Realnost in Utopija

Bolečina čut vsakega je
pogosto sam človek je, radi ljlubezni različnih

idej vere, nevere, desna leve politike srednje
etik morale, tipa ljubezni, celo
celo ljubezem samega sporta opušča ega samga
ob uživanju igre
kjer sam en gledalec sedi

bratje sestre nam brezbrižnega prahu zvezd vesolja
otroci smo. al otroci smo Boga
objem, le stisk roke, nasmeh mimidočega vsak potrebuje - želi

Realnost:
ne dotikaj se ga ubog je reven črn bel star mlad mlada je....
objet vsakega vsako z ljubeznijo Kristusa Agape....izberi ime
O ne premožen , lep, lelpa sem.
Visok zobražen; ne dotakni se ne dotikaj se,
enga siromaka, ki pa mogoče ma srce zlata..

bogat je ta siromak, vesolje - Bog to ve,
bogat “ močan” tega ne ve.nikoli vedel nebo,
ker je crknjil za mizo bogato
ko siromak pobiral drobtine cestnega je prahu.

Kar bogat ma,
mogoč ni vredno nič relativno z ljubeznijo siromaka,
ki sam je, v gruči bratov setra
vesolja al Boga
Nič nede.

To nepomebno je, ker Bog “vesolje” to ve...
da ja tak siromak bogat.

crknil slednji moment lep, močan bogat je..jok stok 1000će ljudi
v solzah “samousmiljenja” linji dolgi pogreba sledi...

Koga slavili ljubili bmo zdaj...O gorje to ni fer...kje Bog...

smeh v duši vidca je...
norci, hipokrti...so vsi.
.
Med tem sam,
v samoti samotni 4rih metrov
brez okna sobe brat sestra zmrzuje
od ljubezni in toplote potreb
bitje v samoti zmrzuje...

iz sobce brez okna se umakne, da umrje med brati setrami ulice svoje.
tako zmrzne v kotu sred ulice polno bratov sestra...

kdo je umrl on ona, noben se ne sprašuje...
niti pogled brata setre se ustavi na telu,
ki zmrznilo je med brati sestrami med njimi sred ulce...
pogled tela mrtvega na ulci med sestrami brati

pogled tela enak je, kakor ljudi jaz in ti
in miljarde istih

O NE
/jaz sem izjema/

enakih kot /ti izjema/
enakih dobrih bratov setstra umre v mrzlem čošku ulce
temne brez okna sobce samote, gre ulco, da umrje v gruči bratov setra
a tudi tam umrl je sam.
to vrsta ljubezni brezbrižnega objema vesolja je.

da sam, sem sama le pogled stisk roke, objema potrebno bitje
v samoti med brati setrami pretaka solze in srečno bitje je,
če ma še rezerve solza med samimi brati setrami to se godi...
skok - padel padla je pravjo, ko ni blo več solza za hladiti lice bitja,
ki potrbovalo je le objem...

pravijo padel padla....bs, svet bratov setra noče vidit drugače,
pravijo na konkritu med brati setrami, umrl umrla je
mogoč devica dekle nič ne de, saj jih miljade je...

noben zvedogled ne opazi smrt bitja slehernika
ki je enako smrti je vesolja..
realnost bitja – vesolja spominov vsakega,
kateri naponila bi knjigarno veliko....
a NIČ se ne zgodi ko vesolje ubožca zgine;

bogat pade crkne v svilu, 1000če samousmiljenja polni ljudje jočejo stočejo,
ne rad mrtveca tamveč radi sami rad sebe.

(opazovalec)”hudir” uživa v ironiji smeje se vsemu.

kar Bog ali vesolje sta skup naredila.
Arhitekt bil je Bog verni trdi; to pravljice bile so in še so neverni trdi.
Pojva, brez prepira, stisk roke vse je uv redu, ljub si mi brat sestra veselja ali Boga.
pivo, vino ali kafe vse uredi, tam se debata V MIRU in ljubezni nadaljuje debata večnost.

umetnik, pevec, komedije umetnik...ukinil je.
koga bomo zdaj v duhu objemal, futral s svjo slavo lepote melodji
glasu sedaj mrtveca....
sam sem...sedaj mrl je dajalec melodije, koga naj zdaj ljubimo....

/poleg tebe pa /duša stoji/, ki sama sam le čaka samo tvoji pogled,
stisk roke, če tud ne objem, da nudil bi mu roko /objem...to greh je...

zakaj radi tudi tega duša sama je
zakaj, ideal Monolog sprašuje se, zakaj sprašuje, zakaj je duh samote in celo sovraštva
pogost čutiti med samimi otroki brati sestrami.

srce idealu Monolga krvavi otrci bratje sestre so skup, a sami so
sredi neznane znane enosmerne ceste..
pstosmerne ceste Neznannost je ime

vsak sam zase na cet hodi z gručo, gručo enako mislečih samotnih ljudi
če tud rad bi vsakeg, rad bi vsakemu le podal roko, objel, brat sestra jubim te...
a ne to greh...objet vsako bitje, ki prah vesole ali tempel Boga Samega
Mojega Tvojega ali Nobenga nima pomena nič ne de,
vsi so le pogleda, nasmeha, če tud ne objema želeči bratje sestre.

A vsak, kljiub tej realnosti je sam .
ne pogled nasmeh, objem, pozdravit, stisk roke :
ker drugačen, hudoben je, ker se hrani z roko ne zlatim priborom
Jaz bo večno živel ker si polnim gobec z zlatim priborom
živim prek jezera v vili, beli vili polna sližkinj služabnjikov vseh vrst..

Vozilo rušilca znak je, da ni vse v redu, v sredini, med brati sestrami umrl crnil je gospod.

Prav ON ISTI par minut tega rekel je, ginil ne bom, nepremagliv sem.
jebi se njemu, ko je še živel Gospod je, jebi se siromak v tvoj samoti ,
to ni moj problem sem izjema.

to bila je ena sama še realnost človeka,
ki z zlatimi priborom in in vseh vrst kurbami..postelje ble so polne
10tine avto krasele garažo, jahta morje ocean vino kurbe
krasile poleg aviona samga, krasile svet temu, ki je zdaj je drek

itak “cigo”, ki ga nobeden ni poznal to simplfikacija je reanosti
blesavosti nepotrebne bolečine, samote enga samega bitja

na enosmerni cesti, ki vod samo prepad smrti za vse...

kjub realnosti te samote radi človekške gluposti, s
amota kraljica je ,

Premožen potok solza lije, ko mu ljubi kuža pogine,
katermu pripisal je, miljone pokojne,
samo, da b’, da sije bolečino samote pregnal.

srce čut bolečino, krute besede vsakega,
kdo pa vsaki je ??
vsi eno smo v ubjebu neskočnega brezbrižnega vesolja
za drugih up je, da Bog NI le monolog iluzije.

upati ali neupati v /Monolog ali vesolje/ ni dovol velik dovol velik razlog vzroka
razkola med samotari, ki pa pogosto vzrok bolečine je samota;

absolutna realnots istosmerne ceste MORALA BI DRUŽITI VSE, realnost tega bi morala bit duh združitve
a le sovražnik nam pogosto je.

kje sanje so filozofov pesnikov ideologov ,
ideja Bog sprašuje in se žalosti, ker dana bila je človeku svoboda.

Žal Mi Je Večna Tišina .....samo slišna je misel vesolja ali Monologa
ki uničuje moti večno temno tišino večnosti...
potem vse tiho je bilo, ko vesolje al Bog uničil je vse.

V globini miljonv miljard let svetlobe, življenje gre, drugje naprej,

Ka je Zemlja je? Še manji kak jaz ali ti.
Relativnosti zgin Zenlje ni več kakor, ko mravlja pod nogo človeka zgubi kratko življenje.

Kje smisel je, kje je smisel vsega tega je.........človek iz globoke misli dvigne se,
gre domov, če tak srečen, da ga ma, da NE bo umrl sam...

Saj nasledni dan dolga linja ljdi z respektom sledi krsti...ki poležena več ali manji 2 metra globine je.
Napis postavljen je R.I.P kjer tega /slehernika/ dom je počitka.

Vse končano je le jok žalostnih se sliši...vsi iginejeo....potem kakor pesem piše:
“IZ mokrih je Save grobov vse tiho je bilo.”

Opazovalec se zadnjič obrne in bere napis nad vrati mesta grobov:
“ KAR STE VI, BILI SMO MI , KAR SMO MI, BOSTE VI”
Vir: opazovalec; ki v krohotu izgine.
aries,

Pax Dei.