Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Živali izboljšajo človeka fizično, socialno, čustveno in kognitivno
Morski prašiček, pes, maček, ameriški prašiček, činčila, zajček, ježek, kuščar … vsaka žival, ki domuje skupaj z nami, deluje blagodejno; njihova navzočnost in stik z njimi nam zaznavno znižujeta stres. Uresničujejo nam želje, da bi bil nekdo pozoren do nas, da bi nas ljubkoval, se nas dotikal … »Živali so odlične pomočnice v zdravljenju, pripomorejo k izboljšanju človekove fizične, socialne, čustvene in kognitivne funkcije,« pripoveduje Meta Štravs, specialna pedagoginja, iz društva Ambasadorji nasmeha. Tu se ukvarjajo s terapijami in dejavnostmi z živalmi; pomagajo otrokom s posebnimi potrebami, starostnikom in drugim. V društvu usposabljajo živali in njihove vodnike.

Ponavadi njihovo pomoč iščejo šole, vrtci, zavodi, domovi za ostarele pa tudi posamezniki. Povpraševanja je vse več in več. Njihovo društvo je edino, ki razen psov v šolo sprejema domala vsako drugo žival, če je ta primerna in uspešno prestane šolanje.

Z Meto Štravs smo se srečali na sedežu društva Ambasadorji nasmeha v Ljubljani. Pri sebi je imela nekaj svojih domačih hišnih ljubljenčkov, živali, ki so izšolane za terapevte: pujso Megi, mačka Čarlija, činčilo, kunčico Kepo, beloprsega afriškega ježka Poldija, kuščarja bradato agamo Trna. Doma je ostalo še nekaj živali, med njimi pet psov, od katerih so trije terapevtski.

»S pozitivnimi učinki živali sem se srečala že v svojem otroštvu in živali me spremljajo še zdaj. Veliko so me naučile in mi pomagale pri vzgoji mojih otrok in otrok, s katerimi delam v službi. V veliki meri mi pomagajo, da otroci lažje premagajo ovire in primanjkljaje. Živali jim omogočajo pristen stik z naravo. So njihov sogovornik, ki jih ne obsoja in ki jim nudi pozitivno motivacijo za njihov nadaljnji razvoj. Omogočajo jim učenje skozi napake v pozitivnem okolju,« začenja sogovornica.

Kako ste izvedeli za terapijo z živalmi in kakšne učinke ste ugotovili?
Za terapijo sem izvedela, ko sem kot učiteljica za dodatno strokovno pomoč delala na šoli. Mama moje učenke, ki je izhajala iz območja bivše Sovjetske zveze, mi je omenila zelo zanimiv članek. Opisoval je pozitivne učinke psov na primarno gibanje otrok, ki so imeli motnje v gibalnem razvoju. Opisoval je, kako otroci oponašajo psa in osvajajo plazenje, lazenje, kotaljenje. Članek me je navdušil; začela sem raziskovati.

Po prihodu psičke Tije v moje življenje sem se vključila v društvo in pričela s terapijami in aktivnostmi s pomočjo živali. Moje znanje, ki sem ga pridobila z delovanjem v društvu, sem s pridom uporabila tako v domačem okolju kot v službi. Rezultati, ki jih je dosežemo s pomočjo živali, me presenečajo še danes. Kažejo se tudi pri mojih otrocih, ki s pomočjo živali lažje premagujejo ovire in primanjkljaje.

In v društvu?
Doživela sem marsikaj zanimivega. Najbolj mi je ostal v spominu fant s hudimi govornimi in jezikovnimi motnjami; psičko Tijo je poklical po imenu. Ganila me je tudi zahvala mame, katere otrok je po nekaj obiskih živali in njihovem objemanju prvič objel svojo mamo. Ali pa starostnik, ki je peljal psa na sprehod povsem brez hodulje in si je kasneje tudi sam obul čevlje, kar je bilo pred našimi obiski nemogoče. Vsi ti trenutki, in še mnogo jih je bilo, me napolnijo z energijo in mi dajo moč za trenutke, ki me preizkušajo.

Kako poteka terapija?
Terapija z živaljo je ciljno usmerjena pomoč, pri kateri je žival, ki mora biti ustrezno šolana, ključen del zdravljenja. Vedno se vse dogaja pod nadzorom strokovnjaka, denimo zdravnika, delovnega terapevta, fizioterapevta, medicinskega delavca, psihologa, učitelja, specialnega pedagoga. Vodnik živali pa je lahko strokovna oseba ali pa prostovoljec, ki ga spremlja strokovna oseba. O terapiji govorimo, kadar strokovna oseba z živaljo deluje na področju svoje stroke.

Terapija je vselej ciljno usmerjena. Izvaja se na različnih področjih in lahko poteka v skupini ali posamično. Vsak obisk živali je vnaprej načrtovan in cilji so točno določeni. Po vsakem obisku je potrebna ocenitev doseženih ciljev. Denimo, določene vaje in naloge, ki jih izvajamo z živalmi, pomagajo ljudem po kapi znova obujati motorične in govorne spretnosti.

Koga zdravite vi?
Jaz se kot specialna pedagoginja ukvarjam z otroci s posebnimi potrebami. Ti otroci imajo navadno komunikacijske ovire. Otroci z motnjami avtističnega spektra imajo težave z navezovanjem čustvenih stikov. Terapevtska žival mi pri njih služi kot pripomoček, da se prej odprejo, da se tudi prek njih učijo izražati svoja čustva.

Imate različne živali, ima vsaka svoj namen?
Večinoma so to psi. Sicer pa so terapevtske živali mačke, miniaturni konji, kunci, mini ameriški prašički, kokoši, činčile, afriški beloprsi jež, bradate agame …

Kako izberete žival?
Po vnaprejšnjem pogovoru s terapevti ali starši.

Denimo …
Ameriški prašiček je zelo dober za terapijo, ker noben človek nanj ni alergičen. Njegove ščetine so zelo podobne našim lasem. Po drugi strani pa pujsek zelo hitro zaznava srčni utrip vodnika, kar pomeni, da začne kruliti, če je vodnik živčen.

Pri majhnih terapevtskih živalcah, kot so morski prašički, ježki, hrčki, moramo biti bolj pozorni pri osebah z motnjami v duševnem razvoju, ker jih lahko po nesreči nekontrolirano preveč stisnejo in poškodujejo. Hrčki prav zaradi tega niso primerni za terapije, so premajhni; tako za starostnike, ker se jim lahko tresejo roke, kot za otroke, ker jih lahko ti preveč stisnejo in poškodujejo, žival pa jih lahko v samoobrambi tudi ugrizne.

Če žival ljudje poškodujejo …
Ko dobi terapevtska žival slabo izkušnjo, potrebuje kar nekaj časa, da je spet pripravljena za terapijo; lahko se zgodi, da nikoli več ne bo zmogla izvajati terapije. Če žival ne dela z veseljem, ni želenega rezultata. Pri nas v društvu zato pravimo, da ima žival pravico vstati z levo taco. Tedaj obisk prestavimo.

Kaj pa zajček?
Je zelo primeren za zdravilni dotik, objem, toplino, ker ga lahko otroci božajo v svojem naročju. Veliki psi pa, denimo, dajejo samozavest. Ko pes uboga otroka ali starostnika, je to zanje potrditev, da jih nekdo posluša, uboga. Ali pa, da lahko nekaj velikega objamejo. Velikokrat pri otrocih s posebnimi potrebami ali pri starostnikih v domovih za ostarele pozabljamo, da tudi oni potrebujejo dotik, objem, toplino in da jim je včasih nerodno reči človeku za objem, naše terapevtske živalce pa lahko stisnejo k sebi.
Pri psih, mačkah in mini pujskih lahko postavimo poligon ali izvajamo trike. Ukaze za trike lahko daje uporabnik in ob tem dosega majhne zmage, ker je njegova beseda slišana in upoštevana. Terapija lahko traja do ene ure.

Pri ostalih živalih – kokoši, malemu kuncu, činčili, bradati agami – se osredotočamo na tipalno občutenje in razliko med živalmi. Terapija z eno živaljo lahko traja do največ pol ure.

Zakaj kuščarji?
Bradata agama je zanimiva, je kuščar, je nekaj drugačnega in človek ob njej premaguje strah pred plazilci, tudi strah pred tem, da so le-ti sluzasti, mrzli. Starostnikom pomaga pri vajah fine motorike. Služi kot motivator. S pinceto v roki mora starostnik pobirati živo hrano iz posebne škatle in jo nositi kuščarju pred nos.

Mačke?
Mačke so odlične zaradi njihovega predenja. Pri starostnikih so zelo dobro sprejete, ker jim vzbudijo čustveno povezavo na dom. Okoli domov za ostarele je navadno polno potepuških mačk, ker jih starostniki hranijo; zlasti tisti, ki so živeli na kmetih, še vedno potrebujejo, da za nekoga skrbijo.

Kako vse to vpliva na starostnike?
Ko pridemo z živalmi k starostnikom na terapijo, je naša glavna naloga, da jim spremenimo dnevno rutino. Pri rednih obiskih na dementnem oddelku se je že zgodilo, da so si starostniki zapomnili dneve, ker so vedeli, da ta dan pridejo k njim na obisk živali. Svojci pa so bili že večkrat presenečeni, da so si zapomnili ime živali, njihovega imena pa ne. Zdi se, da imajo čustva drug spominski center.

In kako to vpliva na otroke?
Psi in mačke so tudi zelo dobri motivatorji za branje, ker poslušajo otroka, ki ima težave z branjem. Pri nas izvajamo program branja z živaljo, kjer pes, mačka ali kunec sedi otroku v naročju in ga posluša, nato pa mu s tačko pokaže, kje je bila napaka, ki jo pred tem označimo z znakom. Vodnik živali pri tem ne sme dajati komentarjev.

Pujsi in predsodki?
Pri pujsih mora vodnik zelo nadzirati svoje dihanje in srčni utrip, kar pomeni, da mora imeti nadzor nad seboj. Pujsa me je zato naučila ogromno. To je ameriška miniaturna pujsa, pasma, ki je bila razvita za laboratorije, saj so zelo podobni človeku in so edina žival, od katere lahko človek neposredno dobi kri, ker imajo človeku podobno krvno skupino. Traja pa šolanje prašička bistveno dlje kot psa. Pujski namreč odrastejo in nehajo rasti šele pri petih letih in tedaj so po ugotovitvah psihologov na stopnji triletnega otroka, kar se tiče mišljenja in reševanja problemov, kar pa je veliko. So zelo inteligentni, zelo čisti, imajo pa pri odraščanju tudi obdobje trme.

Kaj pa pomeni aktivnost s pomočjo živali?
Pri aktivnostih gre bolj za druženje z živalmi, imajo tudi cilje, ki jih hočemo doseči, niso pa potrebna vrednotenja kot pri terapijah.

Aktivnosti, ki jih lahko izvajamo pri vseh živalih, so hranjenje, božanje, opazovanje živali, njenega gibanja in oglašanja, poslušanje srčnega utripa. Aktivnosti torej niso le crkljanje, žival mora tudi pokazati določene trike, denimo, da pujsa zna skakati čez oviro. To starostnika spodbudi, da bo šel tudi on čez oviro, tako bo spodbujal svojo grobo motoriko. Ali pa se recimo maček uleže na tla in mu mora starostnik odpeti oprsnico, sklanjanje in predklon pa je pri starostnikih zelo pomembno za zavezovanje čevljev.
Naše živali so lahko zelo veliki motivatorji za določene stvari.

Nemalokrat smo presenečeni, kaj vse starostniki zmorejo, ko bi sicer mislili, da ne bodo nikoli zmogli. Se nam je že zgodilo, da je delovna terapevtka za nami prinesla bergle ali hoduljo, češ, ali ne vemo, da starostnik brez tega ne more hoditi. Zgodilo se je tudi, da je otrok, ki je bil skrajno nemiren, svojo glavo položil na prsni koš kužka in poslušal, kako mu bije srce. Takoj se je umiril, kar je držalo skoraj do naslednjega obiska čez en teden.

Kaj pa pomoč ljudem s težjimi boleznimi?
Tudi tem terapija z živalmi veliko pomaga, denimo otrokom, ki se zdravijo za rakom. Ponekod v tujini je mogoče, da kužek lahko otroka spremlja na obsevanja in je pri njem med obsevanjem. Ali pa ga spremlja do operacijske mize in ko se otrok zbudi po operaciji, je kuža prvi, ki leži ob njem. Zdravniki so v dveh raziskavah v Angliji in Avstriji ugotovili, da so pooperativni zapleti bistveno manjši pri otrocih, ki so bili deležni terapij z živaljo že pred obravnavo, še bolj pa, če je žival ob njih v bolnišnici. V Avstriji ali Nemčiji je že možno dobiti terapijo z živaljo na recept ali samoplačniško.

V Sloveniji pa?
Se dogovarjamo z ministrstvom za zdravje, da bi se stvari premaknile. Vodniki iz Zavoda Pet s terapevtskimi psi obiskujejo otroke na oddelkih pediatrične klinike v Ljubljani. Zdravniki opažajo koristi tega. Zaenkrat imajo vstop v bolnišnice pri nas le psi. Pri drugih živalih se bojijo, da ne bi s seboj nosile kake okužbe, sploh živali, ki so iz drugih delov sveta, denimo kuščarji in afriški ježki. Moram pa povedati, da imajo vse naše terapevtske živali veterinarska spričevala in so redno od treh do šestih mesecev veterinarsko pregledane.

Kdo lahko postane vodnik terapevtske živali?
Vsak. Usposabljanje za vodnika traja kako leto dni. Najprej je praktični del izobraževanja. Za vodnike psov to poteka osem koncev tedna. Sledi teoretični del, kjer se udeleženci spoznajo z osnovno komunikacijo z ljudmi, s katerimi se srečujemo pri delu. Pa z osnovami psihologije, veterine, prve pomoči, komunikacije z gluhimi, naglušnimi, dementnimi. Sledi pisni preizkus teorije.

Uspeh šolanja ocenjujemo v paru, vodnika in žival skupaj. Znanje vodnikov se vsako leto obnavlja, teoretični del velja tri leta, praktični del pa je treba obnoviti vsako leto.

Kako izberete primerno žival?
Žival mora biti zelo socializirana in mora imeti tudi kar visok tolerančni prag. Meni pri socializaciji živali zelo pomagata moja otroka. Je pa še en pogoj, in sicer ta, da živalim pogosta menjava lokacije ne povzroča stresa. To je največja ovira pri mačkah; te so zelo navezane na okolje in ne na človeka. Pri psu pa to ni težava, ker je navezan na lastnika in mu ni mar, v katerem okolju je, če je zraven lastnik.

Kaj bi rekli staršem, katerih otroci si želijo hišno žival?
Da ima vsaka žival, ki je doma, na nek način terapevtske učinke. Če je otrok dal pobudo in mu starši dovolijo imeti hišno žival, svetujem, naj otrok prevzame, seveda nadzorovano, tudi skrb pri hranjenju živali, čiščenju kletke in drugih aktivnostih. Tako se otrok uči odgovornosti, skrbi in naveže tudi določen stik z živaljo, ki ga drugače ne bi. Če otrok ne sodeluje pri skrbi za živaljo, to se kar rado zgodi, se želje po živalih nato stopnjujejo po velikosti živali in po zahtevnosti, nazadnje pa žival na žalost konča v kakem društvu ali zavetišču za živali.

Imajo živali tudi vzgojno korist?
Da. In to močno. Ko otroka učimo skrbeti za žival, si tudi otrok sam nabira izkušnje, kako naj skrbi sam zase.

Kje ste Ambasadorji nasmeha dosegljivi?

Preko info@ambasadorji-nasmeha.si, telefona 041/771 655 ter spletne strani ambasadorji-nasmeha.si/.

Tatjana Svete

ZGODOVINA TERAPIJE Z ŽIVALMI
Začetki terapije s pomočjo živali segajo v antično Grčijo, ko je grški bog zdravilstva Eskulap svojo zdravilno moč širil s pomočjo svetih psov. Blagodejne učinke psov, ki jih lahko pestujemo v naročju, sta opisovala Plinij Starejši v prvem stoletju in zdravnik John Keyes v šestnajstem stoletju. V Angliji je zabeležen primer uporabe živali v terapevtske namene v takratnih psihiatričnih ustanovah, ki sta jih ustanovila William Tuke in Kvekersko združenje prijateljev leta 1792. Ena izmed metod zdravljenja je vključevala vrtnarjenje in skrb za male živali. S skrbjo za živa bitja, ki so odvisna od njih, naj bi se bolniki učili samonadzora.

Za razvoj terapije s pomočjo živali v bolnišnicah je bila zelo pomembna Florence Nightingale, ki je dejala, da so majhni hišni ljubljenčki bolnikom odlični prijatelji in blagodejno vplivajo na njihovo zdravje.

V Nemčiji je poglavitno vlogo pri uveljavljanju terapije s pomočjo živali imel center za zdravljenje oseb z epilepsijo Bethel, kjer so živali že od začetka imele pomembno vlogo. Terapijo s pomočjo živali so v ZDA prvič uporabili leta 1919, v Washingtonu, kjer so psi možem pomagali pri zdravljenju. Prvi organiziran program terapije s pomočjo živali pa je bil leta 1944 v bolnišnici Army Air Corps v Pawlingu, v New Yorku. Izvedli so eksperimentalen program, ki naj bi pomagal bolnikom spoprijeti se s posledicami vojne.

Psiholog Boris Levinson, ki je bil začetnik uporabe terapije s pomočjo živali, je po naključju ugotovil, da lahko pes pozitivno vpliva pri komunikaciji med ljudmi. Psi so se mu zdeli še posebno uporabni pri negovorečih, duševno zavrtih, avtističnih otrocih in otrocih iz kulturno manj spodbudnega okolja. Proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je raziskava povezave med lastništvom hišne živali in zdravjem ljudi pokazala potencialen ugoden učinek hišnih živali na zdravje.

RAZVIJANJE EMPATIJE
»Z odnosi med človekom in živaljo pri uporabnikih razvijamo tudi zmožnost empatije,« še pojasnjuje Meta Štravs. »Po izsledkih raziskav so otroci in odrasli v domovih, kjer hišno žival sprejemajo kot člana družine, zmožni večje empatije do drugih. Pri živalih se je lažje učiti empatije kot pri človeku. Živali so pri svojem odzivu neposredne in treba se je naučiti spremljati nebesedno komunikacijo. Otroke lahko naučimo živalske govorice in marsikateremu otroku je lažje razumeti živalska kot pa človeška čustva.

Ljudem, ki imajo duševno bolezen ali zelo nizko samopodobo, živali pomagajo, da se ob doživljanju uspehov med terapijo usmerijo navzven in se pogovarjajo o sami živali in svojih uspehih, na primer – “Na moj znak je maček preskočil oviro.”«

Če ste utrpeli srčni napad, imate po izsledkih sodobne znanosti kar osemkrat boljše možnosti za preživetje, če imate doma psa. Domači ljubljenčki tudi znižujejo krvni tlak, celo raven trigliceridov in slabega holesterola, v knjigi Vodja krdela piše avtor Cesar Millan. Že po nekaj minutah crkljanja sta tako pes kot človek podobno sproščena in imata tudi podobno stanje dobrodejnih hormonov – prolaktina, oksitocina in feniletilamina.

IZBOLJŠANJE ODNOSOV IN KOMUNIKACIJE
Prisotnost živali prinese v uporabnikovo okolje možnost za izboljšanje medosebnih odnosov in komunikacije, še pravi Meta Štravs.

»Pri delu z otroki opažam, da prisotnost živali olajša začetek komunikacije. Otroci živali zaupajo marsikaj, česar samo meni ne bi nikoli. Ob živalih se počutijo sprejete in sama žival jih ne kritizira ali obsoja. S svojo prisotnostjo jim ponudi neko drugo možnost razvedrila. Še posebej v ustanovah je vsaka sprememba dneva zelo dobrodošla. Prisotnost živali spodbudi socializacijo med uporabniki, med osebjem in uporabniki ter med obiskovalci in uporabniki. Uporabnikom da tudi mentalno spodbudo, ker si poskušajo do naslednjega obiska zapomniti ime, barvo, starost živali.

Ljudem, katerim je človeški dotik neprijeten, živalski dotik ne vzbuja grožnje. Marsikdaj jih pomiri in posledično lažje sprejemajo tudi dotike ostalih. Veliko ljudi prisotnost živali sprosti in jim zmanjša stres.«