Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Rebraste kosti na lobanji dokazujejo, da gre za lobanjo človeka dvoživke
Človek, ki diha s pljuči in škrgami, živi v Dravi in Donavi. O tem priča vrsta dokumentov, tudi lobanj, živa priča pa je šestinsedemdesetletna Gabrijela Sačer iz vasi Legrad v hrvaškem Podravju. Prav ona je inteligentnega dlakavega človeka, ki naj bi se že tisočletja dobro znašel tako v obrečnih goščavah in močvirjih kot v reki in naj bi pripadal zunajzemeljski civilizaciji s Sirija, srečala trikrat. Bivanje legendarnega človeka dvoživke, pravijo mu kralj Drave, in njegov izvor raziskuje hrvaški ufolog Stjepan Zvonarić, ki se posveča vplivu nezemeljskih civilizacij na razvoj življenja na našem planetu.

Leta 1936 rojena Gabrijela, dobrodušna Legradčanka z izrazitimi nadčutnimi sposobnostmi, se je ob skodelici kave razgovorila o svojih srečanjih s človeku podobnim bitjem, ki lahko diha na pljuča in na škrge. Prvič ga je srečala sredi vojne vihre leta 1943, stara sedem let.

»Dlakavi človek je sedel na obali Drave v Legradu. Bilo je poleg starega otroškega kopališča, za nasipom. Cerkveno zvonjenje je oznanilo, da je ura poldan. Bila sem s prijateljicami, ko mi je pogled nenadoma pritegnil dlakavi človek, ki je sedel na štoru, obrnjen s hrbtom proti meni. Brez strahu sem se mu približala in on je mirno dopustil, da sem si ga radovedno ogledala. Njegova dlaka, ki je pokrivala celo telo, od glave do pete, je bila sivkasta,« se spominja. Z gestami ji je dal vedeti, da razume njeno radovednost in je verjetno poskušal z njo vzpostaviti miselni kontakt. »Nato je skočil v Dravo, se potopil in izginil.«

POVLEKEL JO JE V VODO
Drugo srečanje, ki je bilo zanjo skoraj usodno, je bilo leta 1953, ko je imela sedemnajst let. S prijateljicami in prijatelji se je sprehajala ob Dravi, ko jo je iznenada zagrabil na nogo in povlekel v vodo. Zakričala je in zadnji trenutek jo je prijatelj prijel za lase in iztrgal iz objema dvoživke, ki si je verjetno zaželel življenjske družice.

Tretje srečanje je imela leta 1970, ko se je s svojim možem sprehajala ob obali Drave. Rjavodlaki človek dvoživka, verjetno potomec tistega, ki ga je Gabrijela prvič videla, ali pa je bil nek povsem drugi, je sedel na obali v grmovju. Sprehajalca sta ga očitno tako vznemirila, da je močno poskočil in se potopil v Dravo.

Četrto, le telepatsko srečanje, je bilo jeseni leta 2005 med snemanjem televizijske oddaje Globalno sijelo o Legradskem kralju Drave, na obali sedanjega kopališča v Legradu ob starih vrbah. Ko so končali s snemanjem, se je ena od vrb začela tako močno majati, da so pokale korenine in vsi prisotni so se dodobra prestrašili. Gabrijela je dobila telepatsko sporočilo, da je on, kralj Drave, poleg njih. Verjetno jim je dal vedeti, da spremlja dogajanja ob reki. Ta dogodek ob koncu snemanja, ki so ga pokazali na hrvaški televiziji, je vzpodbudil ufologa Stjepana Zvonarića, da je začel preverjati dogajanje v Legradu, vasici, osemnajst kilometrov oddaljeni od Koprivnice.

O dlakavem človeku je Gabrijeli pripovedovala že njena teta. »Včasih so ob Dravi v Legradu pletli košare iz leske. Ponoči so prespali v goščavi in ob ognju sušili šibe. In zgodilo se je, da se je k ognju mednje prišel ogret dlakavi človek. Njihovo srečanje je potekalo v popolni tišini in nihče se ga tudi ni upal dotakniti. Po tetinem opisu je bil točno tak, kot sem ga jaz videla,« je povedala Gabrijela.

»Gospa Gabrijela, njeno ime pomeni angel, ima veliko srečo, da so bile pri vsakem srečanju z dvoživko tudi priče, kar daje njeni zgodbi verodostojnost,« pravi Stjepan Zvonarić. O njenem doživetju je pokojna hrvaška književnica Marija Bango celo napisala knjigo. Tudi Bangova sama je imela bližnje srečanje z dvoživki podobnemu človeku.

MOČ PREOBRAŽANJA
Ob Dravi so ga videli tudi drugi, v različnih oblikah. »Ljudje dvoživke imajo moč preobražanja in se lahko ljudem pokažejo tudi drugače, denimo kot žival. Nek ribič iz Donjega Miholjca ga je videl kot velikansko kačo, ki se je je na smrt prestrašil. Sposobnost preobražanja jim omogoča, da se prilagajajo našemu okolju in človeku ter da preživijo kljub krčenju njihovega življenjskega prostora ob reki,« pojasnjuje Zvonarić. Spominja se, da mu je oče pripovedoval, da je ded doživel bližnje srečanje s preobraženim človekom dvoživko – z vozom je zadel obenj, ko je na tleh ležal kot truplo brez glave.

Tudi Zvonarić, čigar rojstni kraj je tudi ob Dravi, v kraju Sveti Đurđe pri Donjem Miholjcu, ga je kot otrok videl za kratek hip, in sicer v vinogradu, iz katerega se je na mah dvignilo bitje s čudno glavo. A bitje je bilo natanko tako, kot ga opisuje očividec iz vasi Krstinje pri Baniji v Srbiji. Legendarno bitje so poimenovali Krstinjski zmaj.

Bržkone je Zvonarića tudi to bežno osebno srečanje z nenavadno pojavo spodbudilo k raziskovanju in razrešitvi vprašanja, ali se inteligentna dlakava, človeku podobna bitja, o katerih poročajo domala iz vseh delov sveta – denimo prebivalci ob Himalaji poročajo o snežnem človeku Jetiju – skrivajo tudi v gozdovih južne Evrope, v bujnih gozdovih slavonskih gora in hribovitega Balkana.

S Stjepanom Zvonarićem in Gabrijelinim sinom Mariom Sačerjem, šestinštiridesetletnim ilustratorjem in karikaturistom, ki je tudi avtor stripa Legradski kralj Drave, smo se najprej odpravili na mesto Gabrijelinega prvega srečanja s človekom-dvoživko. Danes je na tem mestu skoraj neprehoden gozd, ki je zaščiten kot poseben ornitološki rezervat Veliki Pažut. Dinamika toka Drave je namreč tako močna, da lahko svojo strugo prestavi za več sto metrov.

Nato smo skupaj z Gabrijelo odšli še na današnje kopališče v Legradu, ob ustju Mure v Dravo. Tam je bila zadnjič jeseni 2005, ko je človek dvoživka pod vodo majal vrbo. Vznemirjeno smo čakali, ali se bo morda kje iznenada pojavil iz vode, a ljudi na kopališču je bilo za tako presenečenje preveč. Bil je namreč edini dan v letu, ko čoln vozi izletnike na drugo stran reke, na Madžarsko.

LOBANJA ČLOVEKA DVOŽIVKE
Po Zvonariću je dlakavi človek dvoživka svojevrstna biološka uganka. Po izsledkih preučevanja kulture Sumercev in po izročilu afriškega plemena Dogonov z Malija je predstavnik nezemeljske civilizacije. Zakaj pa so se ljudje dvoživke pojavili v naših rekah? Ali so kot nesrečni potniki slučajno izpadli iz svojega letečega krožnika ali pa so tu kot raziskovalci s točno določenim ciljem, ki telepatsko komunicirajo tako s svojo vrsto nekje v globini vesolja kot tudi z izbranci na Zemlji? Da so ljudje dvoživke dobri znanci iz vesolja in da so se nekateri razvijali skupaj z nami Zemljani, Zvonarić dokazuje v svoji knjigi Čovjek Amfibija – Kralj Drave i Dunava (Zagreb 2012).

Zanj je najstarejši do zdaj znani dokaz, da so ljudje dvoživke že dolgo med nami, devet tisoč let stara lobanja, ki so jo našli na levi, romunski strani reke Donave, na arheološkem najdišču v kraju Schela Cladovei. Lobanjo so skupaj s kulturo Lepenskega Vira odkrili arheologi leta 1967, ko so morali pred potopitvijo džerdapske skalnate soteske z akumulacijskim jezerom za hidroelektrarno Džerdap zaradi možnih najdb pregledati to področje. Lobanjo človeka dvoživke so našli v grobu skupaj z lobanjami starodavnih lovcev iz Džerdapa.

Arheologi so že na začetku izkopavanj zagrebli na pravem mestu, v kraju Lepenski Vir – na desni obali Donave v Džerdapski soteski, v vzhodni Srbiji ob meji z Romunijo. In so osupnili ob izkopaninah. Arheolog dr. Dragoslav Srejović, ki je vodil izkopavanja, je že ob najdbi slutil, da so med artefakti sledovi nezemeljske civilizacije, pravi Zvonarić. Pod tri in pol metra debelim rečnim nanosom na grebenu planine Koršo, štirinajst kilometrov po Donavi navzgor od Donjega Milanovca, so našli sledove v svetu do tedaj nepoznane kulture, ki je po več tisoč letih zagledala luč sveta! Danes je tam muzej z najdbami in s kopijami najdragocenejših najdb, originale pa hrani Narodni muzej v Beogradu. Kulturo so poimenovali po kraju največjega najdišča, to je Lepenski vir.

Zvonarić je na fotografijo lobanje naletel pri pregledovanju skromne arheološke fotodokumentacije, ko je iskal dokaz, da je do tedaj neznana kultura Lepenski Vir nastala pod vplivom nezemeljske inteligence. Pod roko mu je tako prišla fotografija neobičajne lobanje. Čeprav slika ni bila najbolj jasna, mu je bilo takoj jasno, da jo je nek vesten arheolog »podtaknil«, da bi prebila zid molka arheologov o nezemeljski prisotnosti med starodavnimi lovci v džerdapski soteski. Rebraste kosti na obrazu so namreč izdajale, da gre za lobanjo človeka dvoživke.

Leta 2005 je Zvonarić narisal rekonstrukcijo te lobanje, leta 2007 pa jo je modeliral iz gline in dal med ostale razstavne predmete v svoj Meteorkrater muzej Atlantis v Kravarskem. Tedaj jo je pokazal tudi na mednarodni razstavi mineralov v Zagrebu, kjer pa ni prebila zida molka znanstvene javnosti. Da originalna lobanja človeka dvoživke iz Džerdapa res obstaja, mu je leta 2008 potrdil romunski novinar iz Bukarešte, ki se je udeležil njegove ekskurzije na otok Pag, na ogled Paškega trikotnika. Razkril mu je tudi, da jo zdaj hrani muzej v Bukarešti, skrito pred očmi javnosti, v tajnem sefu, saj se ne sklada z Darwinovo teorijo o evoluciji vrst.

IZKLESANA GLAVA
Na področju kulture Lepenskega vira so našli tudi izklesano glavo človeka dvoživke v prodniku iz Donave, kakor so ga tedaj doživljali tamkajšnji starodavni ribiči in lovci. Doživljali so ga bolj kot človeku podobno ribo in ga kot takega tudi vklesavali v rečni kamen. Najbolj zanimivo pa je, da je imela naselbina prvobitnih lovcev v Džerdapu pred devet tisoč leti trikotno obliko, ki je natančna kopija kabine sodobnega nevidnega letala F-117. S takim trikotnim letečim plovilom so namreč že tedaj nezemljani priletavali in odletavali na svoj ufodrom, ki so ga imeli na bližnjem vulkanskem hribu Treskavac ali Varfu Trescovat na levi obali Donave v Romuniji, ki ima feromagnetne stene.

Na nasproti strani ufodroma, na obali Lepenskega vira, kjer je že Srbija, pa so jih opazovali starodavni lovci. Med njimi je moralo priti do takšnega ali drugačnega stika, saj so njihova bivališča kopije kabin teh zunajzemeljskih plovil! Na levi strani obale, v Romuniji, so bili v skupnih grobnicah tudi skupaj pokopani starodavni lovci in ljudje dvoživke. Zvonarić je njihovo letečo plovilo poimenoval džerdapski netopir in se o tej temi razpisal v knjigi Džerdapski šišmiš (2006).

Zakaj je nezemljane s Sirija ali Nibiruja zanimalo to področje? Po Zachariji Sitchinu so tu iskali zlato, saj je področje severno in južno od Đerdapske soteske, tako v Srbiji kot v Romuniji, bogato z zlatom. Sirijci in Nibirujci naj bi ga v velikih količinah potrebovali za gradnjo ogromnih ogledal na svojih planetih, da bi preprečili izgubljanje atmosfere, nujno potrebne za njihov obstoj.

Zvonarić pravi, da so po izsledkih raziskovalcev tako nezemljani s Sirija kot z Nibiruja ljudje dvoživke, le da se med seboj biološko razlikujejo, tako kot se danes razlikujejo človeške rase. Po Dogonih so ljudje dvoživke s Sirija bolj spominjali na ribe kot pa na ljudi, kar dokazujejo tudi njegove upodobitve v Džerdapu. Možno je tudi, da je šlo za prikaz kakšne njihove posebne potapljaške opreme. Po izročilu Sumercev pa naj bi bili ljudje dvoživke z Nibiruja, domnevno planeta našega osončja, ki se Zemlji približa vsakih 3600 let, bolj podobni plazilcem.

»Naš planet že tri milijarde let prekriva praocean z vodo in kopnim v razmerju ena proti tri, zato je Zemlja vodni planet, kakršni naj bi bili tudi planeti, kjer živijo rase dvoživk. Tak naj bi bil po izročilu Dogonov planet zvezde Sirij C, imenovan Njen-tolo ali Kozar. Če njihovo sonce res ugaša, so bili torej že zdavnaj prisiljeni iskati sebi primerno novo zatočišče. Zemlja je od tega planeta oddaljena le 8,7 svetlobnih let, zato jim je priljubljen in praktičen cilj. A zadnja ledena doba na Zemlji jim je bila resna ovira, razlaga Zvonarić, zato naj bi z manipulacijo asteroidov in kometov povzročili spremembe na Zemlji in planet otoplili, da se je led umaknil na sever. A več o tej manipulaciji tujih vesoljcev v eni od naslednjih številk Misterijev.

ĆELE KULA
Evolvirane lobanje ljudi dvoživk je mogoče videti tudi med vzidanimi lobanjami znamenite Ćele kule v Nišu v južni Srbiji! Ćele kula je kostnica v obliki stolpa, ki so jo zgradili Turki in vanjo kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali 952 lobanj srbskih upornikov, pobitih med prvo srbsko vstajo na Čegru leta 1809. Do danes se je ohranilo le oseminpetdeset lobanj. Leta 1892 so okoli stolpa zgradili kapelo. »Nekatere lobanje so od ljudi dvoživk, ki so razvijali in naprej živeli z nami Zemljani. Na njih se jasno vidijo poudarjene rebraste kosti na obrazu, kjer so bile že povsem zakrnele in zaraščene škrge. Verjetno nobenemu zgodovinarju niti na kraj pameti ni prišlo, da so se v bitki proti Turkom leta 1809 bojevali tudi neobičajni vojaki, potomci ljudi dvoživk iz Džerdapa,« pravi Zvonarić.

Sobesednik pravi, da je naletel tudi na stare zapise o človeku dvoživki oziroma polčloveku in polmedvedu, kot ga je opisal očividec, ki ga je videl leta 1887 v srbski vasi Krstinja v Baniji. Leta 2010 je obiskal to vas in neka stara gospa mu je povedala, da se spominja človeka, ki je živel med njimi in imel celo družino, a je bil poseben in so ga imenovali Krstinjski zmaj. Kakor koli že, po opisu prič in krajevnem izročilu je bil očitno človek dvoživka, natančno tak, kakor ga opisujejo tudi Dogoni. Je bil morda potomec bitij, ki so upravljale đerdapske »netopirje«?

ŠKRGASTA LEPOTICA
Leta 2006 so mediji poročali, da so v Rimu arheologi izpod Cezarjevega Foruma v središču Rima izkopali lobanjo starodavne lepotice, stare tri tisoč let. Rebraste kosti na obrazu so se razvile v zarasle kosti nekdanjih nosilcev škrg. Očitno je, da so takrat v tamkajšnjih močvirjih, življenjskem prostoru ljudi dvoživk, petsto let pred nastankom Rima, živela plemena neobičajnih bojevnikov, začetnikov ene največjih civilizacij v zgodovini.

Zvonarić predvideva, da so potomci evolviranih ljudi dvoživk živeli na mnogih področjih vzdolž pasu subtropskega podnebja 20 do 40 stopinj severne geografske širine, nastalega po koncu zadnje ledene dobe. Ali smo potem vsi mi pravzaprav potomci ljudi dvoživk, se sprašuje?

Človeški zarodek v svojem zgodnjem razvoju res naredi določene prehode, ki spominjajo na končne razvojne stopnje daljnih prednikov in ki spominjajo na škrge, vendar te ne zakrnijo, ampak se spremenijo v različne strukture na glavi in vratu. Človeški zarodek torej nima škrg, temveč se mu prehodno, v četrtem in petem tednu, razvijejo škržni žepi, škržni loki in škržne brazde, iz teh pa se kasneje razvijejo različni organi v področju vratu in glave, denimo zunanje in srednje uho.

A vrnimo se h Gabrijeli v Legrad. V svojem življenju je imela še več paranormalnih doživetij. Gabriela, ki je po poklicu šivilja, je že šestkrat preživela srčni infarkt in pravi, da ji je bog rekel, da še ni prišel čas za njen odhod s tega sveta, saj ima še vedno načrte z njo. »Le kdo, ki ima že od otroštva poškodovano hrbtenico, ki je kmalu po rojstvu izgubil mamo in je preživel šest infarktov, bi se še vedno v pozni starosti tako veselil življenja?« se pomenljivo sprašuje Zvonarić.

OBISK NLP-JA
Gabrijela nam je z žarom v očeh za konec še povedala, kako jo je pred hišo obiskal NLP. Neke noči ob polni luni se je nad legradskim pokopališčem pojavil čuden leteči predmet kakor velika ptica z razprtimi krili.

»Prebudila me je svetloba, močna kot sonce, in nenavaden visokofrekvenčni zvok,« se spominja. Vstala je iz postelje in z verande gledala lebdeče plovilo nad bližnjim pokopališčem na polovici višine visokih jablan okoli pokopališča. Plovilo je s spodnje strani odsevalo bežno svetlobo, z desne strani pa je bilo obenj prilepljeno nekakšno okroglo plovilo – kot velika rumena roža.

Ali je NLP prišel zaradi človeka dvoživke iz Legrada, ki naj bi zanje na Zemlji zbiral podatke o našem planetu ter jih po telepatskem kanalu posredoval v vesolje na njihov planet, ali zaradi česa drugega? H Gabrijelini veliki senzibilnosti, ki ji omogoča tovrstna videnja, sta verjetno doprinesla tudi telepatski stik z inteligentno dvoživko in posebnost vasi Legrad.
»Njegova edina ulica se vije v spirali, ki z orgonsko energijo povezuje vas z globino vesolja.

V središču spirale je cerkev, katere stolp deluje kot močan oddajnik energije oziroma električnih impulzov. To moč ji krepi dravski pesek, ki vsebuje veliko kremena s piezoelektričnim učinkom, zelo uporabnim v tehnologiji. Cerkveni stolp tako deluje kot močan oddajnik orgonskega sevanja v globino vesolja, katerega moč se poleti še poveča. Opažen signal lahko postane kontaktno vabilo, klic planetu, s katerega je prišel, in odpre telepatski kanal, kar pojasnjuje tudi paranormalne Gabrijeline moči. Nič ni naključje,« zaključi Zvonarić.

Tatjana Svete