Vseh petnajst let, v katerih je črvek treniral po napotkih svojega učitelja, se je črveku začelo vrteti po glavi:.
»Le kaj sem v bistvu počel«, se je spraševal črvek?
Mislil sem sicer, da počnem povsem nekaj pravilnega, ko si tako močno želim postati nekaj drugega. Pa saj sem kot črvek bil nesrečen in moral sem nekaj ukreniti.

Spoznal je neverjetno resnico:
»ojoj, jaz sem ves ta čas, v bistvu bežal pred resnico, da sem črvek«.
Tudi pred treniranjem sem to počel, a tega nisem bil zavesten.
Potem sem srečal tega mojega učitelja, kateremu sem slepo verjel in sem petnajst let, še bolj bežal od samega sebe, kot preden sem ga srečal.

Vseh petnajst let, nisem iskal resnico, ampak iluzije, katerim sem sledil.
V prvih nekaj letih sem žarel in bil poln energije, saj sem mislil, da sem na dobri poti, a vsa nadaljnja leta mojega treniranja, sem bil čedalje bolj nesrečen.

Sedaj pa ko sem prenehal s temi treniranji in željo po biti nekdo drugi , pa nisem nič več tako nesrečen?
Kaj se je zgodilo?

Uvidel sem, da bežanje pred tem kar sem, v resnici ustvarja željo, po biti nekaj drugega.
Znotraj tega se dogaja napor, po doseganju tega drugega in neverjetna izguba energije, v resnici pa od sebe ne morem pobegniti nikamor.

Ves čas, sem le povečeval konflikt znotraj sebe, med tem kar sem in tem, kar bi želel postati.
Namreč to kar sem želel postati, so bile le moje misli, katerim sem potem slepo sledil.
Pomeni, da sploh nikamor nisem napredoval, kot sem to nekaj časa mislil in nikoli tudi ne bi, pa četudi bi treniral, nešteto let.

To so sedaj moja spoznanja, ki jih povem vsakemu črveku, ki ga to zanima.
Moje življenje je sedaj polno, ker ne obstaja ta nesrečen črvek, katerega sem sam ustvarjal, z bežanjem pred njim.

Še v najlepših iluzijah, človek kmalu postane nesrečen, še bolj kot je bil prej.
Potrebujemo pravo hrano, za potešitev vseh naših celic, uma in srca.

Lepota življenja, je lepota resnice.

Mirko-PA