Hermes Trismegist.
Sledi pogovor med Trismegistom in Asklepijem.
II b (naslov izgubljen)

1" Ali se vse, kar se giblje, Asklepij, ne giblje v nečem in po nečem?" "Da." "Mar ni nujno, da je tisto, v čemer se gibano giblje, večje?" "Nujno je." ""Je torej gibalo močnejše kot gibano?" "Da, močnejše je." "In ali mora biti narava tistega, v čemer si giblje, nasprotna naravi gibanega?" "Da, vsekakor."

2 "Ta kozmos je torej velik; nobeno telo ni večje od njega?" " Da, strinjam se." " Je tu zgoščen? Poln je namreč mnogih drugih teles - prazaprav vseh teles, ki so." " Tako je." "Je tudi kozmos telo?" " Da." "In se giblje?"

3 "Seveda." " Kolikšen mora torej biti kraj, v katerem se giblje, in kakšna njegova narava? Mar ne veliko večji, da lahko sprejme nepretrgano premikanje in da se gibano zaradi tesnega prostora ne oži ter povsem ne ustavi v gibanju?" "Res mora biti nekaj velikanskega, Trismegist."

4 " In kakšne narave je ta kraj? Nasprotno temu, kar se giblje, Asklepij, kajne? Telesu nasprotna narava pa je nesnovna." "Strinjam se." "Kraj, v katerem se vesolje giblje, je torej nesnoven, nesnovno pa je bodisi božje, oziramo Bog. Z "božjim" tu ne mislim na generirano, temveč na negererirano.

5 Če je torej nesnovno nekaj božjega, zadeva naravo bistvenega; če pa je Bog, potem je brez bistva. Po drugi strani pa je nesnovno umsko spoznavno, in sicer na tale način: Bog je za nas najpomebnejši predmet umevanja, ni pa to sam sebi; kajti kar je umsko spoznavno, se ukloni zaznavanju umivajočega; Bog torej sam sebi nikakor ni predmet umevanja: ni namreč nekdo drug predmet umevanja, kadar kdo umeva samega sebe.

6 Nam pa Bog, nasprotno, pomeni nekaj od nas samih, zato ga imamo za predmet umevanja. Če je predmet umevanja prostor, potem je umsko spoznaven, a ne kot Bog, ampak kot kraj. Če pa ga umevamo kot Boga, potem ga umsko spoznavamo ne kot prostor, ampak kot moč, ki zmore vse obseči. Vse, kar se giblje, se ne giblje v nečem, kar se giblje, temveč v mirujočem. Gibalo na ta način miruje, ne da bi se moglo gibati hkrati z gibanim." "Kako pa Trismegist, da se stvari na tem svetu gibljejo skupaj z gibalom? Saj si govoril, da planetarne sfere giblje sfera zvezd stalnic." "To gibanje, Asklepij, ni isto smerno, ampak nasprotno: ne gibljejo se v isto smer, pač pa v nasprotno; ravno nasprotnost gibanja ohranja njegovo ravnovesje.

7 Kajti upornost je negibnost. Planetarnim torej, ki se gibljejo v nasprotni smeri od sfere zvezd stalnic, daje gibanje mirovanje, ki izhaja iz nasprotja sil, kadar se srečajo. Drugače niti ne more biti. Poglej ozvezdji Medvedke, ki ju ne vidiš ne zahajati ne vzhajati, temveč vrteti se okoli iste točke- ali misliš, da se gibljeta ali mirujeta?" "Gibljeta se, Trismegist." "Kako se gibljeta, Asklepij?" " Tako, da se vedno obračata okoli istega središča." "Kroženje je isto kot gibanje okoli istega središča." "Kroženje je isto kot gibanje okoli ene točke, ki ga ohranja nepremičnost. Krožno gibanje preprečuje oddaljevanje. Kadar pa je oddaljevanje zavirano, se ustali v krožnem. Tako ostane nasprotno premikanje ustaljeno, ker mu nezdružljivost daje ravnovesje.

8 Pokazal ti bom na primeru iz zemeljskega sveta, ki ga oko lahko zazna: opazuj miljiva bitja, recimo človeka, pri plavanju; ko voda teče, upor rok in nog povzroči, da se človek ne premika, in tako ga voda ne odnese s sabo." "Jasen primer, Trismegist."

"Vsako gibanje se torej udejanja v mirovanju in po mirovanju. Gibanje kozmosa in vsakega snovnega bitja ne izvira zunaj telesa, temveč nastaja od znotraj navzven, iz duhovnih bitnosti: ali iz duše ali duha ali česa drugega nesnovnega. Telo ne giblje oživljenega telesa - celo sploh nobenega telesa, tudi če je brez duše."

9 " Kaj misliš s tem, Trismegist? Les, kamenje in vsaka druga neoživljena stvar - ali jih ne gibljejo terlersa?" "Nikakor ne, Asklepij; ne telo, ampak kar je znotraj telesa, ki giblje neoživljeno stvar , je tisto, kar giblje oboje: tisto, kar deluje, in tisto, na kar deluje. Prav zato neoživljena stvar ne bo gibala neoživljeno stvar. Vidiš, kako preobremenjena je duša, ko sama nosi dve telesa. In jasno je, da se stvari, ki se gibljejo, gibljejo v nečem in po nečem."

10 "Ali se mora tisto, kar se giblje, Trismegist, gibati v praznini?" "Utihni, Asklepij! Niti ena sama izmed stvari, ki so, ni prazna - že samo zaradi dejstva obstoja. ( ni praznega prostora!). Bivajoče ne bi moglo bivati, če ne bi bilo polno resničnosti; kar je, ne more nikoli postati prazno." " Niso torej nakatere stvari prazne, Trismegist, recimo vedro, lonec, sod ali kaj podobnega?" " Oh, kako velika napaka, Askplepij! Ali imaš stvari, ki so povsem polne in napolnenje, za prazne?"

11 " Kaj meniš s tem, Trismegist?" "Mar zrak ni telo?" "Je." "Mar ne prodira to telo v vse, kar je, in z razširjanjem tudi vse napolni? Ali ni telo sestavljeno iz zmesi štirih prvin? Vse, kar imaš za prazno, je polno zraka; če pa je polno zraka, je polno tudi štirih prvin, in razodene se nasprotna trditev: vse tisto, kar praviš, da je polno, je brez zraka, ker je tesno napolnjeno z drugimi prvinami in zato nima prostora, da bi sprejelo zrak. Stvarem, za katere praviš, da so prazne,bi moral reči votle, ne pa prazne, ker so že zaradi obstajanja polne zraka in duha."

12 " Ta trditev je neovrgljiva, Trismegist. Kakšen je torej prostor, v katerem se giblje vesolje vesolje; kaj sva rekla zanj?" " Da je nesnoven, Asklepij." "Kaj je prazaprav nesnovno?" " To je Um, ki samega sebe v celoti in popolnoma obsega, j brez slehernega telesa, nezmotljiv, nespremenljiv, nedotakljiv, sam v sebi mirujoč, vse sprejema in ohranja bivajoče; od njega kakor žarki sevajo dobro, resnica, praoblika duha in praoblika duše." " Kaj pa je Bog?" " Ni eno izmed vsega, kar obstaja , temveč je vzrok bivanja tako vsemu kakor tudi vsakemu posameznemu izmed vsega bivajočega.

13 Tudi ni dopustil ničesar, kar bi bilo nebivajoče, kajti vse stvari nastanejo iz tega, kar je, in ne iz tistega, česar ni. Nebivajoče namreč nima narave, ki bi mu omogočila, da kaj postane, temveč samo tako, da ne more postati nič; in nasprotno: bivajoče nima narave, da kdaj ne bi bilo."

14 + " Kaj misliš, ko praviš " da kdaj ne bi bilo?" + "Bog torej ni Um, ampak je vzrok zanj; tudi ni duh, ampak vzrok, da duh je; tudi ni svetloba, temveč vzrok, da svetloba obstaja. Zato moramo Boga častiti z obema imenoma, ki pripadata samo njemu in nikomur drugemu. Kajti nihče izmed drugih bitij, ki jih imenujemo bogovi, nihče izmed ljudi ali demonov ne more - karkoli - biti dober, razen Boga samega. In to je on sam in nihče drug. Vsa druga bitja ne morejo sprejeti narave Dobrega: so namreč iz telesa in duše in nimajo prostora, kamor bi lahko sprejela Dobro.

15 Kajti merilo Dobrega je ravno takšno, kakršna je resničnost vseh bivajočih stvari, snovnih in nesnovnih, ki so čutno zaznavne in umsko dojemljive. To je Dobro, to je Bog. Ničemur drugemu torej ne reci, da je dobro, sicer ravnaš bogokletno; in prav tako Boga ne imenuj drugače kot Dobrega, sicer spet ravnaš bogokletno.

16 Vsi sicer uporabljajo besedo "dober", vendar ne razumejo vsi, kaj pravzaprav pomeni. Zaradi tega tudi Boga vsi ne umevajo, temveč v svoji nevednosti dobre imenujejo bogove in nekatere ljudi, ki to nikoli ne morejo ne biti ne postati. Kajti Dobro je Bogu najbolj lastno in nedeljivo od njega, saj je Bog sam. Seveda se vsi drugi nesmrtni bogovi častijo z imenom boga; Bog pa ni dober zaradi čaščenja, temveč po naravi. Obstaja namreč ena sama narava Boga - Dobro. Bog in Dobro sta ena vrsta, iz katere izvirajo vse vrste. Kajti Dobri vse daje in ničesar ne jemlje. Bog pa vse daje in ničer ne jemlje - in potemtakem je Bog Dobro in Dobro je Bog.

17 Drugi ime je Oče, ker lahko znova ustvarja vse stvari; bistvo očeta je namreč ustvarjanje. Zato je dobro mislečim najpomembnejše in najgoblje cenjeno prizadevanje porajanje otrok; najhujša nesreča in prezir doleti tistega človeka, ki umre brez otrok. Takega človeka po smrti kaznujejo demoni. Povračilo je takole: dušo človeka, ki ni imel otrok, obsodijo na telo, ki ni ne moške ne ženske narave - na nekaj, kar je prekleto pod soncem. Zato, Asklepij, nikoli ne želi sreče nobenemu, ki je brez otrok; nasprotno, pomiluj njegovo nesrečo, saj veš, kakšna kazen ga čaka. Vsebina in obseg tega, kar ti je bilo povedano, Asklepij, naj bo uvod v spoznavanje narave stvari."

se nadaljuje.

Miran Zupančič