Že dolgo človek živali smatra kot predmet za zadovoljevanje svojih potreb. Iz te ideologije izhaja tudi zaščita živali. Živali se v bistvu ščiti samo v tolikšni meri, da obdržijo uporabnost za človeka. V zadnjem času se stanje na določenih področjih nekoliko izboljšuje, saj se živalim priznava boljši status kot samo gola uporabnost za človeka.

V zaščito živali se vnašajo elementi, ki vedno bolj kažejo na to, da se živali štejejo za živa bitja. Kljub temu pa je položaj za živali zelo slab, saj vsako leto po svetu v klavnicah pobijejo okoli 50 milijard živali, v gozdovih več 100 milijonov, v poskusih na živalih več 10 milijonov, mnoge živali pa so zlorabljene na druge načine.

Podobno stanje je v Sloveniji: v klavnicah letno pomorijo čez 30 milijonov živali, v gozdovih kakšnih 100.000 ... Če bi k tem pomorom prišteli še ribe, bi bile številke še bistveno bolj vrtoglave in zastrašujoče. Omenjeni odnos človek-žival je »zabetoniran« v predpisih o zaščiti živali, še posebej v krovnem, to je v Zakonu o zaščiti živali iz leta 1999.

Živalim je potrebno priznati najmanj pravico do življenja
Nahajamo se v prelomnem času, zato je nujno potrebno narediti prelom tudi na področju zaščite živali. Ta naj bi slonela na novih temeljih, ki bistveno izboljšujejo položaj živali. Kateri so ti novi temelji? Živalim je treba priznati osebnost (znanstveniki dokazujejo, da imajo živali svojo osebnost) in vrednost samo po sebi, podobno kot to velja za človeka. Mnoge raziskave dokazujejo, da so živali inteligentne, nesebične, tudi moralne, kar je še dodatni razlog za priznanje osebnosti.

Živalim je treba pravno priznati najmanj pravico do življenja in dostojanstva ter življenja, primernega vrsti. Živali pravic ne potrebujejo zaradi sebe, one namreč imajo svobodo, temveč samo za obrambo pred grozodejstvi človeka. Zagotoviti je treba tudi njihovo telesno in duševno celovitost. Za vse to bi skrbel poseben organ, ki bi bil pooblaščen, da v primeru kršitve pravic vlaga ustrezna pravna sredstva na sodišča ali druge organe.

Ker imajo živali vrednost same po sebi in svojo osebnost, se človekova ravnanja do njih v principu presojajo skozi interese in potrebe živali in ne več skozi interese ljudi, kot to velja sedaj. Zato se lahko živalim povzroči trpljenje ali se jih usmrti samo v izjemnih, vnaprej predvidenih primerih. Definicija mučenja živali mora biti v korist živali in mora zaščititi tako telesno kot duševno celovitost, in to ne glede na intenzivnost posegov, smiselno enako velja tudi za prepovedana ravnanja.

Zaščita živali se smatra kot družbeno odgovorno ravnanje in se kot tako tudi izrecno opredeli v predpisih. Zato se društvom, ki delujejo na področju zaščite živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, podeli po samem zakonu status stranskega udeleženca v vseh postopkih, ki se kakorkoli tičejo živali. Uvede se »Teden zaščite živali«, podobno kot obstaja »Teden Rdečega križa Slovenije«. Ta teden se po možnosti izvede večkrat letno, sredstva pridobljena na ta način, pa se razdelijo med društva, ki delujejo v javnem interesu, in azile. Pouk o živalih in zaščiti njihove osebnosti se uvede v vrtce in šole.

Zaščita živali se iz VURS-a prenese v drug resor, mogoče v Ministrstvo za pravosodje, na VURS-u lahko ostane zdravstvena zaščita živali. Reorganizira se Strokovni svet za zaščito živali, ki dobi večje pristojnosti, večino članov pa sestavljajo zaščitniki živali. Azili so v pristojnosti države in ne lokalnih skupnosti, ki jih tudi financira.

Prepove se promet z živalmi, pa tudi uvoz in izvoz. Na ta način se lahko reši mnogo problemov, ki se sedaj kažejo npr. v prenatrpanosti azilov, trpljenju mnogih hišnih živali, boleznih ... Prepoved ravnanj, ki niso v korist živali, se bistveno razširi. Prepovedo se: razstave, tekmovanja, odvzem mladiča materi, dokler ta ne odraste, uporaba živali kot službene (psi, konji ...), uporaba biča, brzd, verig ..., obredno klanje, usmrtitev v azilih, vsakršna spolna aktivnost človeka do živali, vključno z umetnim osemenjevanjem, sodelovanje živali v cirkusih, TV- oddajah oz. filmih, razen če bi bilo to v korist borbe za živali ...

Prepovedo se tudi vse ideologije, ki niso v korist živali (cerkvene in druge religiozne ali duhovne ideologije). Bistveno je potrebno povečati minimalno velikost pesjakov, ut in prostorov, v katerih živijo živali. Če živali živijo v ujetništvu, morajo živeti v parih oz. v takšnih socialnih strukturah, v katerih živijo v naravi, imeti pa morajo tudi obvezen izpust. Seveda morajo imeti vse, kar potrebujejo za normalno življenje (hrana, prostori, veterinarsko oskrbo ...).

Boljši položaj živali bi pomenil tudi boljši položaj ljudi
V principu se prepove tudi lov in ribolov, reja živali za prehrano in druge namene ter poskusi na živalih in usmrtitve v te namene. Izjeme so možne samo v izjemnih oz. nujnih primerih, npr. lov na kakšno vrsto samo v primeru, če obstaja znanstveni konsenz na širši ravni, razviden iz znanstvenih študij, o tem, da je lov edini način za uravnavanje naravnega ravnovesja te vrste in da ne škodi biotski raznovrstnosti ter da se povzroča zelo velika škoda, ki je ni mogoče drugače preprečiti, za prehrano samo v primeru, če ni na voljo druge hrane in obstaja lakota, ki ogroža življenja ljudi.

Če bi strožja zaščita živali pomenila gospodarsko oz. finančno izgubo za kmete oz. druge subjekte, mora država pokriti to izgubo in ustvariti pogoje za prehod omenjenih subjektov v druge dejavnosti, pri čemer nihče zaradi tega ne sme biti prikrajšan oz. njihov finančni položaj bi se moral izboljšati. Izboljšava njihovega položaja bi bil lahko razlog, da prehodu ne bi nasprotovali.

Z novim odnosom do živali bi se bistveno popravil položaj živali. To pa ne bi negativno vplivalo na ljudi, saj je npr. pravica živali do življenja tudi v korist ljudi. Odpravljena bi bila npr.  množična živinoreja, ki je dokazano uničujoča za naravo in podnebje, meso pa rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Če živijo živali, živijo ljudje in narava, bi bilo mogoče reči ne samo v simbolnem smislu. Kar seješ, to žanješ. Ta zakonitost je dobro razvidna na primeru mesa: zaradi njega umirajo živali, zaradi njega umirajo ljudje in narava. V gozdovih bi zavladal mir, saj je znano, da lov uničuje naravo in povečuje število živali, ker se vrsta  s povečano reprodukcijo brani pred izumiranjem.

Nov odnos do živali bi pomenil tudi realizacijo slovenske ustave, ki zahteva, da zakon uredi varstvo živali pred mučenjem, kar pomeni, da ustava mučenja ne dovoljuje. Seveda bi to pomenilo tudi realizacijo določb iz 5. člena ustave, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. Šele s takšnim odnosom do živali lahko prihaja do pozitivnega in kulturnega razvoja Slovenije. Ta se ne more razvijati na podlagi ravnanj, ki imajo negativni predznak: mučenje živali, lov, ribolov, poskusi na živalih, kasaške dirke, razstave živali, klavnice ...

Ta ravnanja niso kulturna in spadajo v neko drugo civilizacijo. Tako bi izginilo tudi nasilje do živali, ki ga ustava ne dovoljuje. V prvi fazi je potrebno osvoboditi živali od človekovega nasilja, kar pomeni, da so živali rešene v »duhovnem« smislu. Število živali, predvsem rejnih, bi se hitro in bistveno zmanjšalo, saj se npr. črede za zakol ne bi več obnavljale.

Čeprav bi mnoge živali, predvsem domače in hišne, še živele v ujetništvu, saj zaenkrat same še niso sposobne živeti v prosti naravi, pa človek nad njimi ne bi izvajal nasilja, temveč bi zanje samo skrbel in jim pomagal, dokler ne bi kot vrsta spet postale sposobne življenja v naravi. Ko bi bile živali zopet pripravljene na to, kot so živali, ki tam ves čas živijo, bi se jih spustilo v naravo, kjer bi zopet živele tako, kot so živele, preden jih je človek zasužnjil.

Interesi ljudi in živali si ne nasprotujejo. Ljudje in živali lahko živimo drug z drugim v miru in kot prijatelji. Načelo: česar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, seveda tudi v odnosu do živali, nas lahko pelje v to smer.

Vir: revija Osvoboditev živali