Splošno je sprejeto, da človek ima fizično telo, čustva (srce) in razum. Fizično telo ima svoje sposobnosti zaznav, čustva in razum pa svoje. Toda vse to je del materialnega.
K vsemu temu sodi še nekaj, kar se imenuje z različnimi imeni. Ezoteriki in religije temu pravijo duša ali duh v različnih variacijah.

Mnogi so glede tega preprosto sprejeli to kar pravi religija in se s tem zadovoljili.
Prepričani so, da bodo v kolikor dobro služijo svojemu bogu, nekoč dobili nagrado v obliki večnega življenja…
O tem večnem nimajo lastnih »izkušenj«, ampak verjamejo, da to obstaja.

Zraven tega obstajajo mnogi »iskalci«, ki so že pred tisočletji iskali to »nekaj kar je večno« in kar ni le materialno.
Želeli so sami izkusiti in se sami prepričati v obstoj tega večnega.
Tudi danes je takih iskalcev veliko in vsem jim je nekaj skupnega.
Vsi taki iščejo to nekaj kar ni materialno in minljivo ampak je večno.

Pri vsem tem iskanju in religijskih vzorcih razum ima poglavitno vlogo, saj je videti, da je prav on vrhunec materialnega razvoja.
On je torej ta iskalec, ki išče in le on je vrhovni gospodar materialnega dela človeka.
Zaradi tega je prav on ta, ki to kar išče hkrati prevaja v svoj jezik materialnega in dualnega.
V iskanju tistega večnega, nematerialnega je razum determiniran s samim seboj.

Ko v sled kakega posebnega navdiha ali utrujenosti, za en sam hip razum preneha s svojim delovanjem, se morebiti razkrije tisto kar je iskal ampak že v naslednjem trenutku skuša to pretvoriti in pripeljati v svoj majhen materialističen svet in spet je na začetku svojega iskanja.

Dejstvo je, da je razum le delček celotnega človeka.
Logično vprašanje je ali je mogoče, da razum kot delček spozna tisto kar je od njega večje in kar ga vsebuje?
To ni mogoče na noben način in nikoli.

Ker tega ni zavesten je razum izumil vse sorte lažnih »načinov« in lažnih »kako«, do tega večnega priti, ter povzročil v zvezi s tem silno trpljenje skozi organizirane religije iz vzhoda in zahoda.

Vse to so religije in odrešitelji razuma, ne pa resnične duhovnosti in človek bi se jih vseh po vrsti moral osvoboditi, ne pa jim slepo slediti.

Toda dejstvo je takšno, da si razum nikakor ne more priznati, da je na tem »duhovnem« področju nebogljen in da ni ustrezno orodje za doseganje zastavljenih ciljev.
Zato še naprej igra enake igre in prodaja sebi in drugim iste, stare laži.

Ko pa se enkrat samkrat ustavi, si prizna in vpraša: »Zakaj še naprej počnem Sizifovo delo«?, se pojavi ta iskrica možnosti.
Točno v tem nedelovanju razuma je možnost za tisto novo, večje od razuma.
Glej ga zlomka, naenkrat se to novo pojavi kot, da je zmeraj bilo tukaj skrito izza razuma in vseh njegovih prizadevanj najti to skrito.
Vse je naenkrat pojasnjeno do potankosti.
Jasno je zakaj razum ne zmore najti to staro in kakšen neverjeten paradoks je vse skupaj.

Dokler še nisi iskal tistega skritega ga nisi mogel najti, ko pa si ga iskal z vso vnemo in na različne načine, pa tudi ne.
Potem si popolnoma prenehal z iskanjem ker si uvidel kako iskanje ne seže dalje od lastnega nosu in se vrtiš v starem.
V tistem se je to iskano pojavilo samo od sebe, povsem drugačno od vsega kar poznaš, a tako zelo domače in naravno.

Zavest, ki se zaveda, da je omejena je povsem drugačna kakovost zavesti od tiste, ki ima predstave o neomejenem, duhovnem, božanskem.
Prva je resnična in druga lažna, zmotna.

Točno v tej resničnosti, ki je »kapitulirala« je seme neomejenosti.
To kar je kapituliralo je le ego (lažni center) in nič drugega.

Ko ti je enkrat povsem jasno, da se omejeno ne more zavedati neomejenega in ga najti na noben način, je to dovolj.
S tem neomejeno živi.
Razlika je velikanska.
Ni trenja, ni konfliktov, majhno in omejeno ima svoje mesto, ki mu pripada in vse je tako kot mora biti.
Resnica je, da večje manjše vsebuje, obratno pa to ni mogoče.

Osvobojen vseh zablod lažnih religij, lažnih bogov in pridigarjev lahko živim povsem novo kakovost, ki je tako zelo primanjkuje na vsakem koraku našega življenja in brez katere bomo definitivno uničili ta planet in celotno življenje na njem.

Mirko Katalenič