Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karmaplus www.karmaplus.net

Človeštvo je prebrodilo že mnogo težkih časov, ko je bilo videti, da zlo zmaguje. Spomnimo se samo, kaj se je pred nekaj leti dogajalo samo korak od našega lastnega praga. Spraševali smo se: "Kako je to mogoče? Kako lahko človek stori nekaj takega drugemu človeku?!"

Pa tudi če ne gre prav za vojno, se pogosto srečujemo z neprijetnostmi in težavami, da bi včasih kar obupali nad tem, da bo kdaj bolje. Takrat se začnemo boriti proti drugim, včasih tudi proti svojim najbližjim, ker pozabljamo, da teme ne moremo pregnati s silo, ampak s svetlobo.

TEMNA STRAN

Življenje za nikogar ni lahko. Začne se že z napornim porodom in prvim krikom. Nebogljeni dojenček vse prevečkrat nima te sreče, da bi lepo skrbeli zanj. Večina človeštva živi pod pragom revščine, kot ga pojmujemo tu na Zahodu, celo pri nas v Sloveniji. Če pa otrok že ima to srečo, da mu starši lahko omogočijo dobre materialne razmere, je vprašanje, koliko časa mu posvetijo in koliko naklonjenosti in razumevanja mu izkazujejo. Ne slepimo se: za večino otrok je otroštvo vse prej kot lahko.
Tako odraščamo in že od malih nog vpijamo tudi negativno, pred katerim se ne znamo zaščititi. Tudi najboljši starši so samo ljudje in delajo napake, ki so lahko še kako boleče in nas spremljajo vse življenje. Naučimo se, da ljudem ne moremo kar tako zaupati, da od njih pogosto ne moremo pričakovati pomoči in spodbude, da se je pred njimi najbolje zaščititi po načelu "napad je najboljša obramba", in če ne moremo zmagati s silo, sta tudi zvijača in izdajstvo čisto uporabni metodi. Ko pridobimo na moči in bi se lahko vsemu temu uprli, smo s tem že tako "zastrupljeni", da se zdaj za vse bolečine in razočaranja maščujemo šibkejšim od sebe in se tako iz "preganjanega" spremenimo v "preganjalca".

Pri tem sploh ni nujno, da gre za fizično nasilje in uničenje nasprotnika. Dovolj je, da mu uničimo dobro ime, mu preprečimo zaposlitev ali napredovanje, podcenjujemo njegove dosežke ali pa si celo prilastimo zasluge zanje. Zagrenimo mu življenje in se naslajamo nad njegovo stisko. Moderno temu rečemo "mobbing", čeprav je pojav znan že tisočletja.

V družini se to izraža z nesodelovanjem pri gospodinjstvu, podcenjevanju prispevka drugih družinskih članov, prepirih, tihih dnevih in tednih, odhajanju od doma, skokih čez plot, zanemarjanju partnerja in otrok, begom v različne odvisnosti, tako da je ločitev, čeprav žalostna, včasih še vedno najboljša rešitev. Če nič drugega, prinese vsaj fizično varnost in nekaj miru. Pravijo pa, da se posledice ločitve poznajo še dvema generacijama. Kaj to pomeni za otroke in njihove otroke v okoljih, kjer se razveže tudi do polovice parov, lahko samo ugibamo.

Tisti srečni otroci, ki le uidejo vsemu temu, so prej ali slej izpostavljeni nasilju v elektronskih medijih, pri poročilih, v novicah, v filmih, celo otroških risankah. Včasih se prav zgrozim, ko gledam reklame. Učijo nas, da je za dosego cilja dovoljeno vse: lagati, krasti, goljufati, celo uporabiti silo. Se spomnite reklame, kjer se zaradi sladoleda požvižgamo na ves svet? Ali pa na tisto, kjer si starejša gospa prilasti izdelek s tem, da svojo žrtev prikaže kot napadalca? Kakšen nauk lahko otroci izluščijo iz tega? Se bodo zdaj malčki bali starejših ljudi, namesto da bi jih spoštovali in jim zaupali? Je čudno, če otroci izsiljujejo drug drugega že v osnovni šoli?! Ali pa izsiljujejo starše za obleko, obutev, modne dodatke ali športno opremo znanih proizvajalcev, zato da se bodo lahko šopirili pred drugimi, kako so cool in in. Tako smo že prežeti s potrošniško miselnostjo, da je človek sam postal tržno blago. Če hočeš uspeti, se moraš znati "prodajati" in doseči čim višjo "tržno ceno". Denar je sveta vladar!

SVETLOBA IN KAKO JO PREPOZNATI

Upam, da vas z zgornjim opisom nisem spravila v preveč slabo voljo. To je namreč le ena plat medalje in videti samo negativno je prav tako slepota, kot zatiskati si oči pred njim. Druga plat je dosti lepša in svetlejša. To je pozitivno, ki je v vseh nas. Najprej se srečamo z njim v družini pri skrbi in ljubezni staršev do otrok. To so neprespane noči ob skrbi za dojenčka, bedenje ob boleznih, tolažba, kadar joka. To je veselje ob prvem nasmehu, prvih korakih in prvih besedah, spodbujanje za nove dosežke, pohvale zanje, občutek da pripadamo in da smo vredni pozornosti in ljubezni, čeprav smo še nebogljeni in odvisni od pomoči drugih. To so igre bratov in sester med seboj, drobne skrivnosti, zaščitniško vedenje starejših do mlajših in občudovanje mlajših in njihovo posnemanje starejših. Kasneje se spletajo prijateljstva v vrtcu in šoli. Naučimo se občudovati naravo, umetnost, različne spretnosti. Druženje nas oplemeniti, da razširimo svoj interes za druge, jim pomagamo in sodelujemo z njimi, skrbimo zanje, se z njimi veselimo in žalostimo. Naš krog se širi, dokler se ne zavemo, da pripadamo človeštvu in da so vsi naša razširjena družina.

Svetloba se kaže na tisoče različnih načinov: od prijaznega nasmeha tujcu, odstopljenega sedeža starejšemu na avtobusu, pomoči sosedi z varovanjem otroka, povabilu prijateljev na izlet, drobnih vsakdanjih pozornostih, ki nič ne stanejo, vendar zelo polepšajo dan, do truda za dobro opravljeno delo, iskanje novih rešitev, da bi olajšali življenje trpečim, prostovoljnega dela v človekoljubnih in nevladnih organizacijah, do tistih velikih ljudi, ki svoje življenje posvetijo delu za druge ali ga celo žrtvujejo zanje.

Poskusimo svoje bližnje, nad katerimi se pritožujemo, kadar ne izpolnijo naših pričakovanj, pogledati skozi te oči. Zavestno iščimo v njih pozitivne lastnosti. Za trenutek se umirimo, zaprimo oči in se skušajmo spomniti, s čim vse so nas razveselili ali kaj so storili za nas. Mogoče vam bo pomagalo, da si to zapišete. Res da smo ljudje različni in da so dobre lastnosti nekaterih bolj izražene ali očitne kot pri drugih, toda če imamo težave z naštevanjem dobrih lastnosti oseb, s katerimi se družimo, se vprašajmo, če ni tega morda kriv naš negativni pogled na svet. Vse prehitro smo namreč pripravljeni obsojati, vse premalo pa pohvaliti. Vprašajmo se, kolikokrat smo danes že rekli Hvala! ali kako drugo besedo priznanja. Smo res tako trdno prepričani, da v našem življenju ni ničesar pozitivnega? Včasih zadošča že minuta sprostitve, da spet "zajamemo sapo" in se zavemo, za kaj vse smo lahko hvaležni.

SVETLOBA V NAS SAMIH

Veliko ljudi ima še večje težave kot s prepoznavanjem svetlobe v drugih s prepoznavanjem svetlobe v sebi samemu. Mogoče se res vidimo kot pametnejše in hitro pri drugih vidimo napake ter si domišljamo, da bi mi znali ravnati bolje. Pa bi res? Morda se le toliko osredotočamo na napake drugih, da ne bi videli svojih lastnih. Še bolj zanimivo pa je videti, kako svoje napake prepoznavamo v drugih, pri sebi pa ne. Če želimo napako odstraniti, je prvi korak, da jo sploh prepoznamo kot napako. To pa je pri drugih lažje kot pri sebi. Šele ko jo ozavestimo pri drugih , lahko prepoznamo, kaj sami s svojim vedenjem povzročamo drugim. Oboroženi s tem spoznanjem se nato lahko odločimo, ali bomo to še naprej počeli ali pa je bila lekcija dovolj nazorna, da tega ne privoščimo niti sovražniku, kaj šele svojim najbližjim.
 
Zavedajmo se, da je svetloba že v nas, z njo smo se že rodili, le dovoliti moramo, da se izrazi. Morda bi to lahko primerjali s sončnim vzhodom. Sonce vzide vsak dan, tako kot je svetloba v vseh nas. Razlika pa je med jasnim dnevom, ko ga jutranja zarja naznanja že dolgo preden se samo sonce dvigne izza obzorja, ali delno oblačnim nebom, ko je svetloba nekako pridušena in izza oblakov pokukajo najprej sončni žarki in se šele čez čas pokaže med njimi tudi sonce, ali pa deževnim dnevom, ko sonca sploh ne vidimo, vemo le, da je že vzšlo, ker se je zdanilo. Včasih pa so nevihtni oblaki tako gosti, da zatemnijo sonce in moramo tudi sredi dneva prižgati luč.

PUSTIMO SVETLOBI, DA ZASIJE

Če je naše življenje podobno deževnemu dnevu ali celo nevihti z bliskom in gromom, se zavedajmo, da sonce kljub temu obstaja. Le začasno so nam ga zakrili oblaki. Kmalu se bo spet zjasnilo. 
Redko je dan tako jasen, da ne bi bilo v bližini prav nobenega oblaka. Dokler smo pod njim, je videti temen in grozeč. Zakriva sonce in spominja na trdno gmoto, ki pritiska na nas. Ko se mu približujemo, prepoznavamo njegovo obliko. Videti je čedalje bolj puhast in mehak. Spodaj je temnejši, od zgoraj pa nanj sije sonce, da se blešči v čudoviti belini. Videla sem že, kako ga letalsko krilo brez napora reže in zdrsne skozenj. Tisto, kar je od spodaj videti kot težava, je v resnici le kupček hlapov, ki nas ne morejo zadržati. Od zgoraj še zdaleč ni videti tako teman in grozeč. Včasih se na njem pokaže celo senca letala. Nad njim pa je jasno, modro nebo, ki se razteza v neskončnost vesolja. Podnevi je to najlepša modrina, ki si jo lahko zamislite, ponoči pa je posuto z neštetimi zvezdami. Čeprav je sonce skrito za obzorjem, nam pošilja svojo svetlobo, ki se odbija od Zemljine sopotnice Lune.

Takšno je tudi naše življenje. Dokler se utapljamo v problemih, smo kot pod težkimi deževnimi oblaki. Vemo sicer, da sonce je, vendar ga ne vidimo. 
Včasih pa je nevihta le prehuda in takrat potrebujemo dodatno luč. To so lahko prijatelji in sorodniki, ki nam stojijo ob strani in nas podpirajo v težkih časih. Drugič bomo ta luč zanje mi. S skupnimi močmi bomo prestali vse nevihte, in če nam strela požge naše imetje, ga bomo skupaj zgradili na novo. Oblaki se bodo izlili in sonce bo spet posijalo v naše življenje. 

Nikoli ne pozabimo na svetlobo v nas! Vedno nam je na voljo, samo osredotočiti se moramo nanjo. Vsak ima svoj način, kako priti v stik z njo. Včasih zadošča že nekaj trenutkov sproščenosti in zbranosti, drugič potrebujemo kaj "močnejšega", na primer sprehod v naravo, meditacijo ali molitev, morda neko ustvarjalno delo, ki nas navdihuje in izpolnjuje, ali pa ljubeč odnos z osebo, ki nam je blizu. Karkoli nam pomaga, da pridemo v stik s svojim bistvom, je dobrodošlo.  

Osebe, ki so sposobne stalno biti v zavestnem stiku s svojo notranjo svetlobo, imenujemo razsvetljene. Od njih se lahko učimo. Pomagajo nam premagovati našo lastno temo in so žive priče, da svetloba obstaja. Ne glede na položaj, ki ga imajo v svetu, je v njih neka moč, jasnost, vedrina. Tako kot se tema v svetlobi razsvetli in izgine, se tudi negativno v njihovi prisotnosti kar nekako razblini. Po drugi strani pa je njihova svetloba lahko zaslepljujoča za nevajene oči. S tem ko osvetljujejo vse okoli sebe, se tudi naše napake pokažejo v polni luči in včasih je to težko zdržati, če na to nismo pripravljeni. Mogoče bi lahko našo svetlobo primerjali z žarnico, ki oddaja mehko, difuzno svetlobo v bližnjo okolico, njihova pa je kot mogočen laser, ki lahko potuje skozi vesolje in vse ovire preprosto sežge. Vendar pa ga razsvetljeni uporabljajo previdno in z občutkom kot kirurgi, da z njim odstranjujejo obolelo tkivo. Posredujejo nam toliko svetlobe, kolikor smo je sposobni sprejeti. Njihove besede in dejanja so nam vedno vir navdiha. Isti stavek lahko slišimo ali preberemo desetkrat, pa bo še vedno učinkoval na nas, vedno v skladu z našo življenjsko situacijo in našo odprtostjo zanj. Evangelij je na primer prebralo ali slišalo že milijone in milijone ljudi, koliko pa je tistih, ki so res sposobni živeti po njem? Enako je tudi z drugimi "svetimi knjigami" in učenji svetnikov, gurujev in modrecev. Popolnoma jih lahko dojamemo šele, ko sami postanemo to, kar so oni. Vendar pa je že pot do "razsvetljenja" sama po sebi tako izpolnjujoča, da smo nagrajeni ob vsakem koraku, ki ga naredimo. Čim bolj smo v stiku s svojo notranjo svetlobo, tem srečnejši smo, in čim bolj se prepuščamo njenemu vodstvu, tem manj nas prizadevajo in ovirajo vsakdanje življenjske težave. V "pravi luči" so čedalje manj pomembne. To ne pomeni, da naše fizično telo ne more biti lačno, žejno, utrujeno, potrebno toplote in zavetja. Za preživetje v fizičnem svetu moramo našemu telesu dati tisto, kar ga ohranja pri življenju, vendar se hkrati zavedamo, da to še zdaleč ni cilj in smisel našega življenja. Telo je samo "orodje" za doseganje višjih ciljev in kot za vsako orodje, moramo tudi zanj primerno skrbeti. Človeško življenje je dragoceno zato, ker določene stvari lahko uresničimo samo v fizičnem telesu. Ko je cilj dosežen, telo ni več potrebno, razen če se odločimo, da bomo s svojim znanjem in izkušnjami pomagali drugim, da ga dosežejo tudi oni.

RAZSVETLIMO TEMO

Vsak se na tak ali drugačen način srečuje tako s svetlobo kot temo okrog sebe in v sebi samem. Mnogi vemo, kako težko je v nekaterih situacijah ostati pozitiven. Zadošča že, da smo utrujeni, lačni, da nam "nagajajo" hormoni ali da nas kaj boli in že vsa naša dobra volja in najboljši sklepi, da se ne bomo prepustili negativnemu, preprosto izpuhtijo. Kot vsega v življenju se moramo tudi ohranjanja pozitivnega odnosa naučiti in potem pridno vaditi. Vaja dela mojstra. Ne zastavljamo si prevelikih ciljev, da nam na poti ne bo zmanjkalo motivacije. 

Doseči razsvetljenje je lahko življenjski cilj, vendar bomo vedeli, ali smo ga dosegli ali ne, šele ko se naše življenje konča. Do takrat pa imamo, upajmo, še kar nekaj let. Ta življenjski cilj si zato razdelimo na etape in določimo kriterije, po katerih bomo vedeli, ali smo jih dosegli. Na primer, če zdaj izbruhnemo trikrat na dan, si na primer določimo cilj, da ne bomo izbruhnili več kot enkrat v treh dneh. To je dosegljiv in preverljiv cilj. Ko ga dosežemo, si lahko mejo premaknemo na primer na enkrat na mesec. Če bi si rekli, da nas nikoli več ne bo nič spravilo iz tira, bi bil to prevelik in v našem sedanjem stanju neuresničljiv cilj. Ko bomo napredovali po tej poti, bo stvari, ki bi nas vznemirile, čedalje manj.

Ljudje, ki se skušajo rešiti različnih kemijskih in nekemijskih odvisnosti (zadnja bolj odmevna je odvisnost od interneta), se učijo, da živijo v sedanjem trenutku. Ne rečejo si, da ne bodo na primer pili alkohola nikoli več v življenju, čeprav je to njihov cilj. Odločijo se, da ga ne bodo pili danes, in to potem ponavljajo vsak dan sproti. Tako se tudi mi lahko odločimo, da ne bomo negativni danes. Nihče ne ve, kaj ga čaka, niti kako se bo odzval na preizkušnje. Vsak pa ve, da čim bolj je izurjen v neki spretnosti, tem lažje jo bo uporabil tudi v izjemnih okoliščinah. Tako kot se gasilci učijo obvladovanja ognja in si hkrati želijo, da jim tega znanja ne bi bilo treba uporabiti, se tudi mi lahko učimo obvladovanja negativnega, saj vemo, da se bomo prej ali slej srečali z njim. Čim bolje bomo pripravljeni, tem lažje se bomo soočili z njim in ga obvladali.

Življenje me je naučilo, da srečni ljudje niso negativni, da pa je negativnim ljudem že samo življenje v lastnem negativnem pogosto najhujša "kazen". Bodimo torej prizanesljivi do njih. To pomeni, da se ne bomo prepustili njihovi negativnosti in da bomo storili vse, kar je mogoče, da sami ostanemo pozitivni. Če se na njihovo negativnost odzivamo z negativnim, samo še poglabljamo in širimo temo, namesto da bi jo razsvetlili s svojo pozitivnostjo. Naj se negativno ustavi pri nas in ne širimo ga naprej. Raje "negativnežu" omogočimo pozitivno izkušnjo. Čeprav "ena lastovka še ne prinese pomladi", pa je to mogoče njegov prvi korak do drugačnega dojemanja sveta in sebe samega. Ne moremo vnaprej vedeti, kako bo naše vedenje delovalo na druge, vendar velja, da imajo slaba dejanja slabe posledice, dobra pa dobre (čeprav pride učinek včasih z zamikom). Najmanj, kar s tem dosežemo je, da se mi ne prepustimo negativnemu in da tuji temi ne pustimo, da prevlada nad našo svetlobo. Morda smo res le majhna sveča, ki sama ne zmore veliko, toda z eno gorečo svečo lahko prižgemo veliko drugih. In potem lahko ena drugi dajemo svetlobo, tudi če kakšno začasno upihne veter. Dovolj nas bo, da jo bomo spet prižgale.