, torej tudi od pravil.
Ljudje dragi, do tega je potrebno priti in zato je potrebno odvreči tudi pravila.
Nekateri pač mislijo, da bo nastala anarhija, v kolikor opustim pravila (upam, da razumemo, da govorimo o notranjih psiholoških nepotrebnih pravilih in ne zunanjih, ko moram paziti na semafor...).
Mogoče nekateri mislijo, da bo nastalo nasilje, splošna zmeda, kaos...?
Si lahko kdo predstavlja ljubezen, kako je polna pravil in se jih trdno oklepa?
To bi bilo vesoljnega smeha, polno za celo večnost...
Ko si popolnoma svoboden, si osvobojen tudi vseh pravil. Svoboda je čista ljubezen in zato ona deluje pravilno, ter ne povzroča vsega tega gorja, kot ga povzroča razum brez ljubezni.
Ko ljubezen je, pravil ni.
Hvala lepa za komentar in pogovor.
Mirko-PA
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sreda, 7. september 2011 @ 23:32 CEST
Kako je črvek želel postati slon, nadaljevanje zgodbe
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 8. september 2011 @ 00:01 CEST