Človek že od davnin čuti, da v zvezi z njim nekaj ni tako kot bi moralo biti, da mora obstajati nekaj več od tega kar mu prikazuje prav njegov jaz skozi stanje dvojnosti in ločenosti.
Jaz je psihološki center, ki nenehno deli na tebe in mene, na to kar sem in tisto kar nisem. V sled tega je jaz izvor dvojnosti.

Množice skušajo preživeti svoja življenja tako, da kopičijo čim več materialnega, da se povzdignejo čim višje na družbeni lestvici, naredijo dom, družino. Sreča je za take ljudi odvisna od vseh teh reči. Dokler take cilje dosegajo so navidez srečni, ko pa jim ne uspe, se pojavi obup in nesreča.

V nas obstajajo številni strahovi, brutalnost in nasilje, nevoščljivost in sovraštvo, brezobzirna tekmovalnost in vsa ta beda, ter uničenja na vseh koncih.
Vse to počneva jaz in ti, jazi sedem milijard ljudi.
Vzroki vsega tega so v doživljanju sebe (jaza) kot ločene entitete.
Razdeljeni smo znotraj sebe in navzven.
V sled tega so vsa naša dejanja in vsi odnosi zgrešeni v samih temeljih.

Obstajajo posamezniki, ki v sebi čutijo da je z vsem tem nekaj narobe.
Toda kaj je to v človeku, ki kliče in mu ne pusti miru, ki ga skuša predramiti iz nekakšne hipnoze?
Je ta hipnoza lažen občutek ločenosti in dvojnosti?
Se je morebiti to Bog ujel v svetu dvojnosti, v jazu?
Kaj obstaja ko jaza ni, ko dvojnosti ni?

Mnogi živijo v zablodi, da se jaz lahko razširi do božanskega, brezmejnega…, višjega jaza.
Toda lahko širimo meje jaza kolikor hočemo resnica pa je, da dokler bo jaz obstajal bodo obstajale meje in delitve, ter s tem tudi dvojnost in vsi problemi ki so s tem povezani.

Jaz je le fikcija, ki kazi pravo sliko stvarstva, saj si jo predstavlja skozi koščke, ki jih izrezuje iz celote in si domišlja, da so ti koščki vse.
V sled tega prinaša nove in nove zgrešene (delne) resnice o marsičem, se za niih bori tudi z orožjem, jih potem zopet ruši in tako naprej.

Dejstvo je, da jaz ne zna videti celostno, saj je po svoji strukturi necelosten in v tem je vsa modrost spoznanja pravega pomena jaza.
Veliki ali mali jaz, božanski ali ne božanski, vse je le eden in isti jaz.
Jaz vsekakor ima svoje mesto v materialnem svetu, a kot vidimo nam zgolj materialno ne prinaša radosti in sreče, pravega miru in ljubezni.

Sožitje in harmonija vsega z vsem je mogoča, le ko jaz spozna samega sebe kot omejenega in ko tisto kar je zadaj za njim in za vsem kar jaz pozna, pride v ospredje.

Le takrat je vse v najlepšem redu, saj obstaja popolna izpolnjenost in harmonija, ki nima izvora v materialnem.
Temu bi rekel, da je Bog (človek) osvobodil samega sebe iz sveta dvojnosti, ki jo sedaj po milji volji lahko uporablja, ne pa da ona uporablja njega.
Ne obstaja nobeno stanje primerljivo s tem.

Prav prebujanje iz iluzije dvojnosti in ločenosti, bi zraven naših poklicev za preživetje, moral biti naš primarni življenjski poklic.
Namreč edino posameznik, ki je hkrati strokovnjak na svojem področju in je v sebi prebudil to novo zavest, ki vsebuje tisto žlahtnost sočutja in ljubezni je edina rešitev za ta svet v kaosu.
Politiki tega ne zmorejo, vlade tega ne zmorejo, zakoni tega ne zmorejo…

Mirko