Po nalogu inšpektorjev so v TNP pričeli z rušenjem tudi »črno zgrajenih« kmečkih stanov, ki so bili obnovljeni že pred leti. Alpe Adria Green se s to politiko ne strinja. Dvoličnost politike upravljanja in nadzora TNP presega vse meje, kar je uprava TNP s pomočjo politike nadzorno pokazala na Rudnem polju na Pokljuki.

Smučarska zveza je zgradila velik vadbeni center za biatlonce in tekače, ki je kljub temu, da je v središču narodnega parka ponoči izdatno tudi osvetljen. Na koncu postopkov je bilo ugotovljeno, da je vodni bazen 3x prevelik glede na dokumentacijo in po tem takem črna gradnja, kar smo v Alpe Adria Green tudi dokazali, ko so investitorji zaprosili za dopolnilno gradbeno dovoljenje.

Pa država sama sebi seveda ne bo izkljuvala oči, da bi z pomočjo inšpekcij, tudi sama kaj naredila za varnost ljudi in živali pri tem bazenu. Kar nas moti je, da je to vodno zajetje na izpostavljeni legi kjer niti žabe ne morejo splezati, po plastičnem bregu iz njega in tam po domače povedano crknejo! Pa to ne zanima ne upravo TNP, inšpekcijske službe niti ne smučarsko elito Slovenije, ki je to črno-gradnjo ustvarila.  Pričakujemo lahko da bo v jezero občasno padla žejna domača krava ali divja žival, da o razigrani mladini na izletu ne bi niti razmišljali.

Varnostni problem, je da je bazen izpostavljen, preveč dostopen, njegova obala iz plastike pa izredno strma in če slučajno kdo pade vanj ni možnosti priplezati ven, še posebej ne pozimi ob tanjšem ledu in nizkih temperaturah. Za reševanje ob tanjšem ledu so potrebni vsaj trije izkušeni in vsaj še vrv, sicer ne bo nihče potegnil ven niti otroka.
Ko bo utonil prvi na Pokljuki bo morda šele napočil čas, da bo kdo od odgovornih malo razmišljal, da bi pa kdo razmišljali prej pa ni v naši navadi.

Potem mnogo zatem je morda šele na vrsti Bohinj in to strokovno, pravično in za vse najbolj razumno in čim manj destruktivno. Kot verjetno ni skrivnost so počitniški domovi ministrstev na obali lahko obnavljajo brez ustreznih dovoljenj že sedaj in jim nihče jim ne grozi z rušitvijo, čeprav pri tem uničijo celo spomeniško zavarovane objekte.

Morda ne bi bilo slabo odgovornega ministra Černača spomniti, ko pripravlja rušitve po Bohinju, da so v bližini tudi nekateri grehi, ki so morda bolj potrebni njegove pozornosti.
Da ne bo pomote prvi smo za red in urejeno zakonodajo na gradbenem področju saj, ko zagledamo kakšen nestrokoven neproporcionalen zmazek samogradnje, ki ne sodi v okolje se nam dvigne tlak. Nekdaj nastajala po vsem svetu lepa avtohtona arhitektura, ki ni bil plod neživljenjskih predpisov in arhitektov ampak samo dobro premišljena racionalna gradnja po določenih zakonitostih iz lokalnih materialov in upoštevanju skladnih proporcev.

Danes izdaja dovoljenja za običajne smrtnike traja leto in pol, do dve leti, če je vse v skladu z zahtevami birokratov. V Bohinju pa včasih tudi dvajset let ne zadošča za nezahtevne postopke. Strinjamo se, da je Bohinj biser, še več mislimo da je dragulj, ki ga je mogoče s premišljeno in kvalitetno arhitekturo izbrusiti do visokega sijaja. V Bohinjski Bistrici je nova kolesarska steza, ki so jo zasnovali, daje številnim obiskovalcem rekreacijo in se ne vozijo do zadnjega vogala Bohinja z avtom. Še bolj bomo zadovoljeni,ko bo po nekaj letnih postopkov morda kolesarska steza stekla do Bleda in se v Bohinj poleti ne bomo več vozili z avtom.

V Ukancu poznamo primer kjer je želel investitor nadomestiti nekvaliteten star propadajoč nekdanji počitniški dom s solidno novogradnjo v enakih tlorisnih gabaritih nasproti gostišča Erlah, pa mu ni uspelo pridobiti dovoljenja po uradni poti v skoraj dvajsetih letih. Stroka  ne vidi  nikakršnega zadržka, da se slaba arhitektura nadomesti z bolj kvalitetno v sozvočju z vsemi predpisi in lokalno skupnostjo. Zanimivo pa je da mu je v vmesnem času zemljiški mešetar ponudil, da mu zadevo uredi proti visokemu plačilu tako malo po bližnjici in malo provizorij.

Pri Hotelih Bohinj v Bohinju se v Trencih sreča novodobne turistične fevdalce in njihove najemnike. To niso več nekdanji Turistični delavci z veliko začetnico, ki so še kaj tudi sami postorili med sezono. To niso tistega kova ljudje, ki so leta 1990 v kultni reklami z lipovim listom pribijali deske na ogrado v Lipici. To so ljudje, ki pred sezono pozabijo naročiti popravilo pomolov in brvi, po sezoni pa pozabijo plačati sodelavce.

Dopustijo, da se postavi baje za potrebe »snemanja« hiša na samo prodno obalo kampa. Celo popoldan je posedal v gostinskem lokalu kampa, ki ni več gostinski, letos ne ponuja niti več sladoleda, kaj šele slastne postrvi kot pred nekaj leti. Hoteli razpadajo pa ne samo tisti na Voglu. Lokalna skupnost pa lahko samo nemo gleda. Naj omenimo še Laboratorij na Dobrči, ki je kljub drago plačanemu helikopterskemu rušenju s strani davkoplačevalcev baje zopet v polni funkciji ima celo baje bunker vklesan v skalo za vsak obrambni slučaj z vsem potrebnim obrambnimi sistemi, celo do stražnih psov, ki ga stražijo 24 ur 365 dni v letu.

Nedopustno se nam zdi tudi zatiskanje oči pred hrupom, ki ga povzročajo letalski in helikopterski prevozi, ki niso namenjeni reševanju v gorah. Na Pokljuko helikopterji še vedno vozijo razne »pomembneže«, nizki preleti avionov čez TNP, ki plašijo živali, preleti zaradi prereditev preko Pokljuške soteske- 1 zaščiteno področje ( zadnji primer se je po trditvah domačinov zgodil v soboto 29.07 ko je bil letalski miting na Bledu). Te prelete in pristanke vedno zanikajo tako v upravi TNP, kot na agenciji za civilno letalstvo ter na ministrstvu za infrastrukturo in prostor ( prej ministrstvo za promet) pa tudi vojska. 
    
V ALPE ADRIA GREEN, smo pred vsema letoma, ko so oblikovali v državnem zboru sedaj veljavni zakon o TNP, skupaj z še nekaj NVO predlagali svoj predlog alternativni zakon o TNP, ki ga odgovorni niti prebrali niso, pa tudi odgovora na ta predlog nismo dobili. Ta zakon je vseboval tudi Aljaževo razvojno fundacijo, katera pravila smo jo v AAG izdelali skupaj z domačini iz celotnega področja TNP. Pravila te fundacije, ki so predvidevala tudi državno pomoč pri obnovi »stanov«, ročni košnji visokogorskih pašnikov, da se ne bi zaraščali, sofinanciranju visokogorskega planšarstva, domači obrti in še veliko drugega.

Ta predlog smo poslali tudi na bivše ministrstvo za okolje in kmetijsko ministrstvo od katerega pa vse do padca vlade nismo dobili niti odgovora. V mesecu maju letos smo lastnoročno ponovno izročili novemu ministru g. Bogoviču in njegovi sekretarki odgovorni za kmetijstvo, predlog za ustanovitev Aljaževe fundacije, katera bi razvojno pomagala temu področju in bi domačinom pri sedanji krizi omogočila tudi nove zaposlitve. Prepričani smo bili, da bo skupno kmetijsko – okoljsko ministrstvo podprlo našo idejo, vendar smo se ušteli, saj do danes nismo prejeli niti odgovora.

Kruto spoznanje, da novih obrazov na ministrstvih ne zanima za preživetje domačinov, ki živijo v TNP, zanima pa jih samo zaslužek lastnikov žičnic, ki kljub milim zimam, zaradi podnebnih sprememb, še vedno utopično načrtujejo »smučarske sezone«, od katerih bi imeli morebitni zaslužek samo lastniki, domačini pa verjetno še svojih krvavo zasluženih plač ne bi dobili. Tak razvoj širokogrudno podpira tudi uprava TNP odnosno njen direktor Martin Šolar, ki je za medije napovedal, da bo že poiskal način, da se z DPN izogne sedaj veljavni zakon o TNP in pomaga pri pridobitvi dovoljenja za izgradnjo nove vlečnice »Šija« na Voglu.

Naši sosedje Avstrijci, se zavzemajo  za ostrejšo zakonodajo na tem področju, ki bi ohranila narodne parke za naše zanamce, pri nas pa iščemo luknje v zakonu z podporo najbolj odgovornega za TNP, da bi ga uničili.

V Alpe Adria Green, bomo vsak tak poizkus »ISKANJA LUKENJ V ZAKONU O TNP«, ki ga je slovenska politika z podporo upravnega odbora TNP, brez sodelovanja nevladnih organizacij sama sprejela, predali v ustavno presojo in zahtevali, če bo potrebno, tudi osebno kazensko odgovornost.

Predsednik Alpe Adria Green:
Vojko Bernard