Prihodnost je v znamenju osebne vere
Kdor omalovažujoče govori o veri, je v zmoti. Vera ni isto kot religija (indoktrinirana, vsiljena predstava o Bogu). Vera - osebna predstava o Stvarstvu ali o Bogu - je izredno pomembna stvar v življenju, ki daje verujočemu silno močno oporo, navdih in občutek povezanosti z virom, iz katerega izhajamo in katerega del v resnici smo.

O moči vere priča dejstvo, da v njenem imenu žrtvovati življenje ni nič nenavadnega. Ko se zavemo dejstva, da smo del Stvarnika in ne ločeni od njega, ter da imamo duhovne potenciale, o kakršnih se nam sedaj niti ne sanja, vključno z dostopom do vse kozmične modrosti, dobi življenje povsem nov smisel in novo globino.

Na pragu tretjega tisočletja se bo (kot kaže) človek zamislil nad svojimi verskimi predstavami, sicer bo ohranil poglavitno žarišče medsebojnih sporov in konfliktov, na vseh ravneh. Življenje, ki je nenehna sprememba, terja od nas, da neprestano spreminjamo predstave in ideje; zakaj naj bi bila izjema predstava, ki se ni spremenila dva tisoč let? Znanost je dojela, da popolne stvaritve ni in se ne pritožuje, ko stara spoznanja, teorije in ideje nadomestijo nove, popolnejše. Čas je, da tudi verniki spoznajo, da popolne verske ideje ni.Osebna verska ideja doživi potrditev skozi notranje izkustvo, skozi globoko notranje doživetje tistega, kar v resnici smo. To se zgodi, če ne prej, v tretji fazi umiranja (glej Mit o smrti ). Občutkov se z besedami žal ne da zadovoljivo popisati.

Strah pred smrtjo, ki se je v zahodni civilizaciji naselil zaradi verske tradicije, je kot Damoklejev meč, ki obvladuje vsakogar med nami. Zaradi tega strahu se s problemom smrti ne upamo niti resno soočiti. A kdor ne ve, kaj je v resnici smrt, ta ne more poznati niti življenja, kajti rojstvo in smrt sta le dva mejna dogodka, ki razmejujeta bivanje duše v snovnem in nesnovnem svetu. Fizično telo ni bistvo človeka in zato smrt ni popoln konec bivanja človeka, temveč je le konec bivanja nesmrtne duše v enem fizičnem telesu, ene epizode v cikličnem krogu rojstev in smrti, ki ga imenujemo reinkarnacija. S črtanjem navedkov o reinkarnaciji iz Biblije in uradnega cerkvenega nauka je bila kristjanom napravljena neprecenljiva škoda. Ta nauk je bil ena temeljnih sestavin starokrščanskih skupnosti.

Prihodnost ne pripada nobeni od danes uveljavljenih tradicionalnih ver. Zaradi togosti, ki jih zaznamuje že tisočletja, preprosto ne morejo več zadostiti spremenjeni naravi človeka, katerega intelektualna raven in zahtevnost sta danes neprimerljivo drugačni kot pred dvema tisočletjema. Postopoma bo njihov vpliv bledel in sprijazniti se bodo morale z dejstvom, da je sprememba osnovni zakon življenja. Kar se ne prilagodi življenju, se mora prej ali slej umakniti.

Prihodnost bo v znamenju osebnih ver posameznikov, saj bodo ljudje prej ali slej spoznali, da je verska indoktrinacija, ki vceplja strah, nekaj, kar ne prinaša sreče v njihova življenja. Verska pravila religij, ki bodo želele obstati, se bodo morala močno poenostaviti in omejiti na nekaj zelo preprostih načel osnovne etike - in to bo povsem zadostovalo. Tradicionalne religije bodo ostale kot zanimiva eksotika okolja, ki pa ji ne bodo pripisovali večjega pomena in vpliva.

Zelo pomembno spoznanje se glasi: Bog od nas ne pričakuje ničesar. Vse omejitve si je izmislil človek. Smo delci njega samega, s potenciali, ki si jih zdaj ne znamo niti predstavljati. A jih bomo, prej ali slej, spoznali. Bog v nas se ne želi v neskončnost pretvarjati, da je neveden.

* * *

KONEC

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si