Kamena, bakrena, bronasta in železna doba, predtem in potem pa kaj?

Lesena doba? Uporabo lesa vrli izkopaninoslovci zanemarjajo, ker ni ostankov. Zaradi tega ne vemo ničesar o vojskah, ki so šle nad sosednja plemena ne le s pestmi, zobmi in kamni, ampak tudi s kiji in koli, in so svojim alfa samcem priborile nekajštevilna lesena kraljestva.

Koščena doba? Kosti so služile za orodje in okrasje, lobanje verjetno tudi za posode in brez dvoma je kak skupni prednik vseh danes živečih ljudi svojemu bratu z golenico razbil betico. A kosti se drži patina mrtvih, zato bi bilo neokusno po njih imenovati človeške dobe, in to kljub temu da so k preživetju ljudi prispevale neprimerno več kot kamnite, bronaste, bakrene in železne konice, rezila, posode in okraski.

Keramična doba? Pod njenimi ostanki se šibijo vitrine vseh izkopaninskih muzejev. Nikoli začeta in nikoli končana doba, starejša od človeštva, človečnjaštva in opičnjaštva. Zakaj je keramika potisnjena na obrobje zgodovine? Verjetno zato, ker ni primerna za izdelavo orožja.

Ognjena doba? Ogenj je pustil ostanke in je uporaben tako za izdelavo orožja kot za orožje. Njegova težava je, da je neoprijemljiv. Če zgodovinskih dob ne bi zakoličili materialistični zahodnjaški, ampak kakšni bolj eterični zgodovinopisci, bi morda imeli ognjeno dobo, ki bi se delila na odprtoognjiščno (starejšo, ko so ogenj čuvali, in mlajšo, ko so ga netili), kaminsko in pečno, sledila pa bi ji električna.

Če bi se igrali, bi lahko dobe delili tudi glede na oblačila (usnjena, vlaknena, plastična), hrano (naravna, pridelana, vzrejena, predelana in v prihodnosti umetna), pijačo (vodena, čajna, alkoholna, gazirana), bivališča (prostoživeča, votlinska, zemljanska, bivakarska, šotorska, barakarska, hišna, blokovska), zdravljenje (vračevska, mesarska, farmacevtska), čaščenje (naravnopojavna, animistična, mnogoboštvena, enoboštvena, površna) način življenja (lovsko-nabiralska, kmečko-osvajalska in storitveno-podatkovna) in nenazadnje tudi podlago, na katero zgodovinarji beležijo svoja dognanja (skalna, kamnita, usnjena, papirna, ekranska).

Kaj pa sledi uveljavljeni železni dobi, če upoštevamo načela smrtonosnosti, ohranjenosti in oprijemljivosti? Železne dobe je namreč konec; ne koljemo se več z noži in sekirami (razen v Sloveniji), pa tudi večina naših smeti je drugačnega izvora.

Smodniška doba? Nedvomno; smodnik je ob kamnu, lesu, kosteh in ognju najmlajša bojna snov, ki je zaznamovala ves svet. Baker, bron in železo so se dotaknili predvsem družb, ki so zaznamovale zgodovinopisce.

Električna doba? Smodniška doba sicer še traja, a tudi elektrika postaja nepogrešljiv bojni pripomoček. Danes je skoraj povsod nepogrešljiva tudi na bolj miroljubnih področjih življenja in njeni rabi še ni videti vrhunca. Ima pa isto težavo kot ogenj – ni oprijemljiva, pa čeprav za oba točno vemo, kdaj smo ju prijeli.

Naftna doba? Nafta sicer ni ravno sopomenka za morilsko orodje, vendar je gorivo in daje ogrodje (plastiko) za najhujše morilske stroje. Danes nedvomno živimo v naftno-električni dobi – najkrajši dobi, kar jih je človeštvo kdajkoli doživelo.

In kaj sledi? Verjetno nadaljevanje električne. Samo upamo lahko, da ne bomo v vnemi za podaljšanje naftne dobili atomske dobe, kajti ta bo še krajša od naftne in zelo verjetno zadnja.

Gregor Hrovatin

Vir: http://za-misli.si